Jedro

Tožnik je zahteval vrnitev posojenega zneska 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2015 do plačila. Glede na to, da je toženka 27. 5. 2016 plačala 500,00 EUR, dolguje zakonske zamudne obresti od zapadlosti (5. 9. 2015) do plačila (27. 5. 2016) od tega zneska in ne od zneska 22.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 22.000,00 EUR nadomesti z zneskom 500,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 21.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2015 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 22.000,00 EUR za čas od 5. 9. 2015 do 27. 5. 2016, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2016 do plačila) je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.342,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je pravočasno pritožila toženka, ki naprej sodišču očita bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so v sodbi razlogi v nasprotju z vsebino listin v spisu in z izvedenimi dokazi. Trditev sodbe, da naj bi toženka vrnila znesek 500,00 EUR tožniku kot delno vračilo posojila je protispisna. Toženka je večkrat med zaslišanjem jasno in nedvoumno odgovorila, da ni šlo za vračilo posojila, ampak za dogovorjen znesek za to, da pridejo na sodišče in se dogovorijo za sodno poravnavo. Tudi iz plačilnega naloga za nakazilo 500,00 EUR izhaja, da gre pri plačilu za namen sodne poravnave, ne pa vračilo posojila. Ni dokaza, da bi toženka s tožnikom sklenila posojilno razmerje oziroma pogodbo. Med zaslišanjem je tožnik večkrat eksplicitno zanikal, da bi sklenil pogodbo s toženko in eksplicitno povedal, da je denar posodil D. D. za dva dni na njegovo izrecno prošnjo in ga nakazal na G. d. o. o. po dogovoru in navodilu D. D. Sodba toženki zmotno nalaga plačilo dvojne vsote zamudnih obresti, in sicer od zneska 21.500,00 EUR od 5. 9. 2016 dalje in od zneska 22.000,00 EUR od 5. 9. 2015 do 27. 5. 2016. Sodba je zmotno naložila toženi stranki plačilo zamudnih obresti od glavnice 43.500,00 EUR za čas od 5. 9. 2015 do 27. 5. 2016, čeprav tožnik toženki ni posodil zneska 43.500,00 EUR, temveč le 22.000,00 EUR. Sodišče je zmotno uporabilo 378. člen OZ.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Z očitki, da so ugotovitve sodišča protispisne in v nasprotju z dokazi, pritožba neuspešno skuša izpodbiti dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bila ustna posojilna pogodba za znesek 22.000,00 EUR sklenjena med pravdnima strankama, da pa je pri tem posojilu posredoval D. D. Pritožbene navedbe tega zaključka ne morejo izpodbiti. Poleg tega, da pritožba nekorektno in iztrgano iz konteksta povzema posamezne dele izpovedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka nikoli ni trdila, da posojilna pogodba ni bila sklenjena med pravdnima strankama, ampak med tožnikom in D. D. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnik 2. 9. 2015 na TRR toženke nakazal znesek 22.000,00 EUR kot posojilo. Tudi v predlogu posojilne pogodbe, ki ga je sestavila toženka sama, je kot posojilojemalec navedena toženka in ne D. D. Da bi bil posojilojemalec D. D. in ne toženka, slednja ni trdila niti na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče utemeljenost zahtevka presoja v okviru podanih trditev, novih dejstev, ki bi bila uvedena v postopek skozi izpovedbe strank pa ne sme upoštevati, ker bi šlo za prepovedan informativen dokaz. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi dne 27. 5. 2016 vrnjeni znesek 500,00 EUR. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 569. člena Obligacijskega zakonika.

6. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnjo zmotno odločilo glede teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je zahteval vrnitev posojenega zneska 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2015 do plačila. Glede na to, da je toženka 27. 5. 2016 plačala 500,00 EUR, dolguje zakonske zamudne obresti od zapadlosti (5. 9. 2015) do plačila (27. 5. 2016) od tega zneska in ne od zneska 22.000,00 EUR. V tem delu je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (355. člen ZPP).

7. Ker ostali uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu (drugi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožba pa niso bili potreben strošek za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).