Jedro

Kljub ugotovitvi izvedenca cestno-prometne stroke, da je ob tem, ko sta oba voznika prešla sredinsko črto, to storil v večji meri oškodovanec, ki je prevozil sredinsko črto za 10 cm, za razliko od obdolženca, ki jo je prevozil za 5 cm, je treba opozoriti, da ne gre za tolikšno razliko, ki bi, če bi bilo to ob ugotovljenem načinu vožnje obeh udeležencev sploh mogoče, mogla utemeljevati zaključevanja o tem, da naj bi nastalo prometno nesrečo povzročil izključno oškodovanec oziroma da je zaradi njegovega ravnanja prišlo do pretrganja vzročnosti med vožnjo obdolženca in nastalo prepovedano posledico v tej posledici do izključitve odgovornosti obdolženca zanjo.

Izrek

Pritožba obdolženega D. G. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi D. G. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi D. G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen 100.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Odločeno je še bilo, da mora obdolženi povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 120.125,00 SIT, na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino in potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi D. G. po svojem zagovorniku kot trdi zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, dejansko pa tudi iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženca oprosti obtožbe. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo mimo opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu. Tožilec je na zadnji glavni obravnavi prilagodil oziroma modificiral obtožni predlog glede na tam ugotovljeno dejansko stanje, sodišče pa je takšno modifikacijo v celoti povzelo v izrek sodbe. Iz tega razloga ni v ničemer kršilo določb kazenskega postopka, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo (določbe I. odstavka 325.člena KZ), ker je bilo obdolžencu dokazano,da je izvršil vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Nadalje pritožbeno ne vzdrži niti očitek sodišču, da je ugotovilo samo navidezno vzročnost med ravnanjem obdolženca in hudo telesno poškodbo. Izvedenec cestno-prometne stroke v svojem mnenju, (ki ga pritožbeno izrecno v celoti priznava tudi obdolženi),res ugotavlja, da je ob tem, ko sta oba voznika prešla sredinsko črto, to storil v večji meri oškodovanec, ki je prevozil sredinsko črto za 10 cm, za razliko od obdolženega, ki jo je prevozil le za 5 cm. Vendar je treba opozoriti, da ne gre za tolikšno razliko, ki bi, če bi bilo to ob ugotovljenem načinu vožnje obeh udeležencev sploh mogoče, mogla utemeljevati zaključevanje o tem, da naj bi nastalo prometno nesrečo povzročil izključno oškodovanec oz. da je zaradi njegovega ravnanja prišlo do pretrganja vzročnosti med vožnjo obdolženca in nastalo prepovedano posledico in v tej posledici do izključitve obdolženčeve odgovornosti zanjo. Ostaja dejstvo, da sta obravnavano nesrečo povzročila oba udeleženca prometne nesreče. Ker pa je zaradi hude telesne poškodovanosti oškodovanca vse objektivne zakonske znake kaznivega dejanja izvršil le obdolženi in ker mu je bila krivda dokazana tudi v subjektivnem pomenu, je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v obdolženčevo korist, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. čl. ZKP). Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji ugotavlja, da je sodišče oškodovančevo sopovzročitev nastale prometne nesreče ocenilo kot eno od tehtnih olajševalnih okoliščin in skladno temu obdolžencu izreklo v celoti primerno denarno kazen, zato ni potrebe po njeni spremembi v obdolženčevo korist. Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo obdolženca po zagovorniku zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino, ki je edini strošek pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti in trajanjem pritožbenega postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji.