Jedro

Če bi se zahteva za denacionalizacijo nanašala na premične stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji, mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije.

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Gornja Radgona, št. 321-195/1993-267 z dne 27. 6. 2013 se odpravi in se zadev vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Gornja Radgona zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, navedenih v izreku odločbe, ki so bile odvzete A.A. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da so bile nepremičnine prejšnji lastnici podržavljene na podlagi odloka AVNOJ. Razlaščenka ni bila državljanka Republike Slovenije, prav tako ni štela za jugoslovansko državljanko, kar izhaja iz pravnomočne odločbe z dne 31. 7. 2002. Upravičenec do denacionalizacije bi lahko bil na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) tožnik kot pravni naslednik po razlaščenki, kolikor za to ne bi obstajale ovire na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. V zvezi z navedenim je upravni organ ugotavljal, ali je razlaščenka dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za razlaščeno premoženje od tuje države, to je od Republike Avstrije. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila razlaščenka Avstrijska državljanka od 19. 7. 1947, prav tako je imela v Avstriji stalno prebivališče na dan 1. 1. 1960, premoženje pa ji je bilo odvzeto v povezavi z dogodki druge svetovne vojne. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 428/2004 se pravica do odškodnine ne presoja samo na podlagi meddržavnih pogodb ali sporazumov, temveč tudi na podlagi drugih aktov, ki dajejo podlago za izplačilo odškodnine od tuje države. Takšen akt je tudi Pogodba med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o povrnitvi škod izgnancem, priseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP). Po navedeni pogodbi so imeli pravico do odškodnine od Avstrije izgnanci z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim tudi z območja nekdanje FLRJ, če je izguba premoženja nastala zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne, ter so imeli na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. V obravnavanem primeru so navedeni pogoji izpolnjeni, pri tem pa ni pomembno, ali je razlaščenka tudi dejansko dobila odškodnino od Avstrije, temveč zadošča že ugotovitev, da je ta možnost obstajala. Glede navedenega vprašanja upravni organ tudi ni vezan na potrdila tuje države o tem, da odškodnina ni bila dana. Ker A.A. ni upravičenka do denacionalizacije, navedena pravica tudi ne gre tožniku na podlagi 12. člena ZDen.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno, pri čemer se je sklicevala na stališča Upravnega in Vrhovnega sodišča glede uporabe določb FIP, ter na odločbo Ustavnega sodišča U-I-326/98. 3. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je bistveno kršila postopek, ker ni odgovorila na vse pritožbene navedbe, zlasti tiste, ki se nanašajo na pravno naravo FIP ter na sodno prakso avstrijskih upravnih organov, ki so odločali na podlagi KVEG in UVEG. Zaradi navedenega se odločbe ne da preizkusiti in je arbitrarna, kar pomeni kršitev 22. člena Ustave RS. Zmotna uporaba prava se nanaša na razlago FIP, ki skupaj s prilogami ni „self executing“ pogodba, saj je za njeno izvedbo Republika Avstrija sprejela več notranjih predpisov, med drugim tudi UVEG in KVEG. To pomeni, da pogodba FIP ni neposredno uporabna, kar velja tudi za njene priloge. Prav tako v skladu z razlago mednarodnih pogodb te vežejo zgolj stranke, ne pa tudi tretjih držav. Tako se država ne more sklicevat na določbe pogodb, katere ni pogodbenica. Uporaba pogodbe, ki ne veže Slovenije v notranjem pravu, pomeni zato kršitev Ustave. Posledično to pomeni, da se na področju denacionalizacije lahko upoštevajo zgolj pogodbe, ki jih je sklenila SFRJ ali h katerim je pristopila. Ne glede na to pa FIP ne vsebuje za tožečo stranko ne pravic ne obveznosti, saj so predpisi za izvedbo FIP določali, da ima oškodovanec pravico uveljavljati odškodnino, če njegov dohodek v letu 1955 ne presega zneska 72.000 šilingov. Takšna je tudi bila praksa avstrijskih državnih organov. Napačno je tudi stališče tožene stranke glede potrdila Avstrijskega zveznega ministrstva za finance z dne 28. 4. 2011, ki je javna listina, iz nje pa izhaja povsem drugačno dejansko stanje in drugačen pravni zaključek, kot ga je sprejela tožena stranka. V potrdilu je navedeno, da A.A. ni prejela odškodnine in tudi ni imela pravice do odškodnine v Republiki Avstriji. Neupoštevanje tujih javnih listin po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni kršitev 6. člena in 1. člena prvega dodatka protokola k EKČP. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa se nanaša na nepravilno ugotovitev premoženjskega stanja A.A. po letu 1945, saj je izvedenec za finance B.B. na podlagi razpoložljivih podatkov izračunal dohodek imenovane, ki je bistveno presegal znesek 72.000 šilingov, o čemer pa tožena stranka ni zavzela stališča. Predlaga, da sodišče izpodbijano delno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Upravno sodišče je s sodbo II U 242/2014 z dne 6. 5. 2015 tožbo zavrnilo ter potrdilo stališče upravnega organa, da FIP in njegovi izvedbeni akti predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej predpis za izključitev oseb iz denacionalizacije. Prav tako se je strinjalo, da o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, slovenski organi odločajo sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, dolžan sam v skladu z ureditvijo, kot jo določa ZDen, ugotavljati, ali je bila razlaščenka upravičena do odškodnine od Republike Avstrije, pri tem pa ni vezan na potrdilo avstrijskega zveznega ministrstva za finance o obveznosti Republike Avstrije glede plačila škode preseljencem in pregnancem. Takšno stališče je tudi skladno z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v sodbi št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. 5. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 222/2015 z dne 26. 8. 2015 revizijo zoper navedeno sodbo zavrglo, saj je tožeča stranka postavila vprašanje, na katero je Vrhovno sodišče že odgovorilo, prav tako odločba sodišča ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

6. Ustavno sodišče RS je z odločbo. Up-706/15-18 z dne 12. 12. 2017 sodbo tega sodišča II U 242/2014 z dne 6. 5. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri tem se je sklicevalo na svojo odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, s katero je bilo odločeno o enakem ustavno pravnem primeru.

7. Tožba je utemeljena.

8. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njegovi podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

9. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017 glede izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen navedlo, da je presoja v takšnem primeru odvisna predvsem od ocene ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanja odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja. Drugače pa je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

10. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

11. Glede navedenega vprašanja je v podobni zadevi zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njegovih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njegovi podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točka C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnino za gospodinjske predmete, odškodnino za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravico do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

12. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji, mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

13. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje. Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

14. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali so imeli vlagatelji zahtevka na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobili, če bi jo uveljavljali. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam, ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

15. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi. Pri tem pa mora upravni organ dati stranki možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilne za presojo.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, k čemur prištelo še 62,70 € za DDV. Stroškov za revizijo pa sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker jih v svoji zahtevi ni opredelila (člen 163 Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). Tožeči stranki je tako sodišče odmerilo stroške v skupni višini 347,70 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.