Jedro

Ne le, da sta obtoženca kaznivi dejanji izvršila kot člana hudodelske združbe, tujce sta izpostavila nevarnosti za življenje in zdravje v izjemno nehumanih in ponižujočih razmerah prevoza.

Zato sta izrečeni zaporni in denarni kazni primerni in pravični ter primerljivi z odločitvami v dveh drugih zadevah, kjer ni bila ugotovljena tolikšna kriminalna količina ter še dodatne obteževalne okoliščine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodnih taks kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtožena A. A.in B. B. spoznalo za kriva (vsakega) kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1. Obema je izreklo kazni štiri leta zapora in stranski denarni kazni 200 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupaj torej 6.000,00 EUR, pri čemer sta obtoženca denarni kazni dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Obema je nadalje izreklo tudi stranski kazni izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas pet let, štet od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. V izrečeni kazni zapora se obema obtožencema všteva čas pridržanja in pripora od 26. 7. 2023 od 13.50 ure dalje. Sodišče prve stopnje je obema obtožencema na podlagi 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer je obtoženemu A. A.odvzelo mobilni telefon Huawei s SIM karticami in kletke (tj. prirejene prostore iz šestih kovinskih ogrodij IBC cistern), obtoženemu B. B. pa oba zasežena mobilna telefona Apple iPhone s SIM kraticami, navigacijsko napravo in kartico voznika. Obtoženemu B. B. je na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 odvzelo še tovorno vozilo znamke Mercedes Benz, tip Actros, bele barve, reg. oznak ..., s pripadajočim ključem. Oba obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila:

- zagovornica obtoženega A. A., kot je uvodoma navedla, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izrek sodbe o kazenski sankciji spremeni tako, da temu obtožencu "določi" zaporno kazen v višini dveh let in šestih mesecev;

- zagovornik obtoženega B. B., kot je uvodoma navedel, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP (razen razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da temu obtožencu izreče nižjo zaporno kazen oziroma pogojno obsodbo in nižjo denarno kazen. V sklepu pritožbe je predlagal celo, da se obtoženca oprosti obtožbe.

3. Na pritožbo zagovornice obtoženega A. A. državno tožilstvo ni odgovorilo, je pa na pritožbo zagovornika obtoženega B. B. odgovorila okrožna državna tožilka Renata Inkret z Okrožnega državnega tožilstva v Celju. Predlagala je, da pritožbeno sodišče (to) pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče prvenstveno pripominja, da inkriminacija iz 308. člena KZ-1 odraža obstoječe družbene razmere v smislu množičnih migracij, pri čemer je zaščiten interes Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravico odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Kaznovalni okviri, ki jih je v posameznih določbah 308. člena KZ-1 predpisal zakonodajalec, ne morejo biti predmet pričujočega pritožbenega postopka, k čemur si prizadeva zagovornik obtoženega B. B.. Sodiščem so na voljo instituti kazenskega materialnega prava, ki omogočajo ustrezno individualizacijo kaznovanja v vsakem konkretnem primeru, vključno z velikim razponom predpisane kazni v (relevantnem) šestem odstavku 308. člena KZ-1, možnostjo omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, in uporabo milejše vrste kazni (50. člen KZ-1) ter posebnimi mejami omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma sporazuma o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).¹ Sodišče prve stopnje gotovo ni "slepo sledilo" predpisanemu kaznovalnemu okviru, saj je (za oba obtoženca) opravilo razumno individualizacijo izrečenih kazenskih sankcij in svojo odločitev tehtno obrazložilo.

6. Zagovornik ne bo uspešen niti z izvajanji, da obtoženi B. B. po RS sploh ni vozil (vlečnega vozila Mercedes Benz Actros z dodanim priklopnim vozilom), kar po neutemeljenem mnenju pritožnika pomeni, da ni bil aktivni storilec kaznivega dejanja in posledično ni podan "utemeljen sum" izvršitve očitanega mu kaznivega dejanja. Obtoženec je priznal krivdo, da se je kot član hudodelske združbe v času od 22. 1. 2023 do 26. 7. 2023 ukvarjal s tem, da je tujce (z namenom pridobitve premoženjske koristi) protizakonito spravljal čez mejo in na ozemlje Republike Slovenije ter jih po njem prevažal. Zadnje izvršitveno ravnanje, tj. 25. in 26. 7. 2023, pa je zaznamovala namestitev 19 tujcev v prirejen prostor v priklopnem vozilu, pri čemer sta s soobtoženim A. A. tujce skupaj prevzela v Romuniji in jih prek ozemlja Republike Slovenije nameravala prepeljati v Italijo. Vlečno vozilo sta izmenjaje vozila oba, in sicer najprej obtoženi B. B. na poti od Romunije do Madžarske, obtoženi A. A. pa na relaciji od Madžarske do Slovenije oziroma do zaustavitve v bližini avtocestnega izvoza Vransko. Očitno je torej, da je šlo za načrtno, usklajeno in koordinirano delovanje obeh obtožencev, ki sta se menjala pri upravljanju vozila, zato je za izpolnjenost konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja irelevantno, če je obtoženi B. B. počival prav med vožnjo na ozemlju Republike Slovenije. Skupno ravnanje obtoženih sta prežemala zavest in hotenje izvrševanja kriminalnega načrta hudodelske združbe ter delitev dela, zato ni nobenih pomislekov, da so tudi glede obtoženega B. B. v celotnem opisanem ravnanju podani zakonski znaki kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Iz teh razlogov tudi ni nobenega temelja za stališče, da bi moral biti obtoženi B. B. kaznovan mileje kot obtoženi A. A., saj je kriminalna količina njunih ravnanj, kot je opisana v krivdoreku izpodbijane sodbe, ne le primerljiva, ampak enaka. Kolikor zagovornik v pritožbi trdi, da ni mogoče govoriti o ukvarjanju s tovrstno dejavnostjo, saj da je šlo le za enkratno dejanje, pa s tem uveljavlja pritožbeni razlog v nasprotju z drugim odstavkom 370. člena ZKP, ki določa, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je bilo povedano, je obtoženec priznal, da se je z izvajanjem nezakonitih migracij ukvarjal v več kot polletnem časovnem obdobju, tj. od 22. 1. 2023 do 26. 7. 2023. Zato pritožniku pač ni mogoče pritrditi, da je šlo za "prvi prevoz", saj vztrajno in trdovratno izvrševanje kaznivega dejanja v opredeljenem obdobju tega ne izkaže.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v točkah 7, 8 in 11 sodbe s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da sta obtožencema izrečeni zaporni in denarni kazni primerni in pravični glede na težo kaznivih dejanj, stopnjo njune krivde ter ovrednotene olajševalne in obteževalne okoliščine, sankcioniranje pa je skladno s kaznovalnimi smotri. Prvo sodišče je pri obeh obtožencih v olajševalni smeri vrednotilo, da sta krivdo za očitani kaznivi dejanji priznala, ko sta se prvič izjavila o obtožbi, s čimer sta prispevala k hitrejšemu in enostavnejšemu zaključku tega kazenskega postopka; da sta dejanji obžalovala in podala obljubi, da jih ne bosta ponavljala; da sta doslej nekaznovana; da izkazujeta skrb za finančno preskrbo razširjene družine; da je zdravstveno stanje njunih staršev slabo; da sta relativno mladi osebi z urejenim življenjem in zaposlitvama. Po oceni pritožbenega sodišča so se vse navedene okoliščine ustrezno odrazile pri odmeri kazni, zato pritožbeno reproduciranje že upoštevanih okoliščin v pritožbah obeh zagovornikov ne more voditi v nižanje kazni na pritožbeni stopnji, še manj pa v izrek pogojnih obsodb kot sankcij opozorilne narave. Konkretna teža in nevarnost izvršenih kaznivih dejanj, ki se kaže v načinu njune izvršitve, ter stopnja krivde obtožencev niti ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin ne dopuščajo izreka sankcij opozorilne narave, zlasti ob vrednotenju mnogih obteževalnih okoliščin posebnega pomena.

8. V tej luči docela zbledijo navedbe pritožnice, da je obtoženi A. A. kaznivo dejanje storil prvič v življenju in da njegovo "zdravstveno stanje ni najboljše", kar ostaja povsem nesubstancirano. Na to, da si želi ustvariti družino, bi moral obtoženec pomisliti že pred pridružitvijo hudodelski združbi in pred izvršitvijo kaznivega dejanja. Pavšalni sklici na "kriminološke študije" v konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera prav tako ne bodo mogli obroditi sadov.

9. V obteževalni smeri je sodišče prve stopnje scela utemeljeno upoštevalo, da sta obtoženca s svojimi ravnanji izpolnila dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja, pri čemer sta delovala kot člana hudodelske združbe, ki je opravljala prevoze tujcev iz Romunije prek Madžarske in Republike Slovenije v Italijo, za ukvarjanje s tihotapljenjem ljudi pa sta si nabavila tudi prevozna sredstva in uredila potrebno dokumentacijo. Pri prevažanju skupine 19 tujcev, kar po njihovi številčnosti in intenziteti kazenskopravnega očitka odstopa ter pomeni obteževalno okoliščino, pa sta migrante v zadnjem historičnem dogodku izpostavila nevarnosti za zdravje in življenje, kar (poleg delovanja v hudodelski združbi) predstavlja izpolnitev še ene izvršitvene oblike (kvalifikatornega zakonskega znaka) po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kumulacijo izvršitvenih oblik je zato prvo sodišče upravičeno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, kakor tudi dejstvo, da ni šlo za enkratno dejanje, pač pa za vztrajno in predrzno izvrševanje kaznivega dejanja. Vloga obeh obtožencev kot voznikov na migracijski poti je bila v okvirih ustroja hudodelske združbe nedvomno zelo pomembna. Na koncu, a ne nazadnje, pa je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je šlo pri zadnjem dogodku za prevoz ilegalnih migrantov v izjemno nehumanih in ponižujočih razmerah, tj. v posebej prirejenih kletkah v prostoru priklopnega vozila, namenjenemu prevozu tovora, pri čemer so tujci v kletkah z dimenzijami, opredeljenimi v izreku sodbe in prezentno izhajajočimi iz fotografij v spisu, lahko le sedeli ali klečali. V kletkah kajpak ni bilo sedežev niti varnostnih pasov ali primerne opore, ni bilo niti ventilacije. Nad kletkami so bile naložene prazne cisterne, priklopno vozilo pa je bilo zaprto s ponjavo, in to celo v poletnem času. Očitno bi se tujci v tako nečloveških in degradirajočih razmerah za vožnjo lahko ne le poškodovali, ampak morda celo umrli zaradi neprimerne namestitve in hitrosti ter pregretja in pomanjkanja zraka. Posledično so povsem neresne pritožbene navedbe zagovornice obtoženega A. A., da "način prevoza tujcev spet ni bil tako nevaren"; nasprotno - nevarno in nehumano ravnanje, s katerim sta obtoženca izkoriščala bivanjsko in ekonomsko stisko tujcev, se je utemeljeno odrazilo v smislu dodatno obteževalne okoliščine. Nesprejemljive so navedbe zagovornika obtoženega B. B., češ da obtoženi ni izkoriščal stiske prevažanih oseb, ker so se slednje "želele voziti", saj je to na meji higieničnosti.

10.Sodišče prve stopnje se je v točki 11 izpodbijane sodbe opredelilo, da po pregledu sodb, ki jih je v spis vložila obramba in ki naj bi utemeljevale izrek milejših kazni zapora, ugotavlja, da ne gre za primerljiva kazniva dejanja, čemur lahko sodišče druge stopnje le pritrdi. V sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 14589/2023 z dne 11. 7. 2023, pravnomočni v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 14589/2023 z dne 14. 11. 2023, se obtožencu ni očitalo ukvarjanje s tihotapstvom nezakonitih prebežnikov (kot obtožencema v pričujoči zadevi), pač pa le ravnanje v enem historičnem dogodku oziroma v enem prevozu. Prav tako pa okoliščine, da so tujci v ljubljanski zadevi sedeli oziroma stali v zadnjem delu kombiniranega vozila Fiat Ducato, ni mogoče enačiti s ponižujočim ravnanjem obtožencev, ki sta tujce strpala v kovinske kletke, bistveno premajhnih dimenzij za človeka. V sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 14588/2023 z dne 17. 7. 2023, potrjeni s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 14588/2023 z dne 26. 10. 2023, pa se tamkajšnjima obtoženima niti ni očitalo delovanje v okviru hudodelske združbe, temveč v sostorilstvu, in prav tako ne ukvarjanje s tihotapljenjem tujcev, ampak ravnanje v enkratnem historičnem dogodku, pri čemer navsezadnje nista bila voznika vozila, ki je prevažalo prebežnike, pač pa spremljevalca v drugem vozilu. Tamkajšnji tujci so bili res nameščeni v prtljažnem delu vozila Mercedes Sprinter "narinjeni eden ob drugem", kar pa še vedno ni primerljivo namestitvi v kletke. Kljub temu sta bili obtožencema v murskosoboški zadevi po sprejetih priznanjih krivde izrečeni kazni treh let oziroma treh let in šestih mesecev zapora, kar je navsezadnje le šest mesecev manj kot po pritožbeno izpodbijani sodbi (v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pa kazen dve leti in osem mesecev zapora), vendar ob odsotnosti tehtnih obteževalnih okoliščin, ki pa so bile dognane v zadevi, ki je pred nami, kar torej razkrije, da ne gre za podobne primere. Še manj drži teza v pritožbi zagovornika obtoženega B. B., da naj bi šlo za "bistveno milejše" sankcije v kazenskih zadevah z večjo kriminalno količino, pri čemer ni odločilno število prevažanih tujcev, marveč druge poudarjene okoliščine. Stvarni razlogi za različno intenzivnost kazenskopravnega sankcioniranja (višjo odmero kazni) so nedvomno podani, saj kazenskopravni očitek, ki je uperjen zoper obtoženca v tej zadevi, glede na že povzeto (kvalifikatorno) kriminalno količino gotovo ni enak, ampak je celo odstopajoče intenzivnejši in upravičuje strožje kaznovanje. S tem je bilo ustrezno opredmeteno načelo individualizacije pri izrekanju kazni znotraj zakonskih okvirov in odražena različnost relevantnih okoliščin pri odmeri kazni v razmerju do obrambno ter sedaj pritožbeno izpostavljenih zadev drugih sodišč. Z utemeljitvijo odločbe o kazenskih sankcijah, izrečenih obema obtožencema, ki je razumna, je prvo sodišče danim izhodiščem tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sledilo.

11.V tej posledici ni nobene podlage za pritrditev navedbam zagovornice obtoženega A. A., da sodišče prve stopnje "ni upoštevalo primerjalne sodne prakse". Očitek, da prvo sodišče "ni vpogledalo v sodno prakso na medmrežje", je povsem splošen in zato neupošteven. Razlogov za ugoditev pritožbenim trditvam pa ni ne glede obtoženega A. A. ne glede obtoženega B. B.. Trditve zagovornika slednjega v smeri "dejansko izrečenih kazenskih sankcij v sodni praksi" prav tako izzvenijo v popolni pavšalnosti, ne da bi pritožnik navedel morebitne konkretne zadeve in substanciral primerljive okoliščine, ki bi lahko vplivale na (drugačno) odločitev.

12.Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje razgrnilo v točki 7 izpodbijane sodbe, so se odrazila tudi pri odmeri obtožencema izrečenih denarnih kazni, natančneje pri določitvi števila dnevnih zneskov, tj. 200 (drugi odstavek 48. člena KZ-1). Višina dnevnega zneska (30,00 EUR) je bila odmerjena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 48. člena KZ-1, pri čemer je prvo sodišče glede obtoženega B. B. (zgolj zagovornik tega obtoženca izpodbija odločbo o denarni kazni) upoštevalo, da je bil pred odvzemom prostosti kot elektromehanik (brez otrok) zaposlen kot samostojni podjetnik in je prejemal mesečno plačo v višini 1.500,00 EUR. Glede na vse navedeno je določeno število dnevnih zneskov denarne kazni ustrezno in pravično ter tudi neprimerljivo z odločitvami v zadevah III K 14589/2023 in II K 14588/2023; odmera višine dnevnega zneska, ki bi lahko znašal vse do 1.000 EUR, pa je bila prav tako skladna z zakonom. Pritožbeno nasprotovanje, češ da je izrečena denarna kazen "absolutno previsoka" in je obtoženec ne zmore (plačati), nima uspeha. Obtožencu seveda ne more iti v korist, da za prevoz prebežnikov ni prejel plačila, saj prevoz (zaradi odkritja kaznivega dejanja) pač ni bil uspešen.

13.Ker pritožbeni očitki niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je obe vloženi pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14.Kljub neuspehu zagovornikov s pritožbama je višje sodišče, iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, oba obtoženca oprostilo plačila sodnih taks kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

(1) Prim. sodbo VS RS I Ips 40395/2020 z dne 7. 7. 2022 (tč. 27 obrazložitve).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 48, 48/2, 48/3, 48/4, 308, 308/3, 308/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.