Jedro

Po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi, bi morala tožeča stranka navesti trditve in predlagati dokaze za utemeljenost tožbenega zahtevka. Slednje je le-ta tudi storila. Navedla je katere stroške vtožuje, za katero obdobje in ključ delitve stroškov med etažne lastnike ter predložila ustrezne dokaze. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od (sklepčnosti) ugovora tožene stranke. Ker tožena stranka posameznim postavkam stroškov, ključu delitve in solastniškemu deležu ni konkretizirano nasprotovala, ne držijo pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka navesti znesek, ki ga je plačala dobavitelju (celota) za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženo stranko.

Dokazni predlog za zaslišanje priče ne pomeni (izrecno) zahteve za izvedbo naroka, ki jo predvideva drugi odstavek 454. člena ZPP, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 108534/2013 z dne 3. 7. 2013, v 1. odstavku izreka razveljavilo za glavnico v znesku 2.901,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.338,62 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe plača znesek 2.695,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 458,32 EUR od 4. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 790,71 EUR od 4. 11. 2012 dalje do plačila, od zneska 740,96 EUR od 5. 12. 2012 dalje do plačila in od zneska 705,71 EUR od 2. 1. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da na dan 16. 4. 2012 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 205,51 EUR (IV.a) točka izreka) in toženi stranki naložilo, da do 11. 12. 2016 tožeči stranki plača 110,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (IV.b) točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v višini 174,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Stranki in višje sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Tožeča stranka je kot upravnik od tožene stranke kot lastnika poslovnega prostora na naslovu ... vtoževala stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja v skupni višini 2.901,21 EUR. Plačilo stroškov upravljanja je zahtevala na temelju Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja poslovnega objekta L. (A12, v nadaljevanju Pogodba), stroške obratovanja in vzdrževanja, ki jih je založila za toženo stranko, pa na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

7. Ker se je postopek začel z izvršbo na podlagi verodostojne listine, je morala tožeča stranka, po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi, navesti trditve in predlagati dokaze za utemeljenost tožbenega zahtevka. Slednje je le-ta tudi storila. Navedla je katere stroške vtožuje, za katero obdobje in ključ delitve stroškov med etažne lastnike ter za svoje trditve predložila ustrezne dokaze (poleg Pogodbe, še vtoževane račune skupaj z računi dobaviteljev (A5, A6, A18, A36, A53, A73), ključ delitve (A88) in listo solastniških deležev (A89)). Po oceni pritožbenega sodišča je to v obravnavani zadevi zadostovalo za sklepčnost tožbenega zahtevka. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od (sklepčnosti) ugovora tožene stranke. Ker tožena stranka v konkretnem primeru posameznim postavkam stroškov, ključu delitve in solastniškemu deležu ni konkretizirano nasprotovala,(1) ne držijo pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka navesti točen znesek, ki ga je plačala dobavitelju (celota) za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženo stranko. Glede na navedeno so pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe neutemeljene.

8. V postopku v sporu majhne vrednosti mora tožena stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 452. člena ZPP). Nato lahko vloži še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (četrti odstavek 452. člena ZPP). Pritožbene trditve s katerimi tožena stranka ugovarja ključu delitve in solastniškemu deležu, ki jih v postopku na prvi stopnji ni podala, so zato prepozne in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

9. Neutemeljeni so nadaljnji očitki, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka namreč trdi, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje priče A. A., čeprav slednje, tako iz ugovora, kot iz nadaljnjih pripravljalnih vlog ne izhaja. Poleg tega pa tudi sicer dokazni predlog za zaslišanje priče ne pomeni (izrecne) zahteve za izvedbo naroka, ki jo predvideva drugi odstavek 454. člena ZPP, saj ni nujno, da bi sodišče takemu dokaznemu predlogu ugodilo. Slednje velja še toliko bolj, ker naj bi tožena stranka z zaslišanjem navedene priče dokazovala neizkazanost ključa delitve in njenega solastniškega deleža, pri čemer pravočasnih trditev v tej smeri ni podala. Z dokazi pa ni mogoče nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

10. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (1. odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožbenemu zahtevku nasprotovala z navedbami, da zaračunanih storitev ni uporabljala, v odgovoru na tožbo pa se je sklicevala še na potrjeno prisilno poravnavo in podala ugovor pobota.