Jedro

V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora sta sodišči izpostavili in obrazložili okoliščine, ki tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati utemeljujejo obdolženčevo begosumnost in nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil. Kolikor zagovornica uveljavlja, da je tak zaključek sodišča napačen v dejanskem pogledu, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolženega B.M. podaljšan pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni ter pripor odpravi, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da ni utemeljena.

B.

4. Zagovornica v zahtevi trdi, da izpodbijani sklep priporni razlog begosumnosti gradi le na obrazložitvi obstoja utemeljenega suma, kar ni dovolj. Razlog begosumnosti mora biti utemeljen s konkretnimi in posebej navedenimi okoliščinami na strani obdolženca, ki kažejo na nevarnost pobega. Po njeni oceni v obrazložitvi takšne okoliščine niso navedene, ampak zgolj splošne okoliščine, kot so teža in vrsta dejanj in višina predpisane kazni. Navaja, da obdolženec po dogodku kraja storitve kaznivega dejanja ni zapustil in ni načrtoval bega, prav tako je izkazal kooperativnost pri zbiranju informacij s strani policije.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za kaznivi dejanji umora iz koristoljubnosti po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ, ki se očitata obdolžencu, predpisana kazen do trideset let zapora, da obdolženec v Sloveniji nima stalne zaposlitve, da nima premoženja in prihrankov, da priznava obstoj dolgov, za katere ne ve, kako jih poplačati, in da ima večino sorodstva v tujini. Na podlagi navedenih okoliščin je zaključilo, da je predvsem glede na visoko zagroženo kazen podana realna in konkretna nevarnost, da bi se v izognitev izvedbe kazenskega postopka in zapora zatekel v Bosno in Hercegovino ali na Hrvaško. Višje sodišče je navedeni oceni sodišča prve stopnje pritrdilo, zlasti glede na ugotovljeno sorodstvo v tujini, težo kaznivih dejanj in obdolženčevo notranjo stisko zaradi nezmožnosti poplačila dolgov.

6. Po oceni vložnice zahteve tudi razlogi glede obstoja ponovitvene nevarnosti niso korektno obrazloženi. Navaja, da sklep sicer omenja finančno stisko, vendar pa niso podana nobena dejstva, ki bi kazala na obstoj morebitnih dolgov, navaja se zgolj, da obdolženec ni imel sredstev za preživljanje. Ob dosedanji nekaznovanosti, neizraženi agresivnosti, primernem odnosu do okolja in hudi čustveni stiski po dejanjih, zgolj "nezaposlenost v rednem delovnem razmerju" in teža dejanja ne utemeljujeta zaključka, da obstoji ponovitvena nevarnost. 7. Sodišče prve stopnje je zaključek o podanosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utemeljilo z okoliščinami v zvezi z izrazito surovim načinom izvršitve kaznivih dejanj umora iz koristoljubnosti in s požigom hiše v strnjenem naselju, da bi se zakrili sledovi kaznivega dejanja, ter na težkem psihičnem stanju v povezavi z dolgovi. Pri tem je upoštevalo oceno sodne izvedenke prof. dr. M.Ž. v izvedenskem mnenju, da je obdolženec sicer neagresivna oseba, vendar z občutljivim čustvovanjem, ki preživlja tesnobo in bojazni v povezavi s slabo samopodobo. Višje sodišče je na podlagi navedenih ugotovitev ocenilo, da je kljub ugotovitvi izvedenke, da ne gre za agresivno osebo, mogoče pričakovati, da bi glede na psihična stanja ob upoštevanju načina izvršitve kaznivih dejanj ponovil katero izmed dejanj z elementi nasilja.

8. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da izpodbijani sklep glede obstoja pripornih razlogov nima razlogov, oziroma so ti splošni in nekonkretizirani, zato zahteva neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obe sodišči sta izpostavili in obrazložili okoliščine, ki tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati utemeljujejo obdolženčevo begosumnost in nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil. Glede očitkov zahteve, da obstoj dolgov ne izhaja iz podatkov spisa, pa je že višje sodišče odgovorilo na enake pritožbene navedbe, da je sam obdolženi v zagovoru navedel, da sta starša od njega pričakovala aktivnejšo vlogo v okviru družine kot tudi vrnitev dolgov ter da je zahajal v igralnice. Kolikor pa zagovornica meni, da je zaključek sodišča o obstoju begosumnosti in ponovitvene nevarnosti napačen v dejanskem pogledu, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ta razlog predstavljajo trditve, da na podlagi zagrožene kazni, nestalne zaposlitve v Sloveniji, dolgov in sorodstva v tujini, ni mogoče zaključiti o obdolženčevi begosumnosti. Prav tako trditve, da glede na dosedanjo nekaznovanost, neagresivnost, dotedanji primeren odnos do okolja in hudo čustveno stisko po ravnanju, zgolj nezaposlenost in teža dejanja ne utemeljujeta zaključka, da bo obdolženi ponavljal kazniva dejanja.

9. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obdolženega B.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).