Jedro

Prvotožena stranka zaradi zaključenega likvidacijskega postopka ne obstaja več, zato je sodišče tožbo zoper njo pravilno zavrglo, zoper drugotoženo stranko pa zavrnilo, saj tožnik v vtoževanem obdobju pri njej ni bil več zaposlen. Skladno z 159. členom takrat veljavnega ZPPS je imel tožnik možnost vložiti tožbo zoper drugotoženo stranko za uveljavljanje pravic v enem letu po objavi oklica o zaključenem likvidacijskem postopku, glede na to, da je ostanek likvidacijske mase prvotožene stranke prešel nanjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.608.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s sklepom pa je tožbo zoper prvotoženo stranko zavrglo. Odločilo je, da je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 56.670,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razlogov po 2. in 3. tč. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj opira svojo odločitev le na sklep tožene stranke z dne 21.2.1992, zanemarja pa sklep z dne 26.2.1992, ki potrjuje trditev tožnika, da je bil v delovnem razmerju s drugotoženo stranko, zato je neutemeljen ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije drugotožene stranke. Da je bil tožnik v delovnem razmerju z drugotoženo stranko potrjuje tudi dejstvo, da se je ta stranka ukvarjala s mednarodno trgovino, mednarodno trgovsko dejavnost je izvajala tudi v BiH, kjer je tožnik kot vodja poslovalnice drugotožene stranke opravljal svoje delo. Prvotožena stranka, ki je bila locirana v L. je opravljala le strokovno službo in se ni ukvarjala z mednarodno trgovino, kar ponovno potrjuje trditev, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki. Navedeno izhaja tudi iz matične evidence zavarovanja BiH. Zoper sklep z dne 26.2. 1992 tudi ni ugovarjal, kar pomeni, da je sklep postal dokončen. Zato je pravno nepomebna trditev v sodbi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po sklepu likvidacijskega upravitelja z dne 10.7.1992, ki se je uprl na sklep z dne 21.2.1992. Likvidacijski upravitelj je posegel v njegov delovnopravni status, saj ga ni mogel tretirati kot delavca prvotožene stranke, ker je bil delavec drugotožene stranke. Ker je bilo v sklepu z dne 26.2.1992 o razporeditvi določeno, da ohranja enake pravice in obveznosti kot dosedaj, pomeni, da mu delovno razmerje pri drugotoženi stranki do vložitve tožbe ni prenehalo in je na čakanju s pravico do nadomestila po 36.d členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.list RS št.14/90-71/93) v zvezi s 21. členom, Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti. Brezpredmetna je trditev, da je čakalna doba predolga, saj lahko čakanje na delo traja do izpolnitve pogojev za invalidsko oz. polno starostno pokojnino. Ugovor zastaranja tožbenega zahtevka je neutemeljen, saj 5-letno obdobje še ni poteklo in denarna terjatev ni zastarana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je bil tožnik v času od 1.1.1992 do 9.7.1992 v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih in sicer od 1.1.1992 do 20.2.1992 pri podjetju I. C., (drugotožena stranka), od 21.2.1992 do 9.7.1992 pa pri podjetju I. d.o.o. (prvotožena stranka). Prvotožena stranka je bila izbrisana iz sodnega registra, ostanek likvidacijske mase pa je prešel na drugotoženo stranko. Ker prvotožena stranka zaradi zaključenega likvidacijskega postopka ne obstaja več, je sodišče tožbo zoper njo zavrglo. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki od 1.1.1992 do 20.2.1992, zahtevek pa se nanaša na obdobje od marca 1992 dalje, ko pri njej ni bil več zaposlen, zato je sodišče prve stopnje zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki iz razloga, ker se je le-ta ukvarjala z mednarodno trgovsko dejavnostjo. Navedena trditev je v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožnik je bil s sklepom z dne 26.2.1992 razporejen k drugotoženi stranki na delovno mesto analitik planer od 1.1.1992. S sklepom z dne 21.2.1992 pa je bil z istim dnem razporejen k prvotoženi stranki po sporazumu med prvo in drugotoženo stranko z dne 20.2.1992. Tožnik zoper sklepa ni ugovarjal. Ker je bil nad prvotoženo stranko dne 9.7.1992 začet likvidacijski postopek je tožniku dne 9.7.1992 s sklepom z dne 10.7.1992 prenehalo delovno razmerje po zakonu.

Pritožbena trditev, da tožnik zoper sklep z dne 26.2.1992 ni ugovarjal, ker je bil s sklepom očitno zadovoljen, ker mu je zagotavljal nadaljevanje delovnega razmerja z enakimi pravicami in obveznostmi in enakim številom točk za določitev osebnega dohodka, ni pravno pomembna. Navedena razporeditev je namreč veljala za nazaj od 1.1.1992 in je očitno sanirala zatečeno stanje. S sklepom z dne 21.2.1992, ki je začel veljati isti dan (kar je sicer v nasprotju z določili Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakonom o delovnih razmerjih o pravnem učinkovanju dokončnih odločb) je bil tožnik pravnomočno razporejen k prvotoženi stranki,kjer mu je zaradi začetka likvidacijskega postopka delovno razmerje prenehalo. Tožnik je imel možnost vložiti tožbo za uveljavljanje pravic v enem letu po objavi oklica o zaključenem likvidacijskem postopku v skladu z določbo 159. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ št. 84/89) zoper drugotoženo stranko, glede na to, da je ostanek likvidacijske mase prvotožene stranke prešel nanjo.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik ni dokazal, da je bil v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki tudi po 21.2.1992, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo njegov zahtevek na plačilo nadomestila za čas čakanja na delo, pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.