Jedro

Ker v konkretnem primeru izjava volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe ni bila dana s strani za to pooblaščene osebe in sporne pogodbe tudi ni odobril občinski svet, pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila dne 17.3.2003 sklenjena med tožečo stranko kot prodajalko in toženo stranko kot kupcem kupoprodajna pogodba, s katero je tožeča stranka prodala, tožena stranka pa kupila nepremičnino, parc. št. 54, dvorišče v izmeri 319 m2 in njivo v izmeri 107 m2, stan. stavba v izmeri 79 m2 in gospodarsko poslopje v izmeri 37 m2, vpisano v vl. št. 269, k.o. Stara vas, za sporazumno dogovorjeno kupnino v znesku 13.157.980,10 SIT, ter da je zaradi zemljiškoknjižne izvedbe kupoprodajne pogodbe tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo z vsebino, kot je razvidna pod točko 2 tožbenega zahtevka, v 15 dneh, sicer bo kupoprodajno pogodbo nadomestila ta sodba (1. točka izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v višini 703.086,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2004 dalje do plačila, v 15 dneh (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da V.S. ni imel pooblastila župana, ne da bi zaslišalo župana Občine Krško in ne da bi pravilno presodilo predložene in izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se V. S. kot vodja oddelka za urejanje prostora in varstvo okolja zagotovo ni sam od sebe spomnil in se začel dogovarjati s tožečo stranko, ampak mu je to navodilo zagotovo dal župan. Ni mogoče spregledati, da so se vsi sestanki v zvezi z nakupom in prodajo sporne nepremičnine vršili na sedežu Občine K. v prostorih župana Občine K.. S strani občine ni bil navzoč le V. S., ampak tudi F. G., ki je direktor občinske uprave. Ponudba, ki je bila posredovana tožeči stranki, ni bila poslana s strani V. S. osebno, ampak z memorandumom in glavo Občine K., občinska uprava. Na tej ponudbi pa je tudi odtisnjen žig Občine K.. Že oblika ponudbe, kot je bila opisana, je dala jasno vedeti, da je šlo za uradno ponudbo Občine K., in glede na vse te okoliščine tožeča stranka ni bila dolžna vedeti in ni vedela, da V. S. nima pooblastila župana za podpis ponudbe tožene stranke, če bi toženi stranki to uspelo dokazati.

Tožeča stranka pa meni nasprotno in je trdno prepričana, da je V. S. imel polno pooblastilo župana za posredovanje ponudbe, saj v nasprotnem primeru župan ne bi predlagal občinskemu svetu, da poda svoje soglasje k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, skladno z dano ponudbo, ki je bila poslana tožeči stranki z dopisom. S tem, ko je župan posredoval predlog občinskemu svetu, da poda soglasje k nakupu nepremičnine za ceno, ki je bila posredovana s ponudbo tožeči stranki, je soglašal in odobril takšno ponudbo. Res je, da občinski svet zatem ni dal soglasja, ampak je dal soglasje za nižjo kupnino, vendar ponudba, ki je bila dana s strani tožeče stranke, tožečo stranko obvezuje (op., pritožba verjetno misli toženo stranko).

Tožena stranka se sedaj ne more uspešno sklicevati, da ponudba zanjo ni bila obvezujoča, ker kasneje občinski svet ni dal soglasja. Tožeča stranka ni vedela, da mora k pravnemu poslu dati soglasje še občinski svet, in to v ponudbi tožene stranke ni bilo nikjer navedeno. Že ravnanje uslužbencev tožene stranke kaže, da njim samim ni jasno, kdaj si mora župan pridobiti soglasje občinskega sveta, in si to tolmači vsak po svoje. Če že uslužbencem tožene stranke ni jasno, kakšne so pristojnosti župana v zvezi s sklepanjem pogodb za nakup nepremičnin, je jasno, da se takšno vedenje ne more zahtevati od tožeče stranke. Tudi nadaljnje ravnanje uslužbencev tožene stranke, ko so s takratnim pooblaščencem tožeče stranke v celoti uskladili besedilo kupoprodajne pogodbe (potem, ko je tožeča stranka ponudbo že sprejela), kaže na dejstvo, da je župan soglašal s predmetnim pravnim poslom in dajal podrejenim ustrezna navodila. Da bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo sodbo takšno, kakršno je, bi morala tožena stranka dokazati, da je V. S. podal ponudbo brez vednosti župana oziroma brez njegovega pooblastila, kar pa tožena stranka niti ni zatrjevala in še manj dokazala, zaradi česar sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je samo zatrjevala, da pogodbe ni mogla realizirati, ker občinski svet ni dal soglasja, ne pa da V. S. ni imel pooblastila župana. S tem so tudi podana razhajanja s podatki spisa in razlogi sodbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevanta dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih in podatki spisa ni podano. Ne drži namreč trditev pritožbe, da tožena stranka ni zatrjevala, da V. S. ni imel županovega pooblastila. To dejstvo je tožena stranka zatrjevala v vlogi z dne 24.2.2004 (l. št. 33). Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) v 33. členu določa, da občino predstavlja in zastopa župan. V skladu z določbo

52. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki. Za sklenitev takšne pogodbe pa bi moralo biti v pisni obliki dano tudi pooblastilo (75. člen OZ).

Tožeča stranka se glede na navedeno ne more sklicevati, da ni vedela, da V. S. ni imel županovega pooblastila za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Ni namreč mogoče šteti, da je tožeča stranka ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, če je sklenila pogodbo, ne da bi zahtevala predložitev takšnega pooblastila (primerjaj komentar OZ, 1. knjiga, Nina Plavšak in drugi, GV, Ljubljana 2003, stran 456). Neutemeljen pa je tudi očitek sodišču prve stopnje, da je sodišče zaključilo, da V. S. ni imel županovega pooblastila za sklenitev pogodbe brez zaslišanja župana. Tožeča stranka njegovega zaslišanja niti ni predlagala (na dokazne predloge tožene stranke pa se tožeča stranka ne more sklicevati); da je V. S. imel pisno pooblastilo župana, pa bi morala zatrjevati in dokazati tožeča stranka. Samo dejstvo, da je V. S. sodeloval pri pogajanjih za sklenitev sporne pogodbe, da so se pogajanja odvijala v prostorih občine, pa po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni, da je bila ponudba dana s strani upravičene osebe in da ponudba, dana s strani vodje oddelka za urejanje prostora in varstvo okolja, toženo stranko kakorkoli zavezuje. Tudi samo dejstvo, da je župan posredoval predlog občinskemu svetu, ne pomeni, da je župan soglašal in odobril ponudbo.

Kot rečeno mora biti pooblastilo ali naknadna odobritev dana v pisni obliki (75. člen OZ), česar pa tožeča stranka niti ni zatrjevala niti dokazala. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, pa zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri, česar pa župan kot zastopnik občine ni storil. Predvsem pa je pomembno, da v tej zadevi soglasja k sklenitvi sporne pogodbe ni dal občinski svet. Le-ta je namreč najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (prvi odstavek 29. člen ZLS), med drugim odloča tudi o pridobitvi in odtujitvi občinskega premoženja (10. alineja drugega odstavka 29. člena ZLS). V skladu z določbo tretjega odstavka 51. člena ZLS se lahko za odločanje za pridobitev nepremičnega premoženja s statutom občine pooblasti tudi župan. Na podlagi Statuta Občine K. (Ur.l. RS, št. 98/2000) ima župan splošno pooblastilo za pridobitev nepremičnega premoženja, katerih posamična vrednost, skupna vrednost v okviru enega posla ali skupna vrednost v obdobju enega leta ne presega 0,5 % proračunskih sredstev za tekoče leto, vendar največ eno dvanajstino te vrednosti na mesec (9. alineja 35. člena Statuta Občine K.). Glede na proračunska sredstva (2. člen Odloka o proračunu Občine K. za leto 2003, Ur.l. RS, št. 28/2003) in vrednot sporne pogodbe je o pridobitvi te nepremičnine bil pristojen odločati občinski svet, ki pa, kot je med pravdnima strankama nesporno, s sklenitvijo sporne kupoprodajne pogodbe ni soglašal. Ker v konkretnem primeru izjava volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe ni bila dana s strani za to pooblaščene osebe in sporne pogodbe tudi ni odobril občinski svet, pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena (19. člen OZ, primerjaj zgoraj citirani komentar, stran 221). Tožeča stranka se tudi ne more sklicevati na dejstvo, da ni vedela, da mora k sklenitvi pogodbe dati soglasje občinski svet, saj je v samem zakonu in statutu občine (v zvezi s proračunom občine), ki sta objavljena v Uradnem listu RS, določeno, kdaj o pridobitvi nepremičnega premoženja odloča občinski svet. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek

350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP). Ker stroškov odgovora na pritožbo glede na vsebino le-tega ni mogoče oceniti kot potrebnih stroškov (tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi), je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).