Jedro

Obvestilo predlagateljice o njeni preselitvi na nov naslov ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da mladoletni A. z namestitvijo izven družinskega okolja ni več ogrožen. Zgolj zagotovitev ločenega bivanja še ne pomeni, da bi bilo skupno bivanje predlagateljice in mladoletnega A. temu v največjo korist in da bi imelo prednost pred bivanjem v zavodu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi mladoletnega sina udeležencev zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi predlagateljici, nasprotnemu udeležencu pa naložilo plačilo preživnine v višini 380 EUR mesečno in uredilo potek stikov.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče 20. 8. 2019 obvestila, da se je iz skupnega bivališča odselila. S tem je mladoletnemu A. omogočila varno okolje za nadaljnje bivanje. Sodišče je prezrlo vsebino poročila CSD, da je bil mladoletni A. A. izpostavljen dolgoletni nasilni dinamiki v družini na skupnem prebivališču pravdnih strank, pri čemer naj bi bil do njega večkrat psihično in fizično nasilen tudi starejši brat B. Predlagateljice se A. ne boji in se čuti z njo v največji možni meri povezan. Ker se je iz skupnega prebivališča odselila, pogojev za začasno namestitev A. v krizni center ni več. S trenutno situacijo nastaja tako predlagateljici kot sinu nepopravljiva škoda, saj sta omejena pri obsegu stikov, ki naj bi v nadalje potekali zgolj enkrat tedensko po eno uro v navzočnosti tretje osebe. A. zaradi razpada družinske skupnosti potrebuje podporo matere, pri čemer mu takšna odtujitev povzroča dodatno breme in stres. Predlagateljica meni, da bi sodišče že v tej fazi postopka moralo opraviti razgovor z mladoletnim sinom. Navedbe, ki jih je podal nasprotni udeleženec v vlogi s 14. 8. 2019, so neresnične, neutemeljene in dokazno nepodprte. Predlagateljica pojasnjuje, da se je morala sama ukvarjati tako z gospodinjstvom kot z vzgojo otrok, kar je opravljala skrbno in primerno. Ne drži, da bi sinu vcepljala krivdo za svojo bolezen, prav tako tudi ne postavljene trditve o fotografijah ali kopanju. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da izda predlagano začasno odredbo.

3. Nasprotni udeleženec odgovora na pravilno vročeno pritožbo ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odločanje o začasni odredbi za varstvo koristi otroka predstavlja določilo 161. člena Družinskega zakonika (DZ), po katerem je edini pogoj za njeno izdajo, da je z verjetnostjo izkazana ogroženost otroka.

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o predlogu predlagateljice (19. 8. 2019) oprlo na strokovno mnenje pristojnega CSD, ki ga je ta podal po opravljenem razgovoru z obema udeležencema postopka, njunimi otroki, obisku družine na domu in po sestanku multidisciplinarnega teama. Iz mnenja izhaja, da je bil mladoletni A. v skupnem domu izpostavljen dolgoletni nasilni dinamiki v družini, ki je starša nista ustrezno prepoznavala in ga pred nasiljem nista zaščitila. Da bi odvrnili njegovo nadaljnjo ogroženost, je bil A. 5. 8. 2019 sprejet v Krizni center za otroke in mladostnike, kar je CSD prepoznal kot najboljšo rešitev, dokler se ne ocenijo sposobnosti posameznega od staršev za zagotavljanje ustreznih okoliščin za sinov zdrav razvoj in odraščanje. Obvestilo predlagateljice o njeni preselitvi na nov naslov, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo po izdaji izpodbijanega sklepa (20. 8. 2019), na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da mladoletni A. z namestitvijo izven družinskega okolja ni več ogrožen, ne vpliva. Zgolj zagotovitev ločenega bivanja še ne pomeni, da bi bilo skupno bivanje predlagateljice in mladoletnega A. temu v največjo korist1 in da bi imelo prednost pred bivanjem v zavodu.2

7. Ker glede na navedeno pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi bil mladoletni sin udeležencev zaupan v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, niso podani, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. 1 Kot je razvidno iz naknadno predloženih listin v spisu, je družino obravnaval Center za družinsko terapijo, ki je v svojem strokovnem mnenju zapisal, da predlagateljica ne zmore sprejemati odgovornosti zase in sebe v celoti doživlja kot žrtev, tudi v odnosu do svojih otrok. Skozi proces terapije se je razkrilo, da ima predlagateljica težave s pogostim neprimernim izražanjem intenzivne jeze, impulzivnim in tveganim vedenjem ter številni simptomi nakazujejo na njeno morebitno duševno bolezen: mejno osebnostno motnjo. Po mnenju Centra predlagateljica mladoletnemu A. trenutno ne zmore omogočiti zadovoljivih pogojev za njegov zdrav razvoj, zato je ta predlagal, da se sin dodeli v varstvo in vzgojo očetu. 2 5. septembra 2019 je v zadevi III N 861/2019 Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo začasno odredbo, s katero je bil mladoletni A. nameščen v Vzgojni zavod, kar naj bi bilo glede na njegove vedenjske in čustvene težave v njegovo največjo korist. Z omenjeno začasno odredbo so bili tudi omejeni stiki med otrokom in obema staršema, ki potekajo pod nadzorom.