Jedro

Izmišljena, navidezna pogodba je prikrivala pravo pogodbo, katere predmet je resnična, ne pa izmišljena terjatev tožnikov do toženca. Ker prikrita pogodba ni nična, je toženec dolžan izpolniti svojo obveznost iz prikrite pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženca obsodilo, da mora vsakemu izmed tožnikov plačati 375.563,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje. Obsodilo ga je še na povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 8.929,50 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Pritožba je laična, sklicuje pa se na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik najprej povzema prvotne trditve obeh tožnikov, nato pa trdi, da gre za izmišljeno terjatev obeh tožnikov do njega. Kot dokaz citira izpovedbo J. Č. z glavne obravnave 17. 9. 2012. Dalje trdi, da tožnika nista bila oškodovana. Sodišče bi moralo po njegovem mnenju ugotoviti dejansko stanje v podjetju pred prodajo poslovne stavbe K.. Sodišču zato predlaga, naj izvede ponujene dokaze in določi izvedenca ekonomske stroke, ki bo ugotovil dejansko stanje podjetja A., d.o.o..

3. Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoviti obrazložitvi obširno pojasnilo, kakšno je bilo življenjsko ozadje tega primera, v katerem so med drugim pravnoposlovno nastopali oba tožnika in toženec. Pravno relevantno bistvo, ki je umeščeno v tako opisan življenjski primer, je naslednje: - toženec je tožnikoma na videz odstopil svojo terjatev do družbe A. A., d.o.o., ter hkrati jamčil za obstoj in izterljivost te terjatve; - prava pogodbena volja, ki sta jo cesijski pogodbi prikrivali, je bila, da se toženec zaveže vsakemu plačati po 90.000.000,00 tolarjev, toženca pa brez odmene izstopita iz družbe B., katere družbeniki so bili vsi trije.

6. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno pojasnjuje, da sta bili cesijski pogodbi navidezni ter zato nimata pravnega učinka (prvi odstavek 50. člena OZ(1)) ter da sta prikrivali pravnoposlovno zavezo toženca, da vsakemu tožniku plača dogovorjeni znesek. Podlaga (kavza) te njegove zaveze je izvirala iz njihovih pravnoposlovnih razmerij, ki so celovito pojasnjena v življenjskem primeru, kakor je opisan v izpodbijani sodbi.

7. Ker prikrita pogodba ni nična, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, je toženec svojo obveznost dolžan izpolniti. To izhaja že iz splošnega načela dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda – 9. člen OZ), kakor iz njegove konkretizacije v prvem odstavku 239. člena OZ, na katerega je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje.

8. Kaj pravi zoper takšno materialnopravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje pritožnik? Najprej trdi, da je terjatev tožnikov izmišljena. Dokaz za to naj bi bila naslednja izpovedba J. Č. z glavne obravnave 17. 9. 2011: „Povem, da smo bili vsi trije soglasni, da gre v bistvu za fiktivno pogodbo, torej, da ni šlo za pravo cesijsko pogodbo, temveč za način, kako izplačati dobiček v izogib davčnim obveznostim.“

9. Pritožbeno sodišče lahko na takšno pritožbeno navedbo odgovori zgolj to, da je bila navidezna pogodba v resnici izmišljena. Saj to navsezadnje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. A hkrati ugotavlja, kot je bilo že pojasnjeno, tudi to, da je ta izmišljena, navidezna pogodba prikrivala pravo pogodbo, katere predmet je resnična, ne pa izmišljena terjatev tožnikov do toženca.

10. Drugo, kar pravi pritožnik, je, da bi moralo sodišče ugotoviti dejansko stanje v podjetju B. pred prodajo poslovne stavbe K.. Pritožnik ne pojasni, na kakšen način bi takšno ugotavljanje poslovnega stanja v podjetju B. lahko vplivalo na veljavnost njegove prikrite, a resnične pravnoposlovne zaveze, da tožnikoma kot fizičnima osebama plača sedaj vtoževana zneska. Ker tega ne pojasni, tudi ni razvidno, zakaj bi bilo ugotavljanje „dejanskega stanja o podjetju“ kakorkoli pravnorelevantno za obravnavano zadevo.

11. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema razloge in posledično tudi odločitev izpodbijane sodbe, ob tem pa niso podani niti morebitni drugi razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP(2)) pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe tega predpisa).