Jedro

Stranka se ne more sklicevati na to, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, ker njen dolžnik ni izpolnil svoje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 98/04725 z dne 22. 1. 1998, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo glavnice v znesku 38.056,73 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi po 18 % obrestni meri od 1. 1. 1998 dalje ter stroškov izvršilnega postopka. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo še, naj tožeči stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 130.225,00 SIT. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka pri tožeči prevzela osebni avto Rover, in to po pogodbi št. 1099-95 v obliki kredita v 45 enakih zaporednih mesečnih obrokih. Ta avto je tožena stranka nato v dogovoru s tožečo prodala podjetju .... To je del kupnine poravnalo direktno tožeči stranki, ni pa plačalo kupnine v znesku 2.000.000,00 SIT, ki bi jo moralo plačati toženi stranki. Zato je tožena stranka dejansko oškodovana in bi morala tožeča stranka od podjetja ... izterjati preostali del kupnine. Tožena stranka še navaja, da bi morala za avto, ki je bil vreden 40.000,00 DEM, plačati 80.000,00 DEM, kar predstavlja obogatitev tožeče stranke. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj se zavrne. Navaja, da tožena stranka še vedno vztraja pri združitvi s pravdo, v kateri tu tožena stranka toži .... ....poravnal vse obveznosti do tožeče stranke. Če še dolguje toženi stranki, se to tožeče ne tiče. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi pravilno odločilo. Tudi s pritožbenimi navedbami tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je ..... zavezala odplačati kredit tožene stranke po pogodbi št. 1129/95. Tožena stranka je kredit pridobila za plačilo dela kupnine za avto, ki ga je nato prodala družbi ...... Da bi slednja prevzela tudi njene obveznosti po pogodbi št. 1099-95 z dne 11. 4. 1995, ki je podlaga zahtevka, tožena stranka niti ne zatrjuje. Pretežni del glavnice po tej pogodbi skupaj z obrestmi je tako še naprej dolžna poravnati sama, in sicer ne glede na to, ali ji je ali ni .... d. o. o. poravnala razliko med kreditom in kupnino za avto. Obveznost tožene stranke in obveznost .... d. o. o. imata različni pravni podlagi in obstajata med različnimi strankami; tožena stranka ne more ugovarjati, da svoje ni dolžna izpolniti, dokler ji ne izpolni ... d. o. o., ali da bi tožeča stranka morala terjati ... d. o. o. Na podlagi določbe 1. odstavka 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ustvarja namreč pogodba pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki. Znesek, ki ga dolguje tožena stranka, predstavlja še neodplačano posojilo skupaj z obrestmi, ne pa kupnine za avto. Pritožbena trditev, da bo tožeča stranka obogatena s tem, ko bo dobila za avto 80.000,00 DEM, medtem ko je bil vreden 40.000,00 DEM, je tako brez pomena; zanjo pa tožena stranka tudi ni predlagala nobenih dokazov. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.