Jedro

Tako dolžnosti kot tudi delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec, in opustitev katerih povzroči kršitev delovne obveznosti, so vezane na delovni proces oziroma naravo dela. To pomeni, da lahko delodajalec ugotavlja kršitev delovnih obveznosti takrat, kadar so storjene v delovnem času oziroma v času opravljanja delovnih obveznosti ali v zvezi z njimi, oziroma v delovnih prostorih ali celo v drugih prostorih delodajalca.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.6.1993 in 5.7.1993, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in posledično tudi zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 5.7.1993 in da še traja, ter da ga je zato tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 5.7.1993 do ponovnega nastopa na delo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo ter razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 19.6.1993 in 5.7.1993, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, v ostalem pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pravnomočni del sodbe je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik s svojim ravnanjem hujše kršil delovne obveznosti po določilih pravilnika o delovnih razmerjih in disciplinski in odškodninski odgovornosti, določbe pravilnika pa niso v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi. Zato je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri organih tožene stranke sprejet veljavno in zakonito. Možnost vodenja disciplinskih postopkov je bila namreč edina možnost, da je tožena stranka lahko vzdrževala disciplino med delavci, ki so živeli v samskem domu. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer skuša revizija dopolnjevati ugotovljeno dejansko stanje, ni preizkušalo.

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da tožena stranka disciplinske odgovornosti tožnika ni ugotovila v skladu z veljavnimi predpisi.

Po določbi 4. člena konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. V prvem odstavku 54. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) pa je določeno, da delavec, ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji, oziroma tistega, kar je določil delodajalec, krši delovno obveznost. Tako dolžnosti kot tudi delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec, in opustitev katerih povzroči kršitev delovne obveznosti, so vezane na delovni proces oziroma naravo dela. To pomeni, da lahko delodajalec ugotavlja kršitev delovnih obveznosti takrat, kadar so storjene v delovnem času oziroma v času opravljanja delovnih obveznosti ali v zvezi z njimi, oziroma v delovnih prostorih ali celo v drugih prostorih delodajalca. Če gre za možno zmanjšanje ugleda poklica ali tudi ugleda delodajalca, je širjenje delovnih obveznosti v prosti čas in izven prostorov delodajalca (sfera delavčeve zasebnosti) sicer izjemoma možno, če je tako določeno z zakonom, individualno pogodbo ali akti delodajalca, vendar mora v takih primerih dejansko obstajati možnost, da zaradi neprimernega obnašanja takega delavca pride do zmanjšanja ugleda poklica ali organizacije oziroma organa, pri katerem je zaposlen. Taka določba v aktu ne more veljati za vse kategorije delavcev, ampak samo za tiste delavce, ki zaradi svojega položaja v podjetju ali dela, ki ga opravljajo, dejansko lahko zmanjšujejo ugled delodajalca ali škodujejo njegovim poslovnim zvezam tudi s svojim morebitnim neprimernim obnašanjem v prostem času. Zato gre v takih primerih lahko tudi za neprimerno obnašanje, ki je v posledicah povezano z delovnim ali drugim podobnim razmerjem. V tako kategorijo delavcev pa navaden fizičen delavec, kar je tožnik bil, po mnenju revizijskega sodišča ne sodi, saj njegovo ravnanje v prostem času in izven prostorov delodajalca ni imelo in ni moglo imeti dejanskega vpliva na (poslovni) ugled tožene stranke. Zato revizijsko sodišče sklepa, da v tožnikovem primeru ni bilo možno ugotoviti znakov kršitve po določbi 28. točke 70. člena pravilnika tožene stranke, ki se nanaša na opijanje zunaj delovnega mesta in škodovanju interesov in ugleda podjetja, ker za tako kršitev delovnih obveznosti ni podanih vseh zahtevanih elementov, določba 32. točke 70. člena pravilnika pa se lahko uporabi le v primerih, ko je kršitev storjena med opravljanjem del in nalog oziroma v prostorih delodajalca. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je do spornega dogodka prišlo izven časa opravljanja delovnih obveznosti in v samskem domu, ki ni last tožene stranke, in ne v zvezi z delom, tudi po tej določbi ni mogoče ugotoviti tožnikove kršitve delovne obveznosti. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da tožena stranka materialnega predpisa ni pravilno uporabila in da je zato odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu sodbe pravilna.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožene stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).