Jedro

Namen zakonske določbe, ki določa kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic (po drugem odstavku 223. člena KZ-1) ni, da bi razlikovala med postopkom davčne in sodne izvršbe, temveč sankcionirati tista ravnanja storilca, ki v postopku prisilne izvršbe prepreči upnikovo poplačilo terjatve.

Izrek

Ugotovi se, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba drugega odstavka 223. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 45081/2010 z dne 12. 1. 2013 obdolženega I. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 223. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta, na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je sodbo sodišča prve stopnje ob reševanju pritožbe obdolženčevih zagovornikov po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 223. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil zakon prekršen.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter navaja, da zakon v drugem odstavku 223. člena KZ-1 ne določa, da je kaznivo dejanje podano le, če gre za sodno izvršbo na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Eden od znakov tega kaznivega dejanja je tudi dejstvo, da storilec stori kaznivo dejanje med prisilno izvršbo, ki je lahko tudi davčna izvršba kot lex specialis in novejši institut od izvršitve po ZIZ. Ni mogoče zastopati stališča, da je bila - ob jasno določenih znakih kaznivega dejanja v drugem odstavku 223. člena KZ-1 - intenca zakonodajalca, da kot oškodovance v kazenskem postopku zavaruje in obravnava le tiste osebe, ki skladno z ZIZ začnejo postopek izvršbe pri pristojnem sodišču, ne pa tudi davčnega organa kot zastopnika oškodovane države, ko gre za davčno izvršbo na premičnine. Proti takemu sklepanju govori tudi okoliščina, da bi to pomenilo, da je kaznivo dejanje podano tudi v primeru davčne izvršbe na dolžnikovo nepremično premoženje in njegov delež v gospodarski družbi (saj drugi odstavek 208. člena Zakona o davčnem postopku, Ur. l. RS, št. 117/2006 in 125/2008, v nadaljevanju ZDavP-2, določa, da v tem primeru davčno izvršbo opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje), ne pa v primeru davčne izvršbe na premično premoženje. Ob tem ni nepomembno dejstvo, da ima ZDavP-2 postopek z davčno izvršbo podrobno urejen in da je zoper sklep o davčni izvršbi zagotovljeno tudi pravno sredstvo (157. člen ZDavP-1, pravilno ZDavP-2). Ob povedanem dodaten argument za pravilnost stališča zahteve za varstvo zakonitosti predstavlja tudi pravnomočna odločitev Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru v zadevi II K 354/2002, ko je prav tako šlo za kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki ga je storil storilec v postopku davčne izvršbe (sodba Okrajnega sodišča v Mariboru II K 354/2002 z dne 19. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 327/2004 z dne 5. 5. 2005). Vrhovna državna tožilka še ocenjuje, da ob jasni določbi drugega odstavka 223. člena KZ-1 ter ob upoštevanju sprememb, ki jih je doživela davčna procesna zakonodaja po letu 1977, ko je bil napisan kratek komentar k takratnemu kaznivemu dejanju oškodovanja tujih pravic, ki tudi ni izrecno navajal, da gre za kaznivo dejanje le v primeru sodnega izvršilnega postopka, ni mogoče trditi, da znak kaznivega dejanja „med prisilno izvršbo“ pomeni, da je ta znak podan le, če je dejanje storjeno v izvršilnem postopku, ki ga po ZIZ uvede sodišče. Zato vrhovna državna tožilka ocenjuje, da je pritožbeno sodišče kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obdolženec v kazenskem postopku, kaznivo dejanje.

5. Kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1, veljavnega v času storitve očitanega kaznivega dejanja (Ur. l. RS, št. 55/2008 in 66/2008 - popravek), je storil, kdor je zato, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uničil, poškodoval, odtujil ali skril dele svojega premoženja in s tem oškodoval upnika.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obdolženega I. K. spoznalo za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja, ker naj bi med postopkom davčne izvršbe neodplačno odsvojil svoj poslovni delež v družbi K. d.o.o. v višini sto odstotkov osnovnega kapitala družbe, s čimer je odsvojil tudi mini bager, ki je bil zarubljen z rubežnim in cenilnim zapisom. S takim ravnanjem naj bi obdolženec Davčni upravi Republike Slovenije preprečil prevzem zarubljenega bagra in jo s tem oškodoval za 30.016,03 EUR.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo storitve obravnavanega kaznivega dejanja. V razlogih sodbe je sodišče druge stopnje ob sklicevanju na Kazenski zakon s komentarjem in sodno prakso iz leta 1977 in Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del (avtor obeh del je dr. Mitja Deisinger), navedlo, da je obravnavano kaznivo dejanje podano le, če je v teku izvršilni postopek po določbah ZIZ. Po ožji razlagi prisilna izvršba zahteva poseben sodni postopek, torej je procesni subjekt, ki primarno vodi postopek izvršbe in zavarovanja, sodišče. Glede na opis kaznivega dejanja je sodišče druge stopnje zaključilo, da je postopek davčne izvršbe upravni postopek, ki predstavlja prisilno pridobivanje sredstev za poplačilo davčnega ali drugega upravnega dolga, zato obdolžencu očitano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 223. člena KZ-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča tako stališče sodišča druge stopnje ni sprejemljivo. V zvezi z vprašanjem, izpostavljenim v zahtevi za varstvo zakonitosti, je treba poudariti, da je to kaznivo dejanje lahko izvršeno le, če je v teku izvršilni postopek. Že z jezikovno razlago besedila zgoraj citirane zakonske določbe je mogoče priti do zaključka, da kazenski zakon ne dela razlik med postopkoma sodne in davčne izvršbe. Pravno relevantno je, da storilec (ki ni nujno tudi dolžnik) med postopkom prisilne izvršbe dele svojega premoženja uniči, poškoduje, odtuji ali skrije, s čimer upniku prepreči, da bi prišel do poplačila svoje terjatve. Z vidika obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno, ali je upnik fizična oziroma pravna oseba, ki zaradi prisiljenja dolžnika k poplačilu dolga sproži sodni izvršilni postopek, ali pa kot upnik nastopa država (preko svojih organov), ki postopek prisilne izvršbe začne po uradni dolžnosti. Po drugem odstavku 187. člena ZDavP-2, veljavnega v času, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, je bil davčni organ dolžan vložiti prijavo pri državnem tožilcu, če je davčni dolžnik zarubljene premičnine odtujil, uničil, poškodoval ali na kakšen drug način onemogočil davčnemu organu njihovo unovčitev. Zato tudi s tega vidika ne bi bilo utemeljeno razlikovanje med izvršbami na različne vrste dolžnikovega premoženja. Povedano drugače, tudi po davčnih predpisih je dolžnikovo nezakonito razpolaganje z zarubljeno premičnino, s katerim je davčnemu organu onemogočil poplačilo davčnega dolga, štelo za kaznivo dejanje. Ob tem je umestno še dodati, da davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju in deležu družbenika ter iz premoženjskih pravic opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Postopek davčne izvršbe tako nujno ne poteka zgolj po pravilih upravnega postopka (kar je bil eden od argumentov sodišča druge stopnje), temveč lahko poteka tudi po pravilih zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni namen obravnavane zakonske določbe, da bi razlikovala med postopkom davčne in sodbe izvršbe, temveč je namen zakona sankcionirati tista ravnanja storilca, ki v postopku prisilne izvršbe prepreči upnikovo poplačilo terjatve. Bistveno torej je, da storilec s svojim ravnanjem med postopkom prisilne izvršbe upniku onemogoči poplačilo njegove terjatve in ga s tem oškoduje.

9. Ob povedanem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo drugega odstavka 223. člena KZ-1 na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.