Jedro

Če delodajalec ni izvedel ukrepov, ki jih je določal 80. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 24/77 - 18/88) za preprečitev dela preko polnega delovnega časa, se osebni prejemki, ki jih je tožnik prejel za delo preko polnega delovnega časa, ne morejo upoštevati pri pokojninski osnovi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu v pokojninsko osnovo zaradi odmere višje invalidske pokojnine vštejejo tudi osebni dohodki za delo v podaljšanem delovnem času iz obdobja od leta 1970 do vključno leta 1990. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Sklicevanje na 81. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih podjetja .. d.d. ne more biti pravno relevantno. Besedilo te pravilnikove določbe, navedeno v pritožbi je identično besedilu 79. čl., - zadnja alinea besedila v pritožbi pa vsebinsko enaka 1. odst. 80. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 - 18/88). Enake določbe pa so imeli tudi prej ter za tem veljavni delovnopravni zakoni. Navedeni zakon v zadnjem odstavku 79. čl. ter v zadnjem odstavku 80. čl. res določa, da se delo, kot je opredeljeno v prejšnjih odstavkih istih členov, šteje kot poseben delovni pogoj. Vendar pritožba pri tem ne upošteva, da zakon v 81. čl. jasno določa, da dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. čl. zakona delavci ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Če pa je delodajalec izvedel navedene ukrepe iz 1. odst. 81. čl., a brezuspešno, zakon v 2. odst. istega člena določa, da lahko delo preko polnega delovnega časa traja največ 30 ur na mesec, z izjemo posadk ladij trgovske mornarice dolge plovbe, kjer lahko delo preko polnega delovnega časa traja največ 86 ur na mesec. Glede na citirane zakonske določbe se torej delo, četudi bi bilo uvedeno iz razlogov iz 79. ter 80. čl. zakona, ne more šteti kot poseben delovni pogoj, če ni organizacija pred uvedbo takega nadurnega dela izvedla že citiranih ukrepov iz 1. odst. 81. čl. zakona in tako delo preko polnega delovnega časa oz. osebni dohodek prejet zanj, ni všteven v pokojninsko osnovo. Zato ne morejo biti pravno relevantne pritožbene navedbe o tem, da bi tožnik kršil delovne obveznosti, če bi odklonil delo preko polnega delovnega časa. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da delovna organizacija ni izvedla ukrepov, predvidenih v delovnopravnih zakonih za preprečitev nadurnega dela, čemur tudi pritožba ne oporeka. Prav priča A. P., na katerega se sklicuje pritožba, je izpovedal tudi, da niso zaposlovali novih delavcev, saj so imeli v V... že cca 40 % delavcev iz drugih republik.

Tožnik v pritožbi navaja, da je opravil veliko število nadur. To izhaja tudi iz potrdila ... z dne 1.2.1995 v toženčevem spisu, ki ga je pribavilo že prvostopenjsko sodišče, o letnem številu dela preko polnega delovnega časa in tudi to, torej, da je tožnik vsa leta delal preko polnega delovnega časa v obsegu od največ 588 nadur v letu 1972 do najmanj 24 nadur v letu 1980 ter letu 1990, v povprečju pa v obdobju od leta 1970 do leta 1990 letno 164,5 nadur, kaže na to, da ni šlo za delo, uvedeno zaradi izjemnih ter nepredvidljivih okoliščin v skladu z delovnopravnimi zakoni, pač pa za redno obliko dela preko polnega delovnega časa. Torej vnaprej predvidljivo nadurno delo, v izogib katerega pa delodajalec ni poskusil izvesti že navedenih ukrepov iz citirane zakonske določbe.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.