Jedro

Sklep, s katerim je stranka odgovorila na prošnjo (ponudbo) druge stranke za odobritev določenih sredstev za ohranitev določenega števila delovnih mest, v katerem je odobrila drugačen znesek in določila število delovnih mest, ki jih je treba ohraniti, je nasprotna ponudba. Druga stranka, ki je s takim sklepom odobrena sredstva sprejela, je s konkludentnim ravnanjem sprejela nasprotno ponudbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (1. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 12.459.409,40 SIT in toženi stranki naložilo plačilo te terjatve v višini 60%, skladno s sklepom o potrditvi prisilne poravnave (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v višini 42.074.645,00 SIT (2. točka izreka) ter zaradi delnega umika tožbe v znesku 4.352.861,20 SIT postopek v tem delu ustavilo (3. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da mora plačati toženi stranki 834.549,00 SIT pravdnih stroškov (4. točka izreka).

Tožeča stranka pritožbe ni vložila. Tožena stranka pa se je pravočasno pritožila zoper 1. točko izreka, to je zoper sodbo v zavrnilnem delu. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki ga ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pri preizkusu izpodbijane sodbe uporabilo določila ZPP iz leta 1977, ker je bila sodba izdana v času pred uveljavitvijo ZPP iz leta 1999 (1. odst. 498. čl. ZPP/99) in pri tem ugotovilo, da noben izmed pritožbeno uveljavljanih razlogov ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je denarna sredstva tožeča stranka dodelila toženi stranki na podlagi 2. alinee 48. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in 12/92). Po tej določbi so se denarna sredstva organizacijam (podjetjem) dodelila za nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka v sklepu, s katerim je toženi stranki odobrila denarna sredstva, navedla, da bo tožena stranka s tem sredstvi ohranila 238 produktivnih delovnih mest in sicer za dobo najmanj dveh let. Nadalje je ugotovilo tudi, da pravdni stranki posebne pogodbe o dodelitvi teh sredstev nista sklenili. Zaključilo pa je, da je kljub temu med pravdnima strankama bilo vzpostavljeno pogodbeno razmerje, saj sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe o odobritvi sredstev (26. čl. ZOR). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tak zaključek sodišča prve stopnje pravilen in da je neutemeljena pritožbena trditev, da med pravdnima strankama ni bilo vzpostavljeno pogodbeno razmerje. Dejstvo je, da je tožeča stranka odgovorila na vlogo tožene stranke za odobritev finančnih sredstev (ponudbo) s svojim sklepom z dne 12.5.1994 (priloga A 11). V sklepu je tožeča stranka izjavila, da predlogu (ponudbi) tožene stranke za odobritev sredstev za ohranitev produktivnih delovnih mest ugodi, vendar ne v takšni višini in vsebini kot je predlagala tožena stranka, pač pa je tožeča stranka v sklepu navedla svoje drugačne predloge. Zato je njen sklep predstavljal novo ponudbo tožeče stranke (glej 41. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka sredstva, odobrena s prej navedenim sklepom tožeče stranke, sprejela in sklepu tudi ni ugovarjala (pri čemer ni pomemben razlog, zaradi katerega tega ni storila). S tem je tožena stranka s konkludentnim ravnanjem izrazila voljo, da sprejema novo ponudbo tožeče stranke tako, kot je ta bila vsebovana v njenem sklepu (2. odst. 39. čl. ZOR). Pogodbeno razmerje med pravdnima strankama je bilo tako vzpostavljeno in je nastalo v vsebini in pod pogoji, navedenimi v sklepu tožeče stranke z dne 12.5.1994. Tožena stranka je torej prevzela obvezo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da bo dobljena sredstva porabila namensko, tako kot je bilo določeno v 2. členu sklepa, oziroma da bo nenamensko porabljena sredstva vrnila tožeči stranki v valoriziranem znesku z obrestmi (1. odst. 5. čl. sklepa). Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je to navedlo v zvezi z namensko uporabo dodeljenih sredstev in z njegovimi zaključki, da tožena stranka dodeljenih sredstev ni v celoti uporabila z namenom, za katerega so ji bila dodeljena. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo namen zakona, ki je bil podlaga za dodelitev sredstev in vsebino sklepa.

Namen zakona je preprečiti nezaposlenost in je zato tak bil tudi namen dodelitve sredstev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka določenega dela sredstev ni namensko uporabila, saj je po njenih lastnih podatkih imela po dveh letih le 203 zaposlene delavce. Stališče tožene stranke, da ni pomembno število delavcev in da je pomembno le, da je tožena stranka ohranila obseg proizvodnje, je v nasprotju z določili zakona samega in z namenom, za katerega so bila sredstva dodeljena. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je namen finančne podpore v tem, da se ohranijo delovna mesta, kar pomeni, da je v primeru prenehanja delovnega razmerja določenemu delavcu le-tega treba nadomestiti z novim. Šele v taki situaciji je izkazana namenska poraba dodeljenih sredstev. V tem smislu je sodišče prve stopnje zavzelo stališče v zvezi z ukinitvijo produktivnih delovnih mest pri toženi stranki. Pritožba ima sicer prav, da je Pravilnik o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Ur. l. RS, št. 23/96), na katerega se je sodišče prve stopnje tudi deloma oprlo pri razlagi vprašanja namenske oziroma nenamenske uporabe dodeljenih sredstev, pričel veljati šele v letu 1996 in da ga zato za ta primer (sredstva so bila dodeljena v letu 95) ni mogoče uporabiti.

Vendar pa to dejstvo na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne vpliva, saj so razlogi sodišča prve stopnje o delno nenamenski porabi dodeljenih sredstev pravilni, glede na naravo in namen dodeljenih sredstev, ki pa izhaja že iz zakona samega in sklepa tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilo ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo, ko je zahtevku za vrnitev danih sredstev deloma ugodilo v obsegu, kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe.

Pravilna pa je tudi odločitev glede zahtevka za plačilo obresti iz kreditne pogodbe št. 69/92. Tudi v tem delu se sodišče druge stopnje v celoti strinja s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, da ni trdnega dokaza, da je tožeča stranka toženi stranki odpisala obresti tudi za leto 1993. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo v tej zvezi predložene dokaze. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da iz dopisa tožeče stranke z dne 23.3.1994 (priloga A 24) izhaja odločitev tožeče strakne za odpis obresti za leto 1993. Kaj takega iz te listine ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kaj takega tudi ne izhaja iz predloženega osnutka cesijske pogodbe z dne 14.3.1994 (priloga B 4). Sicer pa je iz dopisa tožeče stranke z dne 24.3.1994 razvidno, zakaj cesijska pogodba ni bila realizirana. Iz tega dopisa pa tudi jasno izhaja stališče tožeče stranke, da predlogu za odpis obresti za leto 1993 ni ugodeno.

Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdilo, ker tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora na podlagi 2. odst. 365. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti (368. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP).