Jedro

Pretežna dejavnost večinskega lastnika tožene stranke spada v okvir strokovnih združenj s področja kovinske in elektroindustrije. Čeprav je tožena stranka opravljala drugačno dejavnost (raziskovalno), je zanjo prav tako veljala ustrezna branžna kolektivna pogodba in ne KPND.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati za čas od mesecev oktobra 1993 do maja 1998 razliko nadomestila plače v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe (1. tč. izreka), od navedenih zneskov plačati pristojnim organom in institucijam pripadajoče davke, prispevke oz. druge dajatve (2. tč. izreka), plačati tožnici regres za letni dopust za leto 1994 v znesku 43.400,70 SIT (3. tč. izreka), v presežku pa višji zahtevek za plačilo regresa do zneska 65.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (4. tč. izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati premalo izplačano odpravnino ob odhodu v pokoj v znesku 307.658,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14.5.1998 dalje do plačila (5. tč. izreka). Sodišče s sklepom umik tožbe v delu zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust za leti 1997 in 1998 ter nadalje v delu zahtevka za izplačilo premalo izplačane plače za čas od mesecev junija do septembra 1993 vzelo na znanje in v tem obsegu postopek ustavilo (1. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 255.520,00 SIT in stroške sodnih taks v znesku 31.883,00 SIT, dočim tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožena stranka za sporno obdobje ni dokazala, da je izvajala veljaven postopek znižanja plač delavcem.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožničinim zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da opravlja pomožno znanstveno raziskovalno dejavnost, ki je tipična negospodarska dejavnost, zaradi česar za njo velja le kolektivna pogodba za negospodarstvo. Njen večinski lastnik je I. d.d., ki je holding družba, to je družba za upravljanje drugih gospodarskih družb. Nima nobene povezave z kakršnokoli materialno proizvodnjo. Zato za njo ne more veljati elektrokovinska kolektivna pogodba. Nadalje je bilo znižanje plač v pristojnosti njenega direktorja, ki je glede tega odločil v soglasju s sindikatom. Kolektivna pogodba nikjer ne določa, da je za veljavnost znižanja plač potrebna pisna obličnost. Glede tega bi sodišče moralo zaslišati njenega direktorja. Kolektivna pogodba omogoča zniževanje plač zgolj na nivoju posameznika in ne v obsegu plačilne mase podjetja. V spornem obdobju je zaposlovala manj kot 10 delavcev ter z namenom zmanjševanja stroškov poslovanja ustrezno zniževala število zaposlenih in ostale stroške. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Gospodarska družba je pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja gospodarsko dejavnost in ostale navezujoče dejavnosti, vse v cilju pridobivanja dobička. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, to je kapitalska gospodarska družba. Za presojo njenega statusa odločilno, da je organizirana kot družba z vloženim kapitalom, ki je registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti, to je pomožne znanstveno raziskovalne dejavnosti oz. za raziskovanje in eksperimentalni razvoj na področju tehnologije, kot je to razvidno iz podatkov sodnega registra. Zato za njo ne more veljati kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti. Tudi v primeru, če opravlja takšne dejavnosti, ki niso značilne za gospodarske družbe. V tej zvezi je potrebno povdariti, da zbor delavcev tožene stranke ni pristojen organ za odločitev, katera kolektivna pogodba se bo uporabljala v podjetju. Nadalje je Kolektivna pogodba za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91) v 2. odst. 2. čl. opredelila, da se določbe te pogodbe uporabljajo tudi v podjetjih, ki niso člani strokovnih združenj, so pa organizirana v okviru poslovnih sistemov, katerih pretežna dejavnost spada v navedena strokovna združenja. Pretežna dejavnost I. d.d. kot družbe za upravljanje drugih gospodarskih družb spada v okvir strokovnih združenj iz področja kovinske in elektroindustrije. V tem združenju pa je tudi tožena stranka, ne glede na to, da je lahko opravljala drugačno dejavnost. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, da za toženo stranko ni mogla veljati ustrezna branžna kolektivna pogodba, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da bi morala tožena stranka v spornem obdobju, v kolikor je delavcem izplačevala nižje plače od izhodiščne višine po kolektivni pogodbi, izvajati veljaven postopek zniževanja plač in glede tega predložiti sodišču ustrezne listinske dokaze. Zgolj v tej zvezi predlagana izpovedba pristojnega poslovodnega organa ne more zadostovati. Za sodno presojo je odločilno, da le sprejemanje odločitev v pisni obliki, to je s pisnim sklepom o znižanju plač in z ustreznim preverjanjem pogojev za takšno znižanje, opravičuje legitimen postopek zniževanja plač delavcem na nivoju podjetja. Ker tožena stranka izvajanje takšnega postopka ni dokazala, je zavezana, da tožnici poravna zaostale obveznosti iz naslova premalo izplačane plače. Nadalje sklicevanje pritožbe na težko likvidnostno stanje v spornem obdobju oz. na insolventnost podjetja ni pomembno, saj slab ekonomski položaj ne odvezuje delodajalca izpolnitve obveznosti do delavcev, ki so določene z zakonom oz. kolektivno pogodbo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso podane. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nikakršnih bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).