Jedro

Pravilnik 06 ni bil sprejet po postopku, ki je bil predviden s tedaj veljavnim zakonom, saj ga je tožeča stranka sprejela enostransko, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Izrek civilne kazni je odvisen od presoje ravnanja tožene in ne tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točka izreka potrdi.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepom in dopolnilno sodbo z dne 30.10.2012 toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 326,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2012, v presežku, to je za znesek 1.886,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2012, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 320,76 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da sodišče o obrestnem delu zahtevka sploh ni odločilo. Sicer vztraja pri tem, da bi moralo sodišče uporabiti tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik 06). Tožeča stranka v letu 2006 ni sprejela nove tarife in tudi ni enostransko spreminjala skupnega sporazuma. Tarifo je le valorizirala v skladu z določbo 11. člena Pravilnika o priobčitvi glasbenih del, objavljenega v Ur. l. RS, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98). Pravilnik 98 je bil veljavno sprejet, objavljen in odobren s strani Urada RS za intelektualno lastnino. Odobritev se je nanašala na celoten pravilnik, vključno z 11. členom. Določba 11. člena predstavlja mehanizem, ki je namenjen ohranjanju vrednosti tarife. Od sprejema Pravilnika 98 dne 19. 3. 1998 do konca novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo potrebno vrednosti iz tarifne priloge pomnožiti s faktorjem 1,587. Po mnenju pritožnika je Pravilnik 98, ne glede na spremembe ZASP, ki so se nanašale na način sprejemanja tarif, v celoti ostal v veljavi, torej tudi 11. člen. Neutemeljeno je zato sklicevanje sodišča na pogoje sklepanja skupnih sporazumov in spremenjen postopek sprejemanja tarif, saj so določbe ZASP do sprejema novih tarif po novem postopku Pravilnik 98 pustile v veljavi. Pravilnik 98 je dobil status skupnega sporazuma na podlagi ZASP – B in bi o njem odločal Svet za avtorsko pravo, če bi bil sporen. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo glede uporabe instituta exceptio illegalis. Pravilnik predstavlja namreč podzakonski predpis in ne notranjega akta tožeče stranke, sodišče pa nasprotovanja pravilnika zakonu tudi sicer ni ugotavljalo. Ustavno sodišče je tisto, ki odloča o skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni. Dokler takšna presoja ni opravljena, podzakonski predpis velja. V konkretnem primeru sodišče tudi ni uporabilo zakona namesto podzakonskega predpisa, ampak je arbitrarno odločilo, kateri pravilnik bo uporabilo. Tožeča stranka nadalje graja tudi odločitev sodišča, ki je zavrnilo plačilo civilne kazni. Tožena stranka je namreč poravnala le 150,63 EUR od 477,34 EUR, kolikor po ugotovitvah sodišča znaša nadomestilo po tarifi Pravilnika 98. To pa predstavlja zgolj tretjino dolgovanega nadomestila, zato ne drži obrazložitev sodišča, da je svojo obveznost izpolnila v pretežnem delu. Obrazložitev sodbe je tako sama s seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do vseh očitkov tožeče stranke, s katerimi je utemeljila zahtevek za plačilo civilne kazni. Zatrjevala je namreč, da je tožena stranka kršila avtorsko pravico z več dejanji. Prvič, koncerte je izvedla brez predhodno pridobljenega dovoljenja za uporabo varovanih del, drugič, tožeči stranki ni posredovala vseh potrebnih podatkov za obračun avtorskega honorarja, in tretjič, tožeči stranki ni plačala zahtevanega honorarja. Ker sodba o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja, poleg tega sodbe ni mogoče preizkusiti. Pravdni stranki o prenosu malih avtorskih pravic nista imeli sklenjene pogodbe, zato je tožena stranka varovano glasbo uporabljala nezakonito. Prav tako ni posredovala podatkov o bruto honorarjih, s čemer je onemogočila izračun avtorskega honorarja. Te podatke je bila na podlagi določbe petega odstavka 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) dolžna sporočiti. Sodišče je slepo sledilo navedbam tožene stranke, da je želela skleniti novo pogodbo o neizključenem prenosu pravic. Do nasprotnih navedb tožeče stranke, da je tudi sama pokazala interes za sklenitev sporazuma, pa se ni opredelilo, s čemer jo je prikrajšalo za pravico do izjave. Odločitev sodišča predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse, ki v takšnih primerih priznava civilno kazen. Pri tem se sklicuje na odločbe I Cp 787/2011, I Cp 1572/2011, II Cp 5215/2007 ter I Cp 1472/2011. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o obrestnem delu zahtevka odločilo s sklepom in dopolnilno sodbo z dne 30.10.2012 (list. št. 95), zato so pritožbeni očitki, da o delu tožbenega zahtevka ni bilo odločeno, neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju o višini nadomestila za uporabo avtorskih del oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 98. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče uporabiti tarifno prilogo iz Pravilnika 06. Sodna praksa se je o tem vprašanju že izrekla in se je po odločitvi Vrhovnega sodišča RS II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011 tudi poenotila. Zavzela je stališče, da tarifa iz Pravilnika 06 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvideval tedaj veljavni Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 44/2006, ZASP – UPB2). Ta je določal, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. Za prehodno obdobje, to je do sprejema skupnega sporazuma, je ZASP – B v 26. členu določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP – B je bil v uporabi Pravilnik 98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Ker je ZASP – B dal naravo skupnega sporazuma zgolj tarifi, ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 98, za uporabo 11. člena ni podlage. Pravilnik 06 torej ni bil sprejet po postopku, ki je bil predviden s tedaj veljavnim zakonom, saj ga je tožeča stranka sprejela enostransko, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Sodišče prve stopnje je njegovo uporabo utemeljeno zavrnilo in s tem ni v ničemer poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča RS, kot to zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo z navedbo, da se tožena stranka plačilu za uporabo varovanih del ni izogibala, saj je nadomestilo deloma že plačala, upoštevalo pa je tudi okoliščino, da je med strankama spor o višini nadomestila zaradi različnega stališča o tem, katero tarifo je treba uporabiti (prim. obrazložitev na strani 16 sodbe). Nedoslednost pri navajanju tega, v kakšnem deležu je svojo obveznost že poravnala, ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo do vseh očitkov tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala zahtevek za plačilo civilne kazni, vendar navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo. Glede na to, da sta imeli pravdni stranki možnost, da se o tem izjavita, je pritožbeno sodišče samo ovrednotilo ravnanje tožene stranke. Upoštevaje vse okoliščine primera pa ocenjuje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila pravico namerno oziroma iz hude malomarnosti, kar bi utemeljevalo izrek civilne kazni (tretji odstavek 168. člena ZPP).

Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da tožena stranka ni imela dovoljenja za uporabo glasbenih del, kot to določa 1. odstavek 159. člena ZASP. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je glasbene koncerte predhodno prijavila. Ker tožeča stranka ne trdi, da uporabi glasbenih del nasprotuje, je treba šteti, da je tožena stranka s tem izpolnila obveznost predhodne pridobitve dovoljenja. Poleg tega je tožeči stranki poslala sporede koncertov ter sporočila podatke o številu obiskovalcev (priloge A6 do A10), na podlagi katerih je bilo mogoče izračunati višino nadomestila. Tožena stranka obveznosti plačila nadomestila kot taki ni nasprotovala, saj je račune zavračala zgolj zato, ker so temeljili na tarifi Pravilnika 06 (dokaz B8 do B10), nadomestilo pa je plačala v nižjem znesku. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da ni v celoti poravnala zneska niti po tarifi Pravilnika 98, pa sama po sebi še ne zadošča za izrek takšne sankcije. Tožena stranka je za svoje ravnanje, ko je odklonila razkritje podatkov o bruto honorarjih izvajalcev, navedla razumne razloge. Sklicevala se je na to, da gre za poslovno skrivnost, poleg tega je menila, da za takšno zahtevo v zakonu ni podlage. Tudi v tem delu toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj iz določb 82. in 1. odstavka 159. člena ZASP ne izhaja jasno, da ima tožeča stranka pravico zahtevati takšen podatek. Ta za uporabnika namreč ne predstavlja dohodka, temveč izdatek. Poleg tega manjkajoči podatki niso bili nujno potrebni, saj je bilo mogoče nadomestilo kljub temu izračunati na podlagi sporedov uporabljenih del ter podatkov o številu obiskovalcev in prihodku od vstopnine (osnova II 20. člena tarifnega dela Pravilnika 98), ki jih je tožena stranka nedvomno posredovala.

Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi okoliščino, da je bila tožena stranka pripravljena skleniti novo pogodbo o javni priobčitvi glasbenih del na koncertih in javnih prireditvah. Takšno pogodbo sta leta 2004 pravdni stranki sicer že sklenili, a jo je tožeča stranka leta 2006 enostransko odpovedala. Pri tem ni pomembno, ali sta imeli obe stranki interes za sklenitev nove pogodbe, saj je izrek civilne kazni odvisen od presoje ravnanja tožene in ne tožeče stranke. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave, ker se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo.

Glede na vse opisane okoliščine primera toženi stranki torej ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, zato za prisojo zahtevane civilne kazni v višini 200% povišanja nadomestila ni podlage.

Takšna odločitev tudi ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, kot to prikazuje pritožba. V zadevah I Cp 787/2011, I Cp 1572/2011, II Cp 5215/2007 ter I Cp 1472/2011, na katere se sklicuje, je bila dejanska podlaga sodbe drugačna, saj niso bili posredovani niti sporedi uporabljenih del in tudi ne nobeni podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče izračunati nadomestilo.

Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroška odgovora na pritožbo, saj glede na njegovo vsebino ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP) in ga zato nosi sama.