Jedro

Napačna je razlaga sodišča prve stopnje (in tožene stranke), da sorazmerno zmanjšanje negativnega stanja pomeni, da teh sredstev na računu ni več. Komitentka lahko do teh sredstev oziroma do sredstev v višini odobrenega limita prosto dostopa, vse do izteka limita. Sorazmerno kritje negativnega stanja predstavlja zgolj tehnično izvedbo prilivov na osebni račun komitentke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka v 8 dneh dolžna plačati tožeči stranki 74,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2013 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 71,20 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi 64,00 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 74,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2013 dalje do izpolnitve in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu ugotovilo: - da je imela tožena stranka (izvajalka storitev plačilnega prometa) z upokojenko A (komitentka) sklenjen dogovor o odobritvi izrednega limita, za obdobje 12 mesecev z avtomatskim podaljšanjem ob vsaki zapadlosti, v znesku 1.550,00 EUR in da je bilo stanje na osebnem računu komitentke tako ob njeni smrti (26. 9. 2013) kot ob spornih nakazilih (30. 9. 2013) negativno, vendar v mejah dovoljenega limita; - da je tožeča stranka na osebni račun komitentke 30. 9. 2013 nakazala celotni znesek pokojnine v višini 516,19 EUR, čeprav je bila komitentka upravičena zgolj do nakazila v višini 442,12 EUR, ne pa tudi za znesek 74,07 EUR, ki se nanaša na obdobje po smrti komitentke, - da so isti trenutek, ko so bila sredstva iz naslova pokojnin dne 30. 9. 2013 prejeta na osebni račun komitentke, ta (deloma) pokrila negativno stanje na osebnem računu komitentke.

6. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanje, je po prepričanju pritožbe sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe prvega odstavka 195. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki določa, da ima zavod, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo plačilni promet, prednostno pravico, da od izvajalca plačilnih storitev direktno zahteva povrnitev zneska pokojnine, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen. Pritožba se ne strinja, da je v konkretnem primeru podana situacija iz tretjega odstavka citiranega člena, ki določa, da če denarja na računu pokojnega ni več, mora izvajalec plačilnih storitev namesto vračila sredstev zavodu zgolj posredovati podatke o osebi, ki je denar dvignila.

7. Za pravilno presojo katero pravno podlago je potrebno v konkretnem primeru uporabiti, je potrebno ugotoviti, ali ravnanje tožene stranke, ki ob nakazilu pokojnine sorazmerno zmanjša negativno stanje komitentke, pomeni razpolaganje s prejetimi sredstvi komitentke na način, da je mogoče zaključiti "da denarja ni več na računu". Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo 195. člen ZPIZ-2. 8. S podpisano pogodbo o odobritvi izrednega limita je tožena stranka dala komitentki pravico, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo obstoječe stanje na njenem računu (tako tudi 5. točka 2. člena Zakona o potrošniških kreditih - ZpotK-1, ki je veljal v času sklenitve pogodbe), vse do višine odobrenega limita in za obdobje veljavnosti pogodbe.1 Da so ta sredstva komitentki na razpolago, izhaja tudi iz 3. člena Splošnih pogojev o opravljanju plačilnih storitev za potrošnike tožene stranke, ki določajo, da "kritje na računu" pomeni vsoto pozitivnega stanja v domači in tujih valutah ter odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na TRR.

9. Napačna je tako razlaga sodišča prve stopnje (in tožene stranke), da sorazmerno zmanjšanje negativnega stanja na računu pomeni, da teh sredstev na računu ni več. Komitentka lahko namreč do teh sredstev oziroma do sredstev v višini odobrenega limita prosto dostopa, vse do izteka limita. Sorazmerno kritje negativnega stanja namreč predstavlja zgolj tehnično izvedbo prilivov na osebni račun komitentke. Takšna računska operacija je način vodenja komitentkinega računa in ne odvzem sredstev. Določba tretjega odstavka 195. člena ZPIZ-2 pa se nanaša na primere, ko so sredstva zakonito porabljena (dvig s strani pooblaščenca, plačilo po nalogu zapustnika, izvršitev sodne odločbe, ipd.). Dejstvo je, da v obravnavanem primeru do takšne situacije ni prišlo. Sredstva na računu so bila, zato je potrebno skladno s prvim odstavkom 195. člena ZPIZ-2, ugoditi zahtevku tožeče stranke.

10. S tem, ko je sodišče prve stopnje napačno razlagalo ravnanje tožene stranke, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo napačno odločitev. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 74,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2013 dalje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ugotovilo je namreč, da je ugovor tožene stranke, da denarja ni več na računu, ker je sorazmerno pokrila negativno stanje, neutemeljen. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožeča stranka v svojih navedbah sama navajala, da je tožena stranka "razpolagala" s sredstvi. To da je tožena stranka pokrila sorazmerni del negativnega stanja na osebnem računu komitentke je dejansko stanje. Ali takšno ravnanje pomeni razpolaganje s sredstvi na način iz tretjega odstavka 195. člena ZPIZ, pa predstavlja pravni zaključek oziroma tolmačenje zakona. Predmet sodnega priznanja so lahko le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki.2

11. Odločitev o začetku teka zamudnih obresti temelji na drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika.

12. Glede na uspeh tožeče stranke v pravdi je tožena stranka dolžna kriti njene pravdne stroške (355. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji priglasila kilometrino na relaciji Ljubljana - Kranj - Ljubljana, za pristop na naroka dne 1. 6. 2017. V skladu z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku se pooblaščencem, ki niso odvetniki, potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega Pravilnika. V slednjih je določeno, da obsegajo potni stroški stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom, pri čemer se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno toženi stranki priznalo prevoz z avtobusom na priglašeni relaciji v višini 7,20 EUR, kolikor po podatkih stane vozovnica na omenjeni relaciji za eno vožnjo v obe smeri. Stroški tožeče stranke tako znašajo 71,20 EUR (10,00 EUR za poštnino in stroške fotokopiranja, 7,20 EUR potnih stroškov za pristop na narok ter strošek plačila sodne takse v višini 54,00 EUR), ki ji jih mora tožena stranka povrniti.

13. Zaradi utemeljenosti pritožbe je tožeča stranka upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Te je višje sodišče odmerilo v višini 64,00 EUR (10,00 EUR poštnih storitev in stroškov fotokopiranja ter sodna taksa v višini 54,00 EUR).

1 Glej tudi VSL sodba II Cpg 642/2017 in II Cpg 1492/2015. 2 Sodba II Ips 290/2006.