Jedro

V primeru direktne tožbe oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ) gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je od toženke zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ker se je 24.1.2006 poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik, ki je imel vozilo zavarovano pri toženki. S pravnomočno sodbo je bila odškodnina za tožnici nastalo škodo odmerjena na 6.165,30 EUR (= 6.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo + 165,30 EUR za premoženjsko škodo), toženki pa je bilo, upoštevaje valoriziran znesek med postopkom plačane odškodnine, naloženo, da tožnici plača znesek 2.464,70 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 65,30 EUR od 7.8.2007 dalje do plačila. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe pa je bilo toženki naloženo, da tožnici plača še zakonske zamudne obresti od zneska 2.399,40 EUR od 7.8.2007 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.165,30 EUR od 20.10.2006 do 6.8.2007, in ji povrne pravdne stroške.

V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se določba 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne uporablja zgolj za pogodbena razmerja, temveč tudi za razmerja med zavarovalnico in oškodovanci, kadar gre za zavarovanje pred odgovornostjo. Tožnica je s svojim ravnanjem, ko se ni želela udeležiti pregleda pri izvedencu medicinske stroke, glede na določbo 300. člena OZ preprečila, da bi toženka lahko na podlagi izvedenskega mnenja določila odškodnino in tako ugotovila svojo obveznost ter jo izpolnila. Sankcijo za tako ravnanje predpisuje drugi odstavek 301, člena OZ, po katerem obresti prenehajo teči. V času od 7.5.2007, ko je bila tožnica vabljena na osebni pregled in se tega ni hotela udeležiti, do 8.10.2009, ko je poteklo 14 dni od vročitve mnenja izvedenca K., obresti ne bi smele teči. Prvo sodišče je spregledalo tudi določbi 10. člena OZ, ki govori o prepovedi povzročanja škode, pa tudi načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Navaja še, da si je toženka ves čas prizadevala, da tožnica dobi primerno odškodnino, zaradi tožničine ignorance in nesodelovanja pri ugotavljanju višine odškodnine pa je sedaj kaznovana še z civilno sankcijo plačila zamudnih obresti. Predlaga, da se prva sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.399,40 EUR od 7.8.2007 dalje do plačila ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.165,30 EUR od 20.10.2006 do 6.8.2007 zavrne, pravdni stroški pritožbenega postopka pa naj se naložijo v plačilo tožnici.

Tožnica pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena. Pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava pri dosojanju zakonskih zamudnih obresti niso utemeljene. Določba 943. člena OZ se uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem1Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 312/98, II Ips 265/2001, II Ips 578/2011, II Ips 605/2001, II Ips 524/2002, II Ips 563/2002.. V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici (965. člen OZ) pa gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po 943. členu OZ, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Prvo sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je toženka prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnica v predpravdnem zahtevku določila za plačilo škode (prvi odstavek 299. člena OZ). Ugovor toženke, da je tožnica v postopku pred zavarovalnico onemogočila ugotavljanje obsega škode, je prvo sodišče ob ugotovljenem dejstvu, da obravnavani primer temelji na predpisih o obveznem zavarovanju odgovornosti v prometu, in ne na pogodbi med pravdnima strankama, materialnopravno pravilno zavrnilo.

Ker tako ni podan kakšen od uveljavljanih razlogov, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu potrditi.

Glede na to, da toženka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti stroške, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP).