Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavarovalnici, ki plača zavarovalnino na podlagi pravnomočne sodbe, z revizijsko odločbo ali ob morebitnem novem sojenju pa je odškodnina znižana ali pa tožbeni zahtevek sploh zavrnjen, ostane možnost, da zahteva vrnitev (preveč) plačanega zneska. Tako ima torej pravni interes za vložitev revizije.
Tudi če so bili v času dogodka v Bosni še upori, ni dokazano, da bi bil obravnavani rop politično obarvan. Šlo je očitno za rop, kakršni se dogajajo tudi v drugih državah, kjer ni nobenega vojnega stanja in uporov.
Za razsojo o zavarovalnini se ne uporabi 189. člen ZOR.
Revizija se zavrne.
Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka, pri kateri je imel tožnik kasko zavarovan svoj avtomobil s kombinacijo K (ki krije tudi rop avtomobila), plačati temu 1,923.840 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,899.890 SIT od 26.07.1996 dalje in od zvišanega zahtevka 23.950 SIT od 11.5.2000 dalje. Ugotovilo je, da so 24.6.1996 tožniku odvzeli avtomobil roparji na cesti med Županjo in Tuzlo. Pri teh ni šlo za v vojno vpleteno stran, marveč za roparsko združbo. Zato ni izključena odgovornost tožene stranke. Za začetek teka obresti od prisojene zavarovalnine je štelo datum po izteku 30-dnevnega roka, odkar je tožnik prijavil dogodek policiji, za manjši znesek pa od razširitve tožbe nanj.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Pri tem je zavzelo stališče, da bi lahko kot vojno ali temu podobno dejanje šteli le primer, ko bi škoda nastala kot neposredna posledica spopadov med oboroženima vojaškima ali paravojaškima skupinama, v času dogodka pa je bilo vojno stanje že nekaj mesecev prekinjeno. Obravnavani dogodek ni bil predvidljiv in je bil neodvisen od zavarovančeve volje.
Tožena stranka je vložila revizijo proti tema sodbama iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj ju vrhovno sodišče spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je šlo na kritičnem odseku ceste za posebne razmere; da Daytonski sporazum še ni veljal; da je cesto nadziral IFOR; da je šlo za sovraštva med narodnostmi in državljansko vojno. Uporabiti bi bilo treba določbo 931. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 32. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska. Šlo je za pravo vojno in prave vojne razmere. Sodišče je zmotno uporabilo 897. in 898. člen ZOR in 3. člen Splošnih pogojev. Tožnik je dobro poznal tamkajšnje razmere. Zmotno so bile prisojene zamudne obresti že od 26.07.1996 dalje in tako je sodišče zmotno uporabilo 189. člen ZOR. Obresti bi šle šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, škodo bi pa bilo treba ugotoviti po stanju stvari na dan škodnega dogodka in po cenah ob izdaji sodbe.
Tožeča stranka v odgovoru na revizijo meni, da je ta nedovoljena, saj je tožena stranka obveznost iz sodbe višjega sodišča v celoti izpolnila, ko je 26.09.2001 nakazala 6,625.384 SIT. Pravnega interesa za vložitev revizije nima več. Sicer pa je revizija neutemeljena. Tožena stranka je privabljala stranke s tem, da velja zavarovanje tudi za Bosno in Hercegovino. Omenja sodbo vrhovnega sodišča v podobni zadevi.
Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Stališče tožeče stranke iz odgovora na revizijo, češ da tožena stranka zanjo nima pravnega interesa, ker je prisojeni znesek v celoti poravnala, ni pravilno. Zavarovalnici, ki plača zavarovalnino na podlagi pravnomočne sodbe, z revizijsko odločbo ali ob morebitnem novem sojenju pa je odškodnina znižana ali pa tožbeni zahtevek sploh zavrnjen, ostane možnost, da zahteva vrnitev (preveč) plačanega zneska (četrti odstavek 210. člena in 216. člen ZOR). Tako ima torej pravni interes za vložitev revizije in zato je revizija tudi v tem pogledu dovoljena.
V zavarovalniškem sporu, v katerem se zavarovalnica brani izplačati zavarovalnino, ker da je šlo za nezavarovano nevarnost, mora obstoj te okoliščine dokazati zavarovalnica - tožena stranka (drugi odstavek 931. člena ZOR). Po Splošnih pogojih za zavarovanja avtomobilskega kaska AK-92/XI (v nadaljnjem besedilu: Splošni pogoji), ki so poleg drugega pravna podlaga v tej zadevi, ni krita škoda zaradi vojne, vojni podobnih dogodkov in sovraštev, terorističnih dejanj, državljanjske vojne in nemirov, ki nastanejo ob takih dogodkih... zaplembe, odvzema, utaje, omejevanja ali zadrževanja s posledicami teh dogodkov ali poskusa da se izvršijo, sabotaž s političnimi motivi (9. točka prvega odstavka 9. člena). Razumljivo je, da mora obstajati vzročna zveza med naštetimi okoliščinami in škodnim dejanjem ali drugače, te okoliščine morajo biti neposredni vzrok škodnega dejanja. Tako revizijskega zatrjevanja o sovraštvu med narodnostmi in državljanjski vojni ni mogoče upoštevati, saj dogodek ni bil posledica vojne akcije ali spopada med narodnostmi. To velja tudi za trditve o mednarodni organizaciji in policiji, ki sta nadzirali cestni koridor. Na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejstvo, da je odvzem vozila posledica ropa, ki ga je izvedla roparska združba, je bilo pravno pravilno opredeljeno kot dogodek, ki po svoji naravi ne izpolnjuje nobenega izmed razlogov, naštetih v citirani določbi Splošnih pogojev. Povedano velja tudi v zvezi z določbo 931. člena ZOR, na katerega se sklicuje revizija. Tožena stranka ni dokazala, da bi šlo ob dogodku za "vojno operacijo" niti za "upor". Nelogično bi bilo sklepati, da je odvzem vozila, ki ga je storila roparska združba, upor proti oblasti, kot to skuša prikazati revizija. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi šlo za kakšen politični motiv. Tudi če so bili v času dogodka v Bosni še upori, ni dokazano, da bi bil ta rop politično obarvan. Šlo je očitno za rop, kakršni se dogajajo tudi v drugih državah, kjer ni nobenega vojnega stanja in uporov. Za škodo zaradi ropa pa je bil tožnik zavarovan (2. točka drugega odstavka 4. člena Splošnih pogojev).
Splošni pogoji določajo, da polno zavarovanje avtomobilskega kaska krije škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovanih stvari, ki nastane kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov. Revizijsko zatrjevanje, češ da obravnavani dogodek ni presenetljiv oziroma negotov (prvi odstavek 898. člena ZOR) oziroma celo, da je bil gotov, je tudi neutemeljeno. Da je šlo za dogodek v smislu citirane določbe tretjega člena Splošnih pogojev, ki je bil neodvisen od tožnikove volje, je menda jasno, prav tako pa tudi, da je bil presenetljiv. Tožnik je lahko vedel, da je potovanje po Bosni nevarno, ni pa mogel biti gotov, da se bo zgodil rop z odvzemom vozila (saj se sicer bržkone ne bi podal na pot z ženo in mladoletnima otrokoma). Če zavarovanec dopušča večjo ali manjšo možnost, da pride do zavarovanega primera, s tem ne izgubi kritne pravice, saj je smisel zavarovanja prav v tem, da se zavarujejo riziki, ki se pričakujejo, oziroma dogodki, ki so možni.
(Ne)gotovost dogodkov po določbi 898. člena ZOR pa se presoja ob sklepanju zavarovalne pogodbe. Za negotovost gre, kadar obstaja možnost, da v prihodnosti nastane dogodek oziroma zavarovalni primer, negotovo pa je, ali bo in kdaj bo nastal. To je smisel določbe 898. člena ZOR).
Glede na povedano se je tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti izkazalo, da je materialnopravno pravilna odločitev, da obstaja obveznost tožene stranke, da izplača zavarovalnino.
Neutemeljen je tudi tisti del revizije, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti, ker da 26.07.1996 še niso bile znane vse okoliščine primera. Tu gre za dejansko trditev, ki jo je tožena stranka prvič postavila šele v pritožbi, pri tem pa ni pojasnila, zakaj tega dejstva ni navajala že poprej (čeprav je vedela, da uveljavlja tožnik obresti od tega datuma). Tako postavljenih trditev ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena in tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Zmotno je tudi revizijsko stališče, da bi moralo sodišče uporabiti 189. člen ZOR, ki določa, da se ugotavlja višina škode po stanju stvari na dan škodnega dogodka in po cenah ob izdaji sodne odločbe. V tej zadevi je sporna zavarovalnina, ki bi jo morala plačati tožena stranka na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene med strankama, ter v skladu s Splošnimi pogoji kot njenim sestavnim delom. Ta pogodba in ti pogoji so pravna podlaga za razsojo o stvari. Po prvem odstavku 13. člena Splošnih pogojev se škoda, ki jo krije zavarovanje ugotavlja v primeru izginitve stvari po vrednosti zavarovane stvari na dan ugotavljanja višine škode. Po petem odstavku 15. člena mora zavarovalnica pri zavarovalnem primeru tatvine in drugih oblik protipravnega odvzema zavarovane stvari plačati zavarovalnino šele po preteku 30 dni od dneva, ko je zavarovanec zavarovalni primer prijavil pristojnim organom za notranje zadeve. Iz teh določb sledi, da bi morala tožena stranka ugotoviti višino škode vsaj 30. dan po omenjeni prijavi, ko bi jo morala v obliki zavarovalnine plačati tožniku kot zavarovancu. Tako je sodišče tudi ravnalo. Zadevni določbi Splošnih pogojev, ki jih je treba uporabiti, niso v nasprotju s prisilnimi določbami ZOR. Torej tudi glede izračuna zavarovalnine in odločitve o začetku teka obresti revizija ni utemeljena.
Tako se je izkazalo, da je revizija v celoti neutemeljena. Vrhovno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo z vidika pravilne uporabe materialnega prava tudi mimo tistega, kar je tožena stranka uveljavljala v reviziji, vendar kakšne takšne nepravilnosti ni ugotovila. Zato je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).
Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).
Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Sodišče namreč odloči, da se povrnejo le tisti stroški, ki so potrebni za pravdo. Kot takšnih pa ni mogoče oceniti stroškov za odgovor na revizijo, saj ta podaja napačen predlog, v ostalem pa tudi ne navaja nič takšnega, kar bi pripomoglo k lažji rešitvi zadeve.