Jedro

Sodišče je materialnopravno pravilno naredilo tudi prognozo in oceno, ali bi koristi otroka lahko zavarovalo z blažjim ukrepom oziroma preverilo, ali bosta starša kdaj zmogla prevzeti skrb zanj. Izrek blažjega ukrepa je moralo izključiti ob ugotovitvi, da možnosti, da bi pritožnica (in nasprotni udeleženec) skrb za sina kdaj zmogla, praktično ni. Pritožnica je izvedenki povedala, da o vzgoji in negi otroka ne ve nič, njen življenjski slog je popolnoma neurejen, niti med nosečnostjo ni zmogla upoštevati dejavnikov, nujnih za zdrav razvoj otroka (kar je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke prof. dr. B. B.), okužena je s hepatitisom C in neuvidevna, razmerje z nasprotnim udeležencem je toksično in obarvano z nasiljem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I. nasprotnima udeležencema, staršema štiriletnega A. A., odvzelo starševsko skrb, II. dečka postavilo pod skrbništvo in za skrbnico postavilo rejnico, III. nasprotnima udeležencema odvzelo pravico do stikov in IV. vsakemu naložilo plačevati 20 EUR preživnine.

2. Zoper ta sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ter kršitve pravice do enakega varstva pravic in pravice do pritožbe pritožuje nasprotna udeleženka. Meni, da sklep ni obrazložen, da je obrazložitev obsežna, a vsebinsko prazna, da so v njem le povzete trditve predlagatelja in mnenje izvedenke, ni pa pojasnjeno, na katerih dokazih temelji odločitev sodišča. Sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do pravnih naziranj nasprotne udeleženke.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegov preizkus. Izrek je jasen in razumljiv, obrazložitev pa vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo izreku. Očitana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. To velja tudi za z enakimi razlogi utemeljevani kršitvi pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS.

6. Sodišče prve stopnje je materialno pravo, ki je predstavljalo podlago za odločitev o predlogih v tej zadevi, skrbno začrtalo v 11., 12., 29., 35., 46. in 52. točki obrazložitve. Vse določbe Družinskega zakonika (DZ), torej 176. člen, 141. člen, 184., 239. člen in 240. člen, je tudi pravilno uporabilo. Pritožnica sicer navede, da naj se sodišče ne bi opredelilo do njenih pravnih naziranj, a ne pojasni, katera pravna naziranja ima v mislih in kje (če sploh) naj bi bila izražena. S tako posplošeno pritožbeno grajo pritožnica ne more doseči več od uradnega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o odsotnosti argumentov v dokazni oceni izpodbijanega sklepa.1 Sodišče prve stopnje je v skrbnem dokaznem postopku ugotovilo in v sklepu natančno obrazložilo, da je imel sin nasprotnih udeležencev ob rojstvu hud abstinenčni sindrom zaradi materine zasvojenosti z drogami, temeljna občutja varne navezanosti je imel možnost razvijati šele po četrtem mesecu življenja, še vedno je občutljiv na stres in bolj ranljiv, nujno mu je zagotoviti pozorno uravnano stabilnost, strukturiranost in predvidljivost dogajanja. Obrazložilo je tudi, da je to ugotovilo na podlagi zdravniškega potrdila (priloga A 3) in izvedenskega mnenja prof. dr. B. B. V skrbnem dokaznem postopku je tudi ugotovilo in v sklepu natančno obrazložilo, da pritožnica za sina ni nikdar skrbela (odločba CSD s 25. 4. 2019, A 11) in da nobeden od staršev (niti oba skupaj) zanj nista zmožna skrbeti. Oba starša imata, kot obrazloži sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke za toksikologijo in alkoholometrijo C. C., duševne motnje zaradi uživanja več drog2 in drugih psihoaktivnih snovi. Te motnje so ovira, zaradi katere fantku nista sposobna nuditi varnega in stabilnega okolja, ki ga rabi.

8. Sodišče je materialnopravno pravilno naredilo tudi prognozo in oceno, ali bi koristi otroka lahko zavarovalo z blažjim ukrepom oziroma preverilo, ali bosta starša kdaj zmogla prevzeti skrb zanj. Izrek blažjega ukrepa3 je moralo izključiti ob ugotovitvi, da možnosti, da bi pritožnica (in nasprotni udeleženec) skrb za sina kdaj zmogla, praktično ni. Tudi v tem delu izpodbijani sklep ni prazen in sodišče tudi ni zgolj prepisalo navedb predlagatelja in mnenja izvedenke, kot očita pritožba, ampak je dokaze ocenilo. Pritožnica je izvedenki povedala, da o vzgoji in negi otroka ne ve nič, njen življenjski slog je popolnoma neurejen, niti med nosečnostjo ni zmogla upoštevati dejavnikov, nujnih za zdrav razvoj otroka (kar je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke prof. dr. B. B.)4, okužena je s hepatitisom C in neuvidevna5, razmerje z nasprotnim udeležencem je toksično in obarvano z nasiljem. Prav nobeni od naštetih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne nasprotuje.

9. Ob ugotovitvah, predstavljenih v 7. in 8. točki obrazložitve, in nadaljnjem zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotnima udeležencema ni niti do stikov s sinom, saj sta ga kljub v daljšem obdobju (sodno) urejenim stikom redko obiskovala, nazadnje (pritožnica vse od 6. 10. 2021) pa sploh ne več, ki v pritožbi tudi ni izpodbijan; posebej še ob upoštevanju dečkovega krhkega zdravstvenega stanja in rizičnosti ter ranljivosti njegovega zdravega duševnega razvoja, višje sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve o odvzemu starševske skrbi.

10. Neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da starša za stike nimata interesa, da jih že dolgo opuščata, čeprav so bili skozi daljše časovno obdobje (pod nadzorom) urejeni, ob tem pa še ugotovitev, da deček z mamo stika (kljub pomoči) ni vzpostavil, ob tem je bil v zadregi, izvedeni stiki pa so bili zanj vznemirjajoči in neugodni ter so mu povzročali stres, utemeljujejo odločitev sodišča prve stopnje, da se stiki ukinejo.

11. Ker je sodišče odločilo o odvzemu starševske skrbi, je moralo na podlagi 4. odstavka 176. člena DZ poskrbeti za zagotovitev te skrbi - torej odločiti tudi o namestitvi otroka k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod in o skrbništvu zanj. Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je deček na rejnico, pri kateri je že več kot dve leti, zelo navezan, da je njun odnos pristen, topel in otroku v največjo korist, da se deček dobro počuti tudi v rejničini družini nasploh in je zanj tu v vseh pogledih (zdravstvenem, razvojnem, čustvenem) dobro poskrbljeno, utemeljujejo odločitev o namestitvi v rejniško družino in postavitvi skrbnice.

12. Na podlagi 5. odstavka 176. člena DZ je moralo sodišče ob odvzemu starševske skrbi določiti tudi preživninsko obveznost staršev. Ker je ugotovilo, da starša glede na svoje psihofizične težave in način življenja ne zmoreta pokrivati otrokovih potreb, je določilo zgolj simbolično preživnino. Takšna odločitev ni v pritožničino škodo.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni zasledilo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

1 V pritožbi je tudi zapis, da sodba nima prav nikakršnih argumentov, zato je pritožbeno sodišče dodatno preverilo, ali je bila pritožnici vročena prava odločba in ugotovilo, da ji je bila. 2 Mati jih uživa že 20 let. 3 Za izrek blažjih ukrepov od izrečenega morajo obstajati realne, ne zgolj hipotetične možnosti, da se bo otrok v rodno družino lahko vrnil ter da bodo starši lahko prevzeli skrb za njegovo varstvo in vzgojo. Če teh izgledov ni, pogoji za izrek blažjih ukrepov niso izpolnjeni. Tako tudi: Čujovič, M., v Komentar družinskega zakonika, Ljubljana 2019, stran 575 in 576 ter sklep VSRS II Ips 161/2013. 4 Pritožnica je med nosečnostjo uživala psihoaktivne snovi, mesec dni pred porodom pa zahtevala izpust iz bolnišnice, ki je predvidljivo zmanjšal možnost uživanja škodljivih snovi. 5 Za prenos bolezni nevarno neprekrivanje odprte rane.