Jedro

Na podlagi garancijskega lista jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. V primeru odgovornosti iz garancijskega lista (501. do 507. člen ZOR) ne veljajo kratki notifikacijski roki.

V primeru garancije se predpostavlja, da hibe na tehnični stvari sodijo v sfero odgovornost garanta, ki pa lahko dokaže nasprotno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1.042.000 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.1994 dalje in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge po Zakonu o pravdnem postopku. V reviziji navaja, da bi morali sodišči zadevo presojati tako iz naslova jamčevanja za napake, možnosti razdrtja pogodbe, kakor tudi iz naslova same garancije. Tožena stranka še vedno trdi, da v primeru, ko je osebno vozilo zgorelo in bilo uničeno, veljajo roki za javljanje napak, saj je po zatrjevanju tožeče stranke do požara prišlo zaradi napake na osebnem vozilu, kar naj bi izhajalo tudi iz prvega, vendar prepoznega poziva odvetnika tožeče stranke toženi stranki. Tožeča stranka s pozivom z dne 31.1.1995 niti ni obvestila tožene stranke o napaki, temveč jo je le pozvala, da škodo poravna, ne da bi pri tem navedla, kje naj bi škoda nastala, v kakšnem obsegu in kje se osebno vozilo nahaja. Šele po pozivu je tožena stranka prejela obvestilo, kje lahko opravi ogled osebnega vozila. Čeprav je jamčevalni rok za napake potekel, je tožena stranka skušala zahtevek stranke rešiti, vendar mu ob pregledu osebnega vozila ter prejetih dveh listinah Policijske postaje Vrhnika in kriminalističnega centra ni mogla ugoditi. Iz policijske listine izhaja, da je do požara prišlo, ko je osebni avtomobil tožeče stranke pri zavijanju v levo zaneslo in je obstal na dveh velikih skalah. Pri tem listina navaja, da vzroka požara ni bilo moč ugotoviti. Ugotovitve potrjuje tudi listina kriminalistične službe. S tem, da tožeča stranka ni takoj javila domnevne napake, je onemogočila pregled avtomobila takoj po nesreči. V zahtevi za izplačilo pa je netočno navedla, da je vzrok za nastalo škodo in uničenje osebnega avtomobila razviden iz ugotovitve kriminalistične službe. Izvedenec med postopkom je tudi obrazložil možnost nastanka kratkega stika, saj je navedel, da do kratkega stika lahko pride, ko izolacija odgori in se žica dotakne negativnega polja. Glede na navedeno tožena stranka meni, da bi moralo sodišče ob upoštevanju garancije upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka na podlagi obeh listin Policijske postaje Vrhnika in kriminalistične službe kakor tudi mnenja in zaključka izvedenca dokazala, da do poškodbe in uničenja osebnega vozila ni prišlo zaradi napake, temveč človeškega dejavnika - voznika osebnega avtomobila. Z dokazilom tožene stranke, da ni kriva, pa odpade tudi odgovornost iz naslova same garancije. Res je tožena stranka kot dajalec garancije odgovorna za brezhibno delovanje vozila, vendar je potrebno predhodno ugotoviti, ali je napaka dejansko nastala in je bilo vozilo zaradi napake uničeno, oziroma nasprotno, ob ugotovitvi, da do napake ni prišlo, upoštevati, da je po določbah ZOR tožena stranka prosta odgovornosti. Po tolmačenju višjega sodišča bi tožena stranka odgovarjala za vsako napako, ko stvar ne bi brezhibno delovala, tudi v primeru hujše prometne nesreče, ki bi jo povzročil voznik avtomobila, kar pa je nesprejemljivo. Tožena stranka sodi, da je vložitev zahteve več kot mesec dni po domnevni napaki posledica tega, da se je stranka v tem času domislila možnega plačnika za škodo, ki jo je najverjetneje povzročila sama.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Na podlagi garancijskega lista jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. Gre za drugo podlago kot pri odgovornosti za stvarne napake v smislu 478. do 500. člena ZOR. Tožnik je uveljavljal pravice iz garancijskega lista in v skladu s tako trditveno podlago je bilo v zadevi tudi odločeno, tako da je pravno zmotno revizijsko stališče tožene stranke, da bi morali sodišči zadevo presojati tudi z vidika jamčevanja za napake. To pa nadalje pomeni, da v primeru odgovornosti iz garancijskega lista ne veljajo kratki notifikacijski roki, ki so obvezni v primeru uveljavljanja odgovornosti za stvarne napake. To je v skladu s 502. členom ZOR že pravilno poudarilo sodišče druge stopnje. Trditve o pozni prijavi napake prodajalcu bi bile lahko pomembne z vidika ugotavljanja vzroka napake, vendar ne v obravnavnem primeru, ko je tožnikovo vozilo dne 25.12.1994 na cesti popolnoma zgorelo. Kot je sodišče ugotovilo iz policijskih listin, je bilo vozilo pregledano v Centru za kriminalistično tehnične preiskave Ministrstva za notranje zadeve in vzroka za nastanek požara niso mogli ugotoviti. Revizijske trditve, da tožena stranka ni mogla takoj pregledati avtomobila, so nerelevantne, še posebej glede na ugotovitev sodišč, da tudi sodni izvedenec J. K. vzroka požara ni mogel ugotoviti.

Tožena stranka kot dajalec garancije je jamčila za brezhibno delovanje kupljenega avtomobila v garancijskem roku enega leta.

Jamčila je za vse napake prodane stvari, razen v primeru ravnanja v nasprotju z garancijskimi pogoji iz garancijskega lista, ki pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano. Pravilno je stališče drugostopenjskega sodišča, da se predpostavlja, da hibe na tehnični stvari sodijo v sfero odgovornosti garanta, ki pa lahko dokaže nasprotno. V tožnikovem primeru je prišlo do požara in s tem do uničenja avtomobila med vožnjo, tako da je bilo vozilo uničeno. Ker niti policija niti sodni izvedenec nista mogla ugotoviti vzroka požara, je pravilen zaključek, da izhaja odgovornost iz sfere prodajalca kot garanta, torej da je do požara prišlo zaradi napake na vozilu. Nižji sodišči ugotavljata, da tožena stranka nobenega drugega vzroka za požar ni dokazala. Dokazano je celo nasprotno, da je v relativno kratkem času na avtomobilih, kakršen je bil tožnikov (Lada Samara) prišlo do več požarov. Ob takih ugotovitvah obeh sodišč pa pomenijo nasprotne trditve revizije, da je tožena stranka dokazala, da je do uničenja osebnega vozila prišlo zaradi človeškega dejavnika - napake tožnika kot voznika osebnega avtomobila, nedovoljeno poseganje v dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, oziroma uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob vezanosti na dokazno presojo, da tožena stranka ni dokazala zunanjega vzroka požara, ki zato izvira iz napake na vozilu, je pravilen materialnopravni zaključek o obstoju odgovornosti tožene stranke kot garanta iz garancije. V skladu s to bi bil tožnik zaradi uničenega vozila po 501. in 502. členu ZOR upravičen do zamenjave avtomobila, kar pa je tožena stranka pred pravdo odklonila. Tožnik je v skladu s 504. členom ZOR razdrl pogodbo in zahteval vrnitev kupnine za uničeno vozilo, kar mu je s sodbama prve in druge stopnje materialnopravno pravilno priznano.

Zaključiti je torej, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožena stranka ni konkretizirala in obrazložila, tako da preizkus v tej smeri ni bil mogoč. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).