Jedro

Uradni zaznamek o izjavi osumljenca je sestavljen v skladu z določbami ZKP, saj zadošča, da se osumljenec in policist razumeta, oziroma, da oba obvladata en skupni jezik. Šele če policist ne zna jezika tujca ali jezika, ki ga tujec razume in govori, se da pouk s pomočjo tolmača.

Izrek

Zahtevi zagovornikov osumljenih G.K. in N.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper osumljene N.P., G.K. in J.Ž. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Osumljencem je bila odvzeta prostost ob 0.10 uri dne 25.9.2006. Zoper pravnomočno sodno odločbo o odreditvi pripora sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika osumljenih G.K. in N.P. Oba zagovornika uveljavljata kršitev določb Zakona o kazenskem postopku ter predlagata razveljavitev izpodbijanih sklepov.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Utemeljen sum, da so osumljenci storili kaznivo dejanje po 3. odstavku 311. člena KZ, je namreč podan in ustrezno obrazložen. Drugostopenjski sklep vsebuje stališče sodišča glede trditve v pritožbi, da osumljenci niso mogli storiti očitanega jim kaznivega dejanja, ker državna meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni določena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik osumljenega G.K., odvetnik G.P., v zahtevi uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena, ker se zunajobravnavni senat ni opredelil o pritožbeni navedbi, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano kaznivo dejanje iz razloga, ker državna meja med Republiko Slovenijo ter Republiko Hrvaško ni določena. Te navedbe zagovornika niso utemeljene, saj drugostopenjska odločba vsebuje razloge o navedenem, ko ugotavlja, da je podan utemeljen sum, da so osumljenci v večernih urah iz Republike Hrvaške po ilegalni poti prepeljali v Republiko Slovenijo tuje pribežnike, pri čemer so bili s strani slovenskih policistov prijeti na območju naselja S., ki je nesporno slovensko ozemlje.

Zagovornik osumljenega P. v zahtevi očita kršitev 4. člena ZKP, ker osumljencu pred zaslišanjem pri policiji po 148. a členu tega zakona ni bilo predočeno v njegovem materinem jeziku, česa je osumljen in iz zapisnika o zaslišanju tudi ni razbrati, da je bilo zaslišanje opravljeno s tolmačem za hrvaški ali albanski jezik. Poleg tega pa naj bi bil osumljenec s strani policistov pred zaslišanjem tudi grdo pretepen.

Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je bil osumljeni N.P. prvič zaslišan pred preiskovalnim sodnikom dne 5.10.2006 (ne pa po 148. a členu ZKP s strani policistov). Na zaslišanju je bil poleg okrožnega državnega tožilca navzoč tudi osumljenčev zagovornik (odvetnik I.H.) in prevajalka za hrvaški jezik A.R. Bil je seznanjen katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum ter da se ni dolžan zagovarjati niti odgovarjati na vprašanja. Kazenski ovadbi je priložen tudi uradni zaznamek o izjavi osumljenca, dani policistom po 6. odstavku 148. člena ZKP. Kot je razvidno iz uradnega zaznamka, je bil osumljenec tedaj poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, da ima pravico do zagovornika in da se bo lahko vse, kar bo izpovedal, na sojenju uporabilo zoper njega. Res je, da pri razgovoru osumljenca s policisti ni bil navzoč tolmač, vendar pa v tem primeru ni šlo za zaslišanje po 148. a členu ZKP, temveč za razgovor policistov z osumljencem, pri čemer zadošča, da se osumljenec in policist razumeta, oziroma kolikor osumljenec ne obvlada slovenskega jezika za opravo razgovora zadošča, da osumljenčev jezik obvlada policist. Šele če policist ne zna jezika tujca ali jezika, ki ga tujec razume in govori, se da pouk s pomočjo tolmača. Da je uradni zaznamek sestavljen v skladu z določbami ZKP, torej zadošča, da se osumljenec in policist razumeta, oziroma, da oba obvladata en skupni jezik. O vsebini razgovora se ne piše zapisnik, temveč se v uradni zaznamek vpiše le bistvena vsebina razgovora.

V konkretnem primeru sta se osumljenec in policist očitno sporazumela v jeziku, ki ga oba razumeta in govorita (hrvaški jezik), osumljenec, kateremu je bila vsebina uradnega zaznamka prebrana, pa na zapisano ni imel pripomb. Za ugotovitev, ali je bila izjava dana pod vplivom nezakonitega ravnanja policije (grobega pretepa), razen trditve osumljenca v spisu ni podatkov, nadaljnje navedbe zagovornika v zahtevi, da je osumljenec aktivno sodeloval s policijo, pa prvotni tezi o pretepanju pred podano izjavo jemljejo prepričljivost. Sicer pa se v tej fazi (odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora) Vrhovno sodišče ne spušča v presojo dokazov in ali gre za podatek, ki ga je potrebno izločiti iz spisa. Za presojo navedenega je potrebno izvajati dokaze o tem, ali gre za podatek oziroma dokaz, ki ga je potrebno izločiti. Vrhovno sodišče bo odločilo le tedaj, kadar so vsa pravno relevantna dejstva znana oziroma ko gre za očitno nezakonit dokaz.

Nadaljnje trditve zagovornika, da niso izkazani subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, da osumljenega P. nihče ne prepozna za vodiča, da je čudno, da se je le preiskovalnemu sodniku zdel osumljenec umazan, da manjka analiza umazanije v vozilu, sledi obuval, ipd., ne pomenijo očitka kršitve določb ZKP, temveč le nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča nižje stopnje v izpodbijanih sklepih, kjer pa je natančno in prepričljivo navedeno, katera so tista dejstva in okoliščine, iz katerih je moč sklepati o obstoju utemeljenega suma, da je P. storil obravnavano kaznivo dejanje. Nestrinjanje zagovornika s temi zaključki, kot rečeno, pomeni le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa je razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Isto velja tudi za zagovornikove dvome v obstoj pripornega razloga begosumnosti. V izpodbijanih odločbah sodišče namreč ugotavlja, katere so tiste okoliščine (da gre za tujca s stalnim bivališčem na Hrvaškem, da ga na Republiko Slovenijo, razen obravnavanega postopka, ne veže nobena okoliščina, saj tukaj nima ne bližnjih sorodnikov ne premoženja, relativno visoka zagrožena kazen za obravnavano kaznivo dejanje), iz katerih izhaja konkretna nevarnost, da bi osumljenec, kolikor bi bil spuščen na prostost, pobegnil in se tako izognil nadaljnjemu poteku kazenskega postopka. Okoliščina, da je med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjena pogodba o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, na kar opozarja zagovornik v zahtevi, v odločitev sodišča ne vnaša nikakršnega dvoma.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevah uveljavljane kršitve določb ZKP, zahteva zagovornika osumljenega P. pa je deloma podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je Vrhovno sodišče v skladu s 425. členom ZKP obe zahtevi zavrnilo.