Jedro

Dohodki tožnice in njenih družinskih članov presegajo višino dohodkov, ki davčnemu organu dopuščajo, da dovoli obročno plačilo davčnega dolga. To pa obenem pomeni, da davčni organ ni mogel ugoditi tožničini zahtevi za obročno plačilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Celje, kot prvostopenjski organ, je z odločbo št. DT 4292-2272/2013-10-04-4101-04 z dne 18. 11. 2013 odločil, da se vlogi davčne zavezanke A.A. za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova dohodnine od dobička na kapital, obresti, dividend (kategorija davka 41), ne ugodi. Odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da je odločitev o obročnem plačilu davčnega dolga, v skladu s 101. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), možna v primerih ogroženosti preživljanja, ob upoštevanju Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), na podlagi katerega se ugotavljala višina dohodkov zavezanke in njenih družinskih članov za zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo vloge. V postopku je bilo po pridobitvi podatkov ugotovljeno, da so mesečni dohodki zavezanke in njenih družinski članov v času 6 mesecev pred vložitvijo vloge znašali 1.664,32 EUR na družinskega člana. Glede na določilo prvega in drugega odstavka 101. člena ZDavP-2, v povezavi s 36. členom Pravilnika ter glede na ugotovljena dejstva, da dohodki zavezanke in njenih družinskih članov presegajo kriterije za obročno plačilo davčnega dolga, vlogi zavezanke ni bilo mogoče ugoditi.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, je z odločbo št. DT-499-31-2/2014-2 z dne 6. 3. 2014, pritožbo zavrnil. Odločitev je utemeljil z navedbo pravnih podlag, ki jih je v postopku obročnega plačila davka potrebno upoštevati ter po ugotovitvi, da so bili upoštevani dohodki pritožnice in njenih družinskih članov, ki jih pritožnica v pritožbi ni izpodbijala, odločil, da je bil presežen dohodek za odobritev obročnega plačila dolga v višini 530,44 EUR. Pritožnici je pojasnil, da drugačne odločitve davčni organ, ki je zavezan upoštevati veljavno zakonodajo, ni mogel sprejeti.

3. Tožnica odločitvi obeh upravnih organov oporeka. V tožbi navaja, da se ne strinja z izračunom davka, saj je bila lastnica nepremičnine več kot 5 let, kar bi moralo vplivati na izračun. Prav tako ni bilo upoštevano, da je družina hišo gradila sama. Kljub vsem nepravilnostim v izračunu je zaprosila za obročno plačilo davčnega dolga (24 obrokov), saj v tem primeru ne bi bili ogrožena ne družina, ne njen s.p. Realno stanje bi pokazal izračun dohodkov na družinskega člana v zadnjih 12 mesecih. Davčni organ je izračun delal v letu, ko je bila prodana nepremičnina, to pa je prodala ravno zaradi davčnega dolga. Če njeni vlogi ne bo ugodeno, bo to pomenilo bankrot njene družine in za organ odškodnino, ki jo bo dolžan izplačati. Smiselno predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da so navedbe tožnice neutemeljene in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V skladu z določbami 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli obročno plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odločanje o obročnem plačilu, v skladu s četrtim odstavkom istega člena, določi Minister za finance s Pravilnikom, ki pri tem upošteva raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva. Tako je v 36. členu Pravilnika določeno, da lahko davčni organ dovoli obročno plačilo zapadle davčne obveznosti le tistemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo.

7. V konkretnem primeru ni sporna višina minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo oziroma dvakratnik minimalnega dohodka, ki znaša 530,44 EUR. Nesporna in na podatkih spisov je utemeljena tudi višina tožničin dohodkov in dohodkov njenih družinskih članov, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in ki znaša 1.664,32 EUR povprečno mesečno na družinskega člana. To pomeni, da dohodki tožnice in njenih družinskih članov presegajo višino dohodkov, ki davčnemu organu dopuščajo, da dovoli obročno plačilo davčnega dolga. To pa obenem pomeni, da davčni organ ni mogel ugoditi tožničini zahtevi za obročno plačilo, iz istih razlogov pa tudi sodišče ne more slediti njeni tožbi, saj mora, enako kot davčni organ, pri odločanju uporabljati veljavne predpise.

8. Tožnica kot sporno uveljavlja predvsem dejstvo, da so se upoštevali dohodki za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Ti dohodki so bili po njenih navedbah, ki jih potrjujejo podatki iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tako visoki zaradi priliva 75.025,00 EUR iz naslova kupnine (prodaje hiše), zato bi bilo treba v izogib vsem nadaljnjim finančnim težavam, za ugotavljanje dohodkov upoštevati 12 mesečno obdobje. Sodišče tožnici pojasnjuje, da gre za obdobje šestih mesecev, ki ga določa 29. člena Pravilnika. To je podzakonski akt, ki ga je po presoji sodišča treba razlagati v smislu določb ZDavP-2. Slednji v določbi 101. člena kot osnovni pogoj za obročno plačilo davčne obveznosti določa kriterij ogroženosti preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po presoji sodišča z določbami Pravilnika, ki je bil izdan v skladu s pooblastilom iz četrtega odstavka 101. člena ZDavP-2 in se nanašajo le na kriterije za odpis dolga, vsebino vloge in dokaze ni dopustno širiti ali omejevati osnovnega namena ali pogoja za obročno plačilo davčne obveznosti, vendar v konkretnem primeru, ko tožnica niti ne konkretizira morebitne ogroženosti preživljanja, sodišče neskladja med obema predpisoma ali razlage Pravilnika v nasprotju z določbami ZDavP-2 ni ugotavljalo.

9. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.