Jedro

Oddaljenost prebivališča od kraja opravljanja dela, na katerega je moral tožnik priti v eni uri, sama po sebi ni upoštevna, še manj pa bistvena za opredelitev celotnega obdobja razpoložljivosti kot "delovnega časa". Ključno je, da tožnik v tem obdobju v povprečju ni bil pogosto pozvan k opravljanju nalog (intervencij) oziroma da te niso bile intenzivne, zato tudi nakazovanje možnosti požara oziroma velike škode na delovnih sredstvih ne more pripeljati do drugačnega zaključka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo. S sodbo in sklepom Pdp 458/2017 je pritožbi tožnika delno, pritožbi toženke pa v celoti ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno (glede odločitve o plačilu razlike v plači iz naslova dodatka za stalno pripravljenost in dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas ter posledično stroškovno odločitev) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo. Na revizijo tožnika je vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 147/2018, upoštevaje predhodno odločbo SEU št. C-344/19, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu odločitve glede plačila razlik v plači iz naslova dežurstva in nadur za čas od septembra 2008 do januarja 2015 ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo razliko v plači iz naslova dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas za čas od 11. 6. 2008 dalje v skupni višini 244,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov, v presežku (za 399,52 EUR z obrestmi ter odvod davkov in prispevkov) pa je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za stalno pripravljenost v skupnem bruto znesku 1.920,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov za čas od 11. 6. 2008 do 1. 1. 2011 in zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova dežurstva in nadur v skupnem znesku 53.985,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov za čas od septembra 2008 do januarja 2015 je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik povrniti toženki stroške postopka v znesku 9.102,14 EUR (III. točka izreka).

3. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni celostno presodilo dejanskega stanja. Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Trdi, da intenzivnost zavez izhaja že iz narave in organizacije dela. Toženka ni določila časovnega okvirja tožnikove prisotnosti na delovnem mestu. Delo specialista oddajničarja je moral opravljati najmanj 18 ur na dan. V času od 0.00 ure do 6.00 ure se je moral odzivati na klice ter ni smel izklapljati službenih telefonov in alarmov, kar izhaja iz navodila A. A. z dne 26. 8. 2009. Navodilo dokazuje, da je tožnik dežural tedensko in ni smel zapuščati lokacij oddajnih centrov (v nadaljevanju: OC) B. in C. med posameznim delovnim dnevom. Pripravljenost na delo je po vsebini ustrezala dejanskemu delu oziroma dežurstvu, s čimer je bila toženka seznanjena in je takšno organizacijo dela dopuščala. Moral je biti na svojem delovnem mestu na razpolago toženki in (po potrebi) nemudoma začeti s svojim običajnim delom in/ali določenimi dejavnostmi in nalogami, povezanimi z njegovim delom. Nadzor in kontrolo na lokacijah OC je vršil 24 ur na dan. Izpostavlja naravo dela, ki ga je opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi in je potekalo v paru. Sodišče je neutemeljeno minimiziralo intenziteto delovnih obveznosti tožnika, ki je vplivala na možnost izvajanja prostočasnih dejavnosti. Kot bistveno omejitev je treba šteti oddaljenost delovnega mesta od bivališča tožnika. Na lokacijah OC je moral biti prisoten ves čas, saj bi lahko na delovnih sredstvih prišlo do velike škode. Toženka mu ni odredila stalne pripravljenosti in jo je zlorabila. Neverodostojna je izpoved priče D. D., s katerim tožnik ni delal skupaj veliko časa. Iz dosedanje prakse SEU izhaja, da se čas, ko mora biti delavec fizično prisoten na delovnem mestu v celoti šteje za delovni čas, četudi v tem času dejansko ne opravlja dela. Meni, da bi moralo sodišče primerjati delo tožnika z delom gasilcev, ki se morajo odzvati na alarm. Ne strinja se zavrnitvijo zahtevka za plačilo dela bruto plače iz naslova davkov in prispevkov. Odločitev odstopa od sodne prakse višjega sodišča. Neobrazložena je odločitev o potrebnih stroških postopka. Med te stroške ni mogoče šteti kilometrine in potnih stroškov toženke za prihod na narok na zunanji oddelek sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani del sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do izvedenih dokazov, svojo dokazno oceno pa ustrezno obrazložilo in navedlo dovolj jasne razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedim prič. V izpodbijani sodbi tudi ni podana očitana protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Listine in izpovedbe niso povzete v nasprotju z njihovo vsebino. To, da se tožnik ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje pomeni grajanje dokazne ocene sodišča prve stopnje oziroma uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje zadeve ni presojalo na podlagi celovite presoje dejanskega stanja. Sodišče je v dokazno oceno vključilo vse izvedene dokaze, vključno s tistimi, na katere opozarja pritožba in katerih vsebina po stališču pritožbe nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Opravilo je celovito presojo posameznih izvedenih dokazov. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, pa ne pomeni, da sodba nima celovite dokazne ocene.

9. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 247/2018 sodišču prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku zavzame stališče do vprašanja, ali so bile tožniku v obdobjih pripravljenosti naložene tako intenzivne zaveze, da so objektivno in bistveno vplivale na njegovo možnost, da v teh obdobjih prosto razpolaga s časom in da ta čas posveti svojim interesom. Sporno vprašanje, na katere je opozorilo revizijsko sodišče in ki temeljijo na stališčih ter izhodiščih iz predhodne odločbe št. C-344/19, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku raziskalo in ugotovilo intenzivnost zavez tožnika v obdobju pripravljenosti. Te zaveze ne izhajajo že iz narave dela, kot zmotno navaja pritožba, temveč so predmet dokazovanja. Zaradi narave in organizacije dela na lokacijah OC stalne pripravljenosti zgolj zaradi tega, ker je tožnik več dni zapored delal in bival na teh lokacijah, ni mogoče všteti v delovni čas. Prav tako dejstvo, da so bile možnosti za prostočasne aktivnosti omejene zaradi geografskih značilnosti kraja, na katerem je tožnik opravljal svoje delo in tudi bival, ne vpliva samo po sebi na opredelitev obdobja pripravljenosti za delovni čas.

10. Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v celotnem obdobju pripravljenosti opravil 10 intervencij v skupnem trajanju 20 ur. Neutemeljeno je navajanje tožnika, da je moral delo opravljati tudi 18 ur oziroma cel dan, ker toženka ni določila začetka in konca delovnega časa. Trditve o tem nimajo opore v ugotovitvah sodbe niti v zbranih dokazih. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta delavca delo na OC B. in OC C. opravljala v izmenah, eden od 6.00 ure do 18.00 ure, drugi od 12.00 ure do 24.00 ure. Izmeni od 6.00 do 18.00 ure je sledilo obdobje stalne pripravljenosti od 18.00 do 24.00 ure, nato pa počitek od 0.00 do 6.00 ure. Izmeni od 12.00 do 24.00 ure je sledil počitek od 0.00 do 6.00 ure, nato pa stalna pripravljenost od 6.00 do 12.00 ure. Ob takšnih ugotovitvah ni utemeljeno navajanje pritožbe, da bi morala toženka tožniku obdobje pripravljenosti vsakokrat posebej odrediti. Tožnik se v pritožbi sklicuje na navodilo A. A. z dne 26. 8. 2009, ki pa le prepoveduje izklapljanje službenih telefonov in alarmov v delovnih, ne pa tudi v bivalnih prostorih. Iz izpovedi prič ne izhaja, da bi se moral tožnik odzivati na klice v nočnem času. Navodilo ne dokazuje, da se OC med delovnim dnevom ni smelo zapuščati in da je tožnik opravljal dežurstvo. Ker tožnik v času šesturne dnevne pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo.

11. Nadalje je neutemeljeno navajanje pritožbe, da že specifična narava dela, ki ga je bil tožnik dolžan opravljati po pogodbi o zaposlitvi, in opravljanje dela v paru, kažeta na utemeljenost zahtevka. Tožnikovo zatrjevano in dokazovano opravljanje celodnevnega dela nasprotuje izpovedim prič in jasnemu navodilu toženke, da se dela, ki zahtevajo prisotnost dveh delavcev, opravijo med 12. in 16. uro. Če pa si je tožnik opravila, ki jih toženka ni odredila, razporedil še po koncu izmene, to ne pomeni, da je treba vse nadaljnje ure šteti za delovni čas. Očitano "minimiziranje" intenzitete delovnih obveznosti tožnika nima podlage v izvedenih dokazih. To priznava tudi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2021, ko navaja, da iz predloženih listin izhaja, da intenziteta dela oziroma zaveze tožnika v času pripravljenosti in počitka niso bile velike. Oddaljenost prebivališča od kraja opravljanja dela, na katerega je moral priti v eni uri, sama po sebi ni upoštevna, še manj pa bistvena za opredelitev celotnega obdobja razpoložljivosti kot "delovnega časa". Ključno je, da tožnik v tem obdobju v povprečju ni bil pogosto pozvan k opravljanju nalog (intervencij) oziroma da te niso bile intenzivne, zato tudi nakazovanje možnosti požara oziroma velike škode na delovnih sredstvih ne more pripeljati do drugačnega zaključka.

12. Tožnik neutemeljeno nasprotuje izpovedi nadrejenega D. D. Priča je izpovedala o okoliščinah, ki jih je zaznala v času opravljanja dela s tožnikom in o razporejanju delovnega časa tožnika. Glede na navedeno priči ni mogoče odreči verodostojnosti.

13. Pritožba navaja, da je SEU v dosedanji praksi večkrat razlagalo pojma stalne pripravljenosti in dežurstva. Nekatere primerljive zadeve (npr. C-303/98 in C- 51/02) tudi našteva, vendar pa jih zaradi posebnosti tega primera ni mogoče neposredno uporabiti. V obravnavanem primeru je treba upoštevati stališča in izhodišča, ki jih je izpostavilo SEU v tej zadevi, na katero so sodišča v Republiki Sloveniji upoštevaje določbo 113.a člena Zakona o sodiščih (Zakona o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl. - ZS) vezana. Tožnik v pritožbi primerja svoje delo z delom gasilca, vendar je SEU v zadevah C-580/19 in C-214/20 določilo primerljive pogoje za vštetje pripravljenosti v delovni čas gasilcev.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava zaradi zavrnitve zahtevka za plačilo davka in prispevkov od prisojenih zneskov iz naslova dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas. Ne gre za neobrazložen odstop od sodne prakse. Res je, da dosedanja sodna praksa delovnih sodišč ni izključevala izrekov na obračun od bruto razlik v plači in plačilo (odvod) davkov in prispevkov. Iz (novejše) sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 313/2015, II Ips 264/2017, VIII Ips 226/2017, II Ips 39/2021, VIII Ips 47/2020, VIII Ips 89/2019, VIII Ips 88/2019, VIII 80/2019 itd.) pa izhaja, da odločanje o višini davčnega odtegljaja ne sme biti predmet civilnih postopkov ali individualnih delovnih sporov. Davčna obveznost, enako pa velja za obveznost plačila prispevka za delodajalca (ali drugega plačnika), da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, nastane šele v trenutku plačila dohodka. To pomeni, da ob izdaji sodbe, s katero je delodajalcu naloženo plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko dajatve obračunale in odvedle. Poleg tega sodišče z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih poseže v pristojnost upravnih organov, saj se spori o plačilu in višini davčne obveznosti ter plačila prispevkov, morebitne napake pri izračunu ali plačilu davčnega odtegljaja ali plačilu prispevkov s strani plačnika davka rešujejo na davčnem področju. Postopek za vračilo je samostojna upravna zadeva, o kateri odločajo davčni organi na matičnem področju. Navedeno pomeni, da delovno sodišče ne odloča o javnopravnih dajatvah oziroma o dolžnosti obračuna davkov in prispevkov. Zato se izrek sodne odločbe ne glasi na obračun od bruto razlik v plači in plačilo (odvod) davkov in prispevkov, temveč na plačilo razlike v plači. 15. Tožnik neutemeljeno graja neobrazloženost stroškovne odločitve. Sodišče je natančno pojasnilo, katere stroške toženke je štelo kot potrebne, zato je stroškovno odločitev mogoče preizkusiti. Pravilno je sodišče toženki priznalo stroške kilometrine oziroma potne stroške, saj so ti izdatki pooblaščencu (odvetniku) dejansko nastali zaradi prihoda na sodišče. 16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve. Zato stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. in 155. člen ZPP).