Jedro

Če dokazni postopek ne omogoča gotovega zaključka o obstoju vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisen obstoj kaznivega dejanja, je potrebno obdolženca oprostiti obtožbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen dveh let zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na 500 EUR odmerjeno povprečnino. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena napotilo na pravdo. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenega zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da se obsojenega oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje, podrejeno pa, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec Z.F., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da zagovornik napada ugotovljeno dejansko stanje. Ker zahteve iz tega razloga ni mogoče vložiti, predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodbo in postopek, ki je tekel pred pravnomočno sodbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, Vrhovno sodišče razveljavi to odločbo (427. člen ZKP).

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje obsojeni ni storil dejanja, ki bi ustrezalo kaznivemu dejanju posilstva iz prvega odstavka 180. člena KZ, saj zoper oškodovanko ni uporabil sile, niti ji ni z ničemer grozil. Oškodovanka je svojo izjavo, dano pred policijo in v preiskavi, na glavni obravnavi povsem spremenila, zato so ji bile te izjave predočene. Neurejene družinske razmere oškodovanke in njene z izvedenskim mnenjem ugotovljene osebnostne lastnosti, ne govorijo v prid njeni verodostojnosti. Da bi bil obsojeni do nje nasilen oziroma, da bi ji grozil, mu oškodovanka nikoli sploh ni očitala, niti ni bil tak očitek obtožbe. Priča G.G. je izpovedal, da je oškodovanko prisilil, da je šla zadevo prijaviti na policijo, čeprav je sama prijavi nasprotovala, kar kaže na to, da oškodovanka sploh ni bila mnenja, da je bila posiljena. Najverjetneje je imela slabo vest zaradi spolnega razmerja z neznancem, zaradi opravičila pa si je preprosto izmislila neko zgodbo. Nobenega materialnega dokaza ni, da je obsojeni oškodovanko dejansko posilil, zato je podana kršitev kazenskega zakona.

7. Sodišče sicer ugotavlja dejansko stanje na podlagi proste presoje dokazov, saj ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (prvi odstavek 18. člena ZKP). Pri tem pa mora odločilna dejstva, na katerih utemeljuje svojo odločitev za obsodilno sodbo, ugotoviti z gotovostjo na podlagi vsakega dokaza posebej in v povezavi z drugimi dokazi (355. člen ZKP). Če dokazni postopek ne omogoča gotovega zaključka o obstoju vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisen obstoj kaznivega dejanja, je potrebno obdolženega oprostiti obtožbe.

8. Ob podaji kazenske ovadbe je oškodovanka povedala, da je zvečer obsojenemu povedala, da bi šla spat, s čimer se je strinjal. Najprej je šla pod tuš, nato pa v prosto spalnico, pri čemer je za seboj zaprla vrata spalnice in jih tudi zaklenila, o čemer pa ni povsem prepričana. Potem, ko je zaspala, je zaslišala ropot na vratih, obsojeni je vstopil v spalnico in skočil na posteljo, se slekel, ji slekel spodnje hlačke ter jo dvignil, da se je usedla na posteljo, nato pa ji slekel še majico. Pri tem se je ulegla na posteljo in obsojenemu rekla, da hoče spati in da ji do spolnih odnosov ni, obsojeni pa se je kljub temu ulegel nanjo in s spolnim udom prodrl v njeno spolovilo. Odrivala ga ni in se zaradi strahu pred njim tudi ni branila, saj se ni počutila dovolj močno. Po desetih minutah jo je obrnil na vse štiri, s koleni in rokami se je opirala postelje, ter s spolnim udom prodrl v njen zadnjik in po petih minutah končal. Potem je obsojeni zapustil spalnico, sama pa se je ulegla in zaspala. Zaslišana v preiskavi je oškodovanka povedala, da jo je obsojeni, medtem ko sta bila v njegovem stanovanju, spraševal, če bi bila pripravljena na spolni odnos s starejšim moškim, ona pa mu je povedala, da ne. Kljub temu pa jo je začel otipavati, kljub temu, da mu je povedala, da si spolnega odnosa ne želi je do tega prišlo, ker ni hotela, da bi bilo storjeno na silo. Otipavati in poljubljati po celem telesu jo je začel že v dnevni sobi, nato pa sta na željo obsojenega odšla v sobo, kjer je vanjo prodrl tako vaginalno kot tudi analno. Po dejanju sta skupaj zaspala, nekako objeta. Naslednjega dne je bila zelo žalostna. Na glavni obravnavi pa je oškodovanka povedala, da je potem, ko je prišla izpod tuša, oblekla obsojenčevo majico, spodnjih hlač pa ji ni dal, zaradi česar ji je bilo nelagodno. Nato je odšla v sobo, kjer je zaspala, čez nekaj časa pa je zaslišala, da so zaloputnila vrata, v polsnu videla ob sebi obsojenega, nato pa je zaspala nazaj. Začutila je njegove dotike, vendar je zaspala nazaj, saj ni bila dovolj močna, da bi mu povedala, da tega noče. Začutila je, da je analno vstopil vanjo, nato pa je zaspala.

9. Iz povzetih oškodovankinih izjav je mogoče razbrati, da je te vseskozi spreminjala. Iz izvedenskega mnenja izvedenca ginekologa dr.C. izhaja, da je bil 48 ur po domnevnem posilstvu ugotovljen normalen ginekološki status brez vidnih poškodb genitalij, iz izvedenskega mnenja dr.B. pa izhaja, da pri oškodovanki niso bile ugotovljene izrazitejše psihološke posledice travmatske izkušnje, ki bi bile vezane na spolno nasilje, njen odnos do moških pa je večinoma pozitiven, saj od njih pričakuje predvsem pomoč in podporo. Tudi v njenem odnosu s partnerjem ni zaslediti izrazitejših težav, ki bi bile posledica travmatičnih doživetij spolnega nasilja. Izvedenec je oškodovanko ocenil kot sugestibilno, njeno poročanje je ocenil kot nezanesljivo in občasno nasprotujoče si.

10. Tudi iz izpovedi prič G., T. in O. izhaja, da oškodovanka dejanja ni nameravala prijaviti in je to storila šele na njihovo prigovarjanje. G. je izpovedal, da je bila oškodovanka nezadovoljna, ker jo je prisilil, da je zadevo prijavila policiji, T. pa je povedala, da ji je oškodovanka najprej povedala, da jo je nekdo napadel, potem pa je to zanikala, spreminjala pa je tudi svojo izjavo glede samega dogodka.

11. Glede na vse navedeno, se je Vrhovnemu sodišču ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pojavil precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih odločilnih dejstev. Očitek obsojenemu je, da je oškodovanko prisilil k spolnemu občevanju tako, da je vdrl v sobo, kjer je spala, nato pa ji s telesno premočjo onemogočil kakršenkoli odpor, jo slekel ter nato z njo proti njeni volji vaginalno in rektalno spolno občeval. Utemeljenost takega očitka pa je po mnenju Vrhovnega sodišča glede na dane izjave oškodovanke vprašljiva, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi oškodovanka sploh nudila kakršenkoli odpor, ki bi ga nato obsojenec z uporabo sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo, zlomil. V svojih (sicer večkrat spremenjenih) izjavah oškodovanka ni povedala, da bi se obsojenemu sploh upirala, zato je vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je uporabil silo ter tako zlomil njen odpor. Podan je precejšen dvom v obstoj sile ali grožnje kot nujnega elementa kaznivega dejanja posilstva. Za obstoj kaznivega dejanja posilstva, ki je nepravo sestavljeno kaznivo dejanje iz prisiljenja in spolnega občevanja, je namreč nujen obstoj sile ali grožnje. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kaj konkretno v ravnanju obsojenega predstavlja silo, s katero je ta zlomil odpor oškodovanke. Celo nasprotno, obrazložitev na strani 9 prvostopenjske sodbe omogoča zaključek, da sila sploh ni bila uporabljena, saj sodišče ugotavlja, da se oškodovanka ni aktivno upirala obsojenemu.

12. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljen precejšen dvom v odločilna dejstva izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovnem postopku oceniti, ali izvedeni dokazi omogočajo zaključek, da je obsojeni prisilil oškodovanko k spolnemu občevanju ter tako storil kaznivo dejanje posilstva.