Jedro

Za odločanje o jugoslovanskem državljanstvu v zvezi s 3.odstavkom 63. člena ZDen ni pomembno, ali se je obravnavana oseba na podlagi osnovnega besedila ZDrž (1945) štela za jugoslovansko državljanko. Pravno pomembno dejstvo v tem postopku je, da obravnavana oseba ni bila vpisana v državljansko knjigo na podlagi ZDrž (1945 in 1948), in da se zaradi okoliščin, pomembnih za odločanje o državljanstvu po 2. odstavku 35. člena ZDrž, ne more šteti za jugoslovansko državljanko za potrebe denacionalizacije Pri tem pa se je v upravno-sodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Prav tako se je v upravno-sodni praksi ustalilo stališče, da za bivanje v tujini na dan 4.12.1948 ni pomembno, ali so take osebe v tujino odšle prostovoljno, ali pa so bile izseljene. Glede nelojalnosti pa se je na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri nelojalnosti v tem postopku ni mogoče ugotavljati, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ustalilo stališče, da pri osebah, pri katerih sta izpolnjena prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, obstoji zakonska domneva nelojalnosti in da mora lojalnost izkazati stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.7.2005, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 14.7.2004. S prvostopno odločbo je prvostopni organ ugotovil, da se B.B., roj. 3.11.1919 v Mariboru, rojena Lmn., umrla 14.5.1980 v Avstriji, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94), ni štela za jugoslovansko državljanko. To je bilo ugotovljeno v postopku na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče pritrdilo stališču tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da je treba za ugotavljanje državljanstva za potrebe denacionalizacije za obravnavano osebo uporabiti določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž. Glede na ugotovitve upravnih organov, da je bila obravnavna oseba 6.4.1941 domovinsko pristojna v nekdanjo Mestno občino Maribor in da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije, ter glede na ugotovitev, da je bila oseba nemške narodnosti, kar po presoji prvostopnega sodišča nedvomno izhaja iz njenega z več arhivskimi dokumenti izkazanega članstva v organizaciji Kulturbund, sta upravna organa ravnala pravilno in zakonito, ko sta ugotavljala in ugotovila tudi, da je na dan 4.12.1948, ko je začela veljati novela ZDrž (1948), bila v tujini, iz česar izhaja tudi zakonska domneva, da se je med ali pred vojno (2. svetovno) s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti. Teh ugotovitev oziroma zakonske domneve nelojalnosti tožnici v postopku ni uspelo izpodbiti. Prvostopno sodišče je pritrdilo stališču upravnih organov, da tožničina nemška narodnost izhaja iz njenega članstva v Kulturbundu, kar dokazuje sekundarno arhivsko gradivo Arhiva Republike Slovenije, Oddelka za dislocirano gradivo III, v katerega uvodu je navedeno, na podlagi česa je bil seznam sestavljen in kateri organ ga je sestavil. Pritrdilo pa je tudi stališču upravnih organov, da nemška narodnost obravnavane osebe izhaja tudi iz originalnega zapisa dokumenta, ki je primarno arhivsko gradivo, Muzeja narodne osvoboditve Maribor, iz katerega izhaja, da je obravnavana oseba 19.10.1940 sodelovala pri preseljevanju besarabskih Nemcev iz Romunije v nemški rajh. V tem seznamu je obravnavana oseba vpisana na strani 5 pod številko 12. Prav tako njeno članstvo v Kulturbundu izhaja iz abecednega seznama članov Kulturbunda pod črko "L" (dekliški priimek Lmn.). Sodišče prve stopnje se je strinjalo tudi s stališčem upravnih organov, da je identiteta obravnavane osebe ugotovljena preko njenih poročnih listov. Tožniku torej ni uspelo dokazati, da se podatki o članstvu v Kulturbundu ne nanašajo na obravnavano osebo, prav tako mu ni uspelo ovreči dokazov, da je obravnavana oseba bila nemške narodnosti, izpodbiti pa mu ni uspelo niti zakonske domneve o nelojalnosti obravnavane osebe. Po presoji prvostopnega sodišča je torej tožena stranka pravilno ugotovila, da so izpolnjeni vsi trije pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, iz česar izhaja, da se obravnavana oseba za potrebe denacionalizacije ne šteje za jugoslovansko državljanko.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik po svojem odvetniku. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi ravnalo arbitrarno in na ta način kršilo tožnikove ustavne pravice. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na vse za odločitev pomembne tožbene navedbe. Uporabe novele ZDrž (1948) za nazaj na dan 28.8.1945 je napačna in nezakonita, vendar na ta tožbeni ugovor prvostopno sodišče ni odgovorilo. Odgovor na to vprašanje niso stališča glede retroaktivnosti iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije glede retroaktivne uporabe 35. člena ZDrž. Ker na to bistveno vprašanje ni dobil odgovora, so mu bile kršene ustavne pravice. Prav tako se prvostopno sodišče ni izjasnilo do njegove navedbe, da se je obravnavana oseba na podlagi ZDrž (1945) štela za jugoslovansko državljanko najmanj do 11.9.1945. Ker tudi glede tega ni dobil odgovora, so bile tudi s tem kršene njegove ustavne pravice in je sodišče ravnalo arbitrarno. Sklicuje se tudi na uporabo prava Evropske skupnosti in zatrjuje, da so določbe ZDen v nasprotju s pravom Evropske skupnosti (12. členom) in se zato ne morejo uporabljati, saj se v primeru neskladnosti uporablja pravo Evropske skupnosti. Na to tožbeno trditev ni prejel zadovoljivega odgovora. Navedba prvostopnega sodišča, da so odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije obvezne, ni obrazložitev pravilnosti in potrebnosti uporabe oziroma neuporabe prava Evropske skupnosti. Zato so mu bile tudi s tem kršene ustavne pravice. Predlaga, da vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, pritožbene stroške tožnika pa šteje kot nadaljnje stroške postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva, to je ugotavljanje jugoslovanskega (in slovenskega) državljanstva za pravno prednico tožnika je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki ga lahko pred organom, pristojnim za notranje zadeve (med drugim je pristojen tudi za odločanje o državljanstvu), začne le organ, pristojen za denacionalizacijo in samo v zvezi z odprtim denacionalizacijskim postopkom, in sicer na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen. Po ZDen mora namreč oseba, ki želi uveljaviti vrnitev podržavljenega premoženja, izkazati, da je bila ob podržavljenju jugoslovanska državljanka in ji je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (1. odstavek 9. člena ZDen). Svoje jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo ob podržavljenju in po 9.5.1945 lahko potencialni upravičenec po ZDen dokazuje z izpisom iz državljanske knjige, vzpostavljene na podlagi ZDrž (točka b. 2. odstavka 62. člena ZDen), če pa takega potrdila ne more pridobiti, ker v državljansko knjigo ni bil vpisan, pa denacionalizacijski organ na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen zahteva od upravnega organa, pristojnega za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu potencialnega upravičenca. V tem postopku pa ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ (3. odstavek 63. člena ZDen).

V postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen je glede na določbo 2. odstavka 9. člena ZDen in 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94) predpis, na podlagi katerega se ugotavlja jugoslovansko (in slovensko) državljanstvo potencialnih upravičencev, ZDrž, vključno z novelo iz leta 1948. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da se novela ZDrž (1948) za odločanje v teh postopkih ne bi smela uporabljati, ker v njej ni določeno, da se uporablja tudi na stanje ob uveljavitvi ZDrž (1945), to je 28.8.1945, in da je zato napačno uporabljen ZDrž, ter s tem kršena tedanja in sedanja ustava. Stališče, da pa je dopustno, da je ZDen določil tudi uporabo novele ZDrž (1948) v postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, pa je zavzelo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I- 23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97).

S 1. členom novele ZDrž (1948) je bil v tedaj obstoječi 35. člen ZDrž dodan nov 2. odstavek, ki se glasi: "Za državljane FLRJ iz 1. odstavka se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti." V 1. odstavku 35. člena ZDrž pa je določeno, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. avgusta 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ.

Glede na takšne določbe ZDen in ZDrž je treba torej v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen za osebe, za katere vlagatelji ne predložijo potrdila, da so bile vpisane v državljansko knjigo na podlagi ZDrž, najprej ugotoviti, kakšne narodnosti so bile. Če se ugotovi, da so bile nemške narodnosti, je treba ugotoviti, ali so na dan uveljavitve ZDrž (1948), to je 4.12.1948, živele v tujini. Če so, je podana tudi zakonska domneva, da so bile nelojalne proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Pri tem pa se je v upravno-sodni praksi, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so bile članice Kulturbunda ali so optirale za nemško narodnost ali so na drug način izrazile pripadnost nemški narodnosti. Prav tako se je v upravno-sodni praksi ustalilo stališče, da za bivanje v tujini na dan 4.12.1948 ni pomembno, ali so take osebe v tujino odšle prostovoljno, ali pa bile izseljene. Glede nelojalnosti pa se je na podlagi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri nelojalnosti v tem postopku ni mogoče ugotavljati, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), ustalilo stališče, da pri osebah, pri katerih sta izpolnjena prva dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, obstoji zakonska domneva nelojalnosti in da mora lojalnost izkazati stranka. Že iz članstva v Kulturbundu oziroma iz optiranja za nemško nacionalnost pred oziroma med drugo svetovno vojno namreč izhaja nelojalnost. V organizacijo Kulturbund so se lahko praviloma včlanjevale le osebe nemške narodnosti, ta organizacija pa je izvajala nemško politiko raznarodovanja Slovencev. Optiranje za nemško narodnost pa je pomenilo izkazanje lojalnosti tej narodnosti, ne pa kakšni drugi. Zato takšne osebe niso mogle biti hkrati lojalne do narodnih in državnih koristi Jugoslavije, temveč se je štelo, da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, glede na to, da je bila Nemčija (s priključeno Avstrijo) glavni okupator v FLRJ. V upravno-sodni praksi se je uveljavilo tudi stališče, da domneve o nelojalnosti ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti.

V obravnavanem primeru tožnik še v pritožbi zatrjuje, da ni dokazano, da bi bila njegova pravna prednica članica Kulturbunda oziroma, da se podatki, na katere se sodišče prve stopnje in upravna organa sklicujejo, ne nanašajo na njegovo pravno prednico in da je tudi sodišče prve stopnje napačno presodilo, da ni dokazal njene lojalnosti Jugoslaviji. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podani pogoji, da bi se obravnavana oseba za potrebe denacionalizacije štela za jugoslovansko državljanko, ki bi ji bilo to državljanstvo lahko priznano po 9.5.1945. V tem primeru niti ni sporno, da je obravnava oseba 4.12.1948 živela v tujini. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje stališču tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je članstvo obravnavane osebe v organizaciji Kulturbund izkazano z verodostojno listino, to je s seznamom 118/2 iz arhivskega gradiva Ministrstva za notranje zadeve RS, sedaj Arhiv RS, Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III. Na njeno verodostojnost pa ne vpliva dejstvo, da gre za sekundarno arhivsko gradivo, torej za gradivo, ki nima značaja javne listine v smislu ZUP 1986. Tako prvostopno sodišče kot še zlasti tožena stranka, na katere razloge se opira tudi prvostopno sodišče, sta namreč svoje stališče glede verodostojnosti tega dokumenta tudi posebej obsežno in prepričljivo utemeljila.

Prav tako se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na utemeljitev prvostopnega sodišča, ki se opira tudi na utemeljitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožnik ni uspel dokazati, da se podatki o članstvu v Kulturbundu ne nanašajo na obravnavno osebo in da ni uspel ovreči domneve o nelojalnosti svoje pravne prednice - obravnavane osebe. Identiteta te osebe namreč izhaja iz njenih poročnih listov. Kot že navedeno, v upravno-sodni praksi velja stališče, da dokazovanja lojalnosti ni mogoče graditi na morebitni odsotnosti podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Tega pa tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je takšno obravnavanje v nasprotju z akti Evropske skupnosti. V 12. členu Pogodbe o Evropski skupnosti (PES) je res prepovedano vsakršno razlikovanje glede na državljanstvo. Vendar se ta pogodba nanaša na sedanje državljanstvo sedanjih državljanov in na sedanja pravna razmerja. Ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva za potrebe denacionalizacije pa se nanaša na stanje ob podržavljenju (obdobje od leta 1945 do 1963), praviloma se nanaša na mrtve osebe, in na pogoje za pridobitev jugoslovanskega državljanstva iz ZDrž (1945-48), in to le za potrebe denacionalizacije kot posebnega ukrepa v Sloveniji, urejenega s slovenskim ZDen.

Na drugačno odločitev v tej stvari tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki jih je tožnica uveljavljala tudi v tožbi. Na tiste, ki so pomembni za odločanje v tej zadevi, ji je prvostopno sodišče odgovorilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni pa se opredeljevalo do tožbenih ugovorov, ki na odločitev ne vplivajo.

Za odločanje o svojstvu jugoslovanskega državljana v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen tudi ni pomembno, ali se je obravnavana oseba na podlagi osnovnega besedila ZDrž 1945 štela za jugoslovansko državljanko. Pravno pomembno dejstvo v tem postopku namreč je, da obravnavana oseba ni bila vpisana v državljansko knjigo na podlagi ZDrž (1945 in 1948), in da se zaradi okoliščin, pomembnih za odločanje o državljanstvu po 2. odstavku 35. člena ZDrž, ne more šteti za jugoslovansko državljanko za potrebe denacionalizacije. Da pa bi navedena oseba kdaj prej začela postopek za vpis v jugoslovansko državljansko knjigo na podlagi ZDrž, pa tožnica niti ne zatrjuje.

Pritožbeno sodišče torej meni, da v obravnavanem primeru niso bile storjene kršitve pravil postopka, zaradi katerih bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, in da tudi ni bilo kršeno materialno pravo. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS pa je pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja v upravnem sporu dopustno uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v obravnavanem primeru ni, temveč je v celoti izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Zato ta pritožbeni razlog pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel v skladu s 1. odstavkom 154. člena Zakon o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 23. člena ZUS sam trpi svoje stroške upravnega spora.