Jedro

Kljub temu da se nerazveljavljeni del sodbe ne da več izpodbijati s pritožbo (oziroma v konkretnem primeru postane ta del sodbe formalno in materialno pravnomočen, ne pa tudi izvršljiv, saj so kazni obtožencu le določene), niso podani zakonski pogoji za reševanje zahteve za varstvo zakonitosti (420. člen ZKP). Sodba namreč ni postala pravnomočna kot celota in tudi ni končan celotni kazenski postopek.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru spoznalo obtoženega I.B. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ, dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ, kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ ter dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, za kar mu je določilo kazni tri leta zapora, eno leto zapora, šest mesecev zapora, eno leto zapora ter dvakrat po dva meseca zapora ter mu za tem po določilih o steku izreklo enotno kazen pet let in osem mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbam obtoženca in njegovih zagovornikov ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbi o krivdi in kazni za kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ, v odločbi o izreku enotne kazni ter v odločbi o stroških kazenskega postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je ob reševanju pritožb obtoženca in njegovih zagovornikov sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je kaznivo dejanje opisano v točki 2 pravno opredelilo po 1. odstavku 201. člena KZ in mu zanj določilo kazen dva meseca zapora, zatem mu znižalo kazni določene za kaznivo dejanje po 2. odstavku 201. člena KZ na škodo I.B. na šest mesecev zapora in za kaznivo dejanje po 1. odstavku 299. člena KZ na deset mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtožencu je na podlagi določila člena 195.a v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo ukrep prepovedi približevanja R.B., I.B. in A.B. Zoper navedeno odločbo in sicer nerazveljavljeni del sodbe je vložil zagovornik obtoženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, izvršitev pravnomočne sodne odločbe pa zadrži. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz sodbe je razvidno, da ni postala pravnomočna kot celota in da tedaj ni izpolnjen pogoj, da je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo.

Po določilu člena 420 ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (zaradi kršitve kazenskega zakona ali kršitev določb ZKP) zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izpolnjena morata torej biti dva pogoja:

1. pravnomočna odločba in 2. pravnomočno končan kazenski postopek.

V obravnavanem primeru, kot na to opozarja že vrhovna državna tožilka, ni izpolnjen drugi pogoj, prav tako pa ni postala pravnomočna sodba kot celota. Pri tako imenovani subjektivni koneksiteti se po določilu 1. in 5. odstavka 32. člena ZKP praviloma izvede enoten kazenski postopek, kar pomeni, da je enoten kazenski postopek pravilo, ločeni postopki ali razdružitev pa izjema. Pritožbeno sodišče je v tej kazenski zadevi sicer v skladu s 6. odstavkom 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, vendar pa takšna delna razveljavitev ne pomeni izločitve dela postopka zoper tega obtoženca, oziroma razdružitve, ZKP je glede tega vprašanja popolnoma jasen. Iz določb, ki urejajo to vprašanje v ZKP (2. odstavek 175. člena - faza preiskave, 2. odstavek 280. člena - ugovorni postopek, 1. odstavek 345. člena in 2. odstavek 52. člena - med glavno obravnavo), jasno izhaja, da se sme postopek združiti oziroma razdružiti le do konca glavne obravnave. Določba 6. odstavka 392. člena ZKP omogoča le, da ostanejo deli sodbe, glede katerih je dejansko stanje razčiščeno in bi bilo nesmiselno, da bi bili predmet ponovne presoje na glavni obravnavi, v veljavi, če se da sodba delno razveljaviti brez škode za pravilno razsojo.

Kljub temu da se nerazveljavljeni del sodbe ne da več izpodbijati s pritožbo (oziroma v konkretnem primeru postane ta del sodbe formalno in materialno pravnomočen, ne pa tudi izvršljiv, saj so kazni obtožencu le določene), niso podani zakonski pogoji za reševanje zahteve za varstvo zakonitosti (420. člen ZKP). Sodba namreč ni postala pravnomočna kot celota in tudi ni končan celotni kazenski postopek. Ni odločeno o celotni kriminalni količini v obtožbi, kazni pa so le določene, obtožencu ni bila izrečena enotna kazen.

Vrhovno sodišče je zato vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s smiselno uporabo 2. odstavka 422. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.