Jedro

Tožnica z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo stališče tožene stranke, ko tožničinih navedb v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne, ni štela za utemeljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne uveljavlja zakonsko dovoljenih revizijskih razlogov iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1, zato se Vrhovno sodišče do njih ni posebej opredelilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 7. 2003, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper z dne 31. 12. 2002. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje kot prepozno zavrgel tožničino pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, z dne 16. 10. 2002 o odmeri dohodnine.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnica vložila pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine z dne 16. 10. 2002 prepozno, saj je rok za pritožbo potekel dne 21. 11. 2002, pritožbo zoper navedeno odločbo pa je tožnica vložila dne 22. 11. 2002. 3. Tožnica je vložila revizijo (prej pritožbo), v kateri navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in o zadevi primerno odloči. Tožnica se sklicuje na četrti odstavek 7. člena ZUP in zatrjuje, da kljub temu, da svoje vloge ni naslovila kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in da tega v vlogi izrecno ne omenja ali predlaga s strogo formalnimi pravniškimi termini, to izhaja iz njene vsebine. Zato bi moral organ v dvomu odločiti v korist stranke in ne v svojo korist, saj je tožnica v eni vlogi združila dve procesni dejanji, to je pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Iz njene vloge jasno izhaja, da je imela upravičene razloge za zamudo in da predlaga, da se njena pritožba obravnava, zato je njeno vlogo posledično treba šteti za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica v reviziji še navaja, da bi bilo smotrneje, da bi sodišče obravnavano zadevo združilo z zadevo U 595/2003. 4. Tožena stranka odgovora na revizijo (prej pritožbo) ni vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloči o pravnih sredstvih vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. ZUS-1 v prvem odstavku 85. člena določa, da se revizija lahko vloži zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja te revizije.

8. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da teh kršitev tožnica ne uveljavlja.

9. Tožnica zgolj navaja, da bi bilo smotrneje, da bi sodišče prve stopnje najprej rešilo upravni spor opr. št. U 595/2003 oziroma vsaj oba upravna spora združilo. Glede na to, da tožnica niti ne zatrjuje, da gre za kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki je vplivala na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe, s takšnimi navedbami ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo.

10. Bistvo tožničinih revizijskih ugovorov je v očitku, da je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo stališče tožene stranke, ko tožničinih navedb v pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne, ni štela za utemeljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj bi moral organ upoštevati četrti odstavek 7. člena ZUP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da s temi navedbami tožnica ne uveljavlja zakonsko dovoljenih revizijskih razlogov iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1, zato se do njih ni posebej opredelilo.

11. Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da je že prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da tožnica v pritožbi z dne 22. 11. 2002 ni niti smiselno navajala morebitnih razlogov za zamudo ter ni predlagala vrnitve v prejšnje stanje v smislu določb 103. in 105. člena ZUP, in da se zato v postopku presoje zakonitosti in pravilnosti sklepa o zavrženju pritožbe kot prepozne ne more presojati, ali je iz opravičenega razloga zamudila rok za pritožbo. Zato na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožničino sklicevanje na določbo četrtega odstavka 7. člena ZUP.

12. Tožnica je v reviziji tudi opisala svoja stališča v zvezi s postopkom na Upravnem sodišču RS pod opr. št. U 595/2003, vendar se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo, saj niso predmet obravnavanega upravnega spora.

13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.