Jedro

V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.

Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je oškodovanka obogatena za tisti del neplačanih računov, ki ji ne pripada.

Izrek

I. Ob reševanju zahtev za varstvo zakonitosti se sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 11. 12. 2019 obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima izreklo pogojno obsodbo, v kateri je vsakemu določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu je na podlagi prvega in tretjega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 1.210,77 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obsojenko pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP jima je naložilo plačilo potrebnih izdatkov oškodovane družbe C. d. o. o. in potrebne izdatke ter nagrado njenih pooblaščencev, v nerazdelno plačilo pa naložilo še premoženjskopravni zahtevek oškodovani družbi C. d. o. o. v višini 39.660,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 14. 4. 2020 pritožbo okrožne državne tožilke in pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse pritožbenega postopka, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata zagovornika obsojenca in obsojenke.

3. Obsojenčev zagovornik zahtevo vlaga iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obsojenkina zagovornica zahtevo vlaga iz razlogov kršitve kazenskega postopka ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, oziroma podredno sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevi odgovoril, da nista utemeljeni. Navaja, da so v opisu kaznivega dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Glede obstoja preslepitvenega namena pri obsojencih, kot tudi v zvezi s konkretizacijo njunih posamičnih vlog pri izvršitvi kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje izpostavilo več kot izčrpne, prepričljive, tehtne in utemeljene razloge. Sodišče prve stopnje je obrazložilo obsojenčevo krivdo ter v zvezi z obsojencema tudi obstoj vseh preostalih znakov kaznivega dejanja. V zvezi z zaslišanjem priče E. E. ni zagrešilo očitane kršitve. Meni, da vlagatelja v pretežnem delu z zahtevama pod videzom zatrjevanih kršitev uveljavljata le očitke oziroma pomisleke, da sodišče prve stopnje določenih pomembnih oziroma odločilnih dejstev ni ugotovilo popolno oziroma pravilno. Predlaga zavrnitev obeh zahtev za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, ki sta se o njem izjavila in vztrajata pri navedbah v zahtevah.

B-1.

6. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in navaja, da poslovni odnos med družbama za konkretizacijo očitka preslepitve ne zadošča, opisana ravnanja pa ne odstopajo od ravnanj značilnih za vsa pogodbena razmerja, zato sama po sebi še ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Poudarja, da v izreku obtožnega akta niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajala obsojenčeva zavest, da obveznosti ne bodo izpolnjene, nemogoče pa je, da bi imel obsojenec preslepitveni namen vse od začetka poslovanja oziroma od začetka obdobja, ko je družba D. d. o. o. začela zamujati s plačili računov. Trdi, da bi se družba C. d. o. o. lahko kadarkoli odločila za izvršbo ali postavila ultimat, da morajo v celoti plačati obveznosti, sicer ne bo opravljala novih storitev, pa ji je bilo takšno sodelovanje v interesu. S tem pa so dopuščali riziko, da terjatev ne bodo dobili poplačanih. Poudarja, da v družbi C. d. o. o. niso bili zavedeni v smislu očitanega kaznivega dejanja in preslepljeni, saj obsojenec ni nikogar zavajal in obljubljal celotnega plačila, proti koncu poslovnega sodelovanja pa se je z vodilnimi v oškodovani družbi sam dogovarjal glede odpisa dela obveznosti, ker jih ni mogel poplačati. V družbi C. d. o. o. zato ne morejo trditi, da niso vedeli za finančne težave družbe D. d. o. o., katere dolg je nihal od 10.000,00 EUR do 40.000,00 EUR, sicer pa so vsa ravnanja, ki se obsojencu očitajo v zvezi s preslepitvenim ravnanjem, nastopila šele po sklenitvi posla oziroma celo po izdaji zadnjega računa, ko preslepitveni namen ni bil podan.

8. Zagovornik še zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje sodni praksi, iz katere izhaja, da samo zaradi neplačila ne more priti do ogoljufanja. Obsojenca nista storila ničesar takega, kar bi kazalo na njun preslepitveni namen, da obveznosti ne bosta plačala, na tega pa ne kaže niti podpis izvršnice in izostanek notarske overitve. Dolg, ki je bil predviden za plačilo po izvršnici, je bil poplačan, prenos poslovnega deleža na domnevno nedelujočo družbo pa ne more biti kaznivo dejanje, saj lahko vsakdo svoj poslovni delež v vsakem trenutku proda. Tudi po prenosu deleža pa je družba imela svoje terjatve in je bilo s prevzemnikom dogovorjeno, da jih bo izterjal. Trdi, da je z odstopom od sodne prakse sodišče kršilo 22. člen Ustave, ugotovitev obsojenče krivde pa predstavlja poseg države v gospodarske odločitve v nasprotju s 74. členom Ustave in omejevanje svobodne gospodarske pobude. Navaja, da se sodišče druge stopnje do teh kršitev ni opredelilo in dodaja, da je neplačilo obveznosti iz poslovanja civilnopravno razmerje ter s tem vprašanje izvršbe, sodišče pa bi moralo obsojenčevo kazensko odgovornost presojati v luči dogodkov v letih 2008 do 2013 ter v skladu s standardom ravnanja vestnega in poštenega gospodarstvenika.

9. Obsojenkina zagovornica v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, saj ne vsebuje opisa obsojenkinega ravnanja, s katerim naj bi preslepila oškodovano družbo, s temi navedbami pa po vsebini enako kot obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zatrjuje, da iz opisa kaznivega dejanja ni razviden obsojenkin preslepitveni namen, zato ravnanje, ki se ji očita, ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Poudarja, da iz izreka ne izhaja, katere okoliščine naj bi obsojenka lažnivo prikazovala ali jih prikrivala, saj je v izreku sodbe opisan le poslovni odnos med dvema družbama. Zatrjuje še protispisnost trditev in izpostavlja očitek obsojenki, da je sredstva, namesto za plačilo družbi C. d. o. o., skupaj z obsojenim A. A. namenjala za poplačilo obveznosti na TRR A. A. s. p. in A. A. kot fizično osebo, ko bi terjatev lahko pobotala z njegovo nasprotno terjatvijo, saj obsojenka za kaj takega nikoli ni imela pooblastila. Prav tako je protispisna trditev v izreku sodbe, da obsojenka predstavnikom družbe C. d. o. o. ni sporočila dolžnikov družbe D. d. o. o. ter je uredila brezplačen prenos poslovnega deleža, saj tudi ti odločitvi nikoli nista bili v njeni domeni.

10. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je preslepitev, torej ustvarjanje zmotne predstave o posameznih okoliščinah, z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejstev pri osebi, ki razpolaga s premoženjem, oziroma puščanje osebe v taki zmoti. Do tega lahko pride v fazi sklepanja posla ali ob njegovem izvajanju. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin v konkretnem predstavlja izkrivljanje resničnih dejstev z dodajanjem ali izpuščanjem bistvenih okoliščin, prikrivanje dejstev ali konkludentna ravnanja, na primer zavarovanje izpolnitve z izdajo nekritega sredstva zavarovanja. Preslepitvi kot abstraktnemu in pomensko odprtemu pojmu je v opisu dejanja treba dati vsebino in ga opredeliti z navedbo konkretnih dejanj obsojenca, ki pomenijo uresničitev tega znaka ter po potrebi navesti tudi navedene spremljajoče dejanske okoliščine, iz katerih izhaja vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, kar primeroma predstavlja dolžnikovo vztrajno izmikanje poravnavi obveznosti ob hkratnem „kupovanju časa“ z dajanjem praznih obljub ter nezmožnostjo upnikovega poplačila iz danega zavarovanja oziroma v izvršilnem ali stečajnem postopku.1

11. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja lažno obljubljanje plačil obsojencev, ki jih kljub zadostnim prilivom družbe D. d. o. o. nista izvedla, njuno preslepitveno ravnanje pa je v opisu konkretizirano še z dodatnimi okoliščinami, in sicer, da sta z izvajanjem posamičnih delnih plačil bodisi gotovinsko bodisi v obliki kompenzacij ali asignacij, s katerimi sta ohranjala poslovni odnos in delno pokrivala obstoječi dolg, pri predstavnikih družbe C. d. o. o. ustvarjala vtis o resnosti njunih obljub in zagotovil ter o tem, da bodo tudi z novimi naročili prevzete obveznosti poravnane. V družbi C. d. o. o. v to niso podvomili, zato so še naprej opravljali naročene storitve in izdobavljali naročeni material. Preslepitveni namen iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja je s tem v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja konkretiziran, dodatno pa so navedene še okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, ki jih ustrezno navaja tudi sodišče druge stopnje, zaradi katerih oškodovana družba pozneje kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. Iz opisa kaznivega dejanja še izhaja, da sta obsojenca februarja 2013, ko je družba C. d. o. o. konec leta 2012 zaradi višine nastalega dolga ustavila dobave in zahtevala poplačilo celotnega zneska in ko na predlagani polovični odpis obveznosti ni pristala, uredila brezplačni prenos celotnega poslovnega deleža družbe D. d. o. o. z obsojenca na nedelujočo družbo G. d. o. o., dotedanjo poslovno dejavnost, posle, stranke in zaposlene delavce družbe, ki je prenehala poslovati, pa je prevzel A. A. s. p. Zaradi ravnanj obsojencev oškodovana družba C. d. o. o. svoje terjatve ni mogla več prisilno izterjati. V izreku sodbe zato ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

12. Z ostalimi navedbami v tem delu zahteve pa obsojenčev zagovornik podaja le lastno videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od tistega v izpodbijanih sodbah. Razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), po vsebini, z navedbami glede protispisnosti, uveljavlja tudi obsojenkina zagovornica. Sicer pa je sodišče druge stopnje v točkah 25 do 27 obrazložitve sodbe ustrezno navedlo, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja očitek obema obsojencema o zavestnem sodelovanju pri storitvi kaznivega dejanja. Presodilo je, da iz obsojenkinega zagovora povzetega v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je dela in naloge pooblaščene komercialistke izvajala izključno po navodilih obsojenca, saj je v zagovoru ves čas opisovala skupna prizadevanja z obsojencem za poplačilo dolgov oškodovani družbi ter toleriranje plačil z zamikom s strani oškodovane družbe. Njeno vlogo in prispevek je sodišče obrazložilo tudi s sklicevanjem na skladne izpovedbe prič o usklajenem delovanju obeh obsojencev in obsojenkinem izgovarjanju na neusklajeno finančno stanje zavezane družbe ter na nezadostne prilive, kar je izvedenka prepričljivo zavrgla. Ugotovilo je, da je obsojenka obljubljala plačila, v oškodovano družbo nosila asignacije in kompenzacije ter z zamikom nakazovala manjše zneske. Ob pripravi seznama dolžnikov za kompenzacijo, med njimi ni navedla največjega dolžnika A. A. s. p., prisotna pa je bila tudi pri prenosu poslovnega deleža družbe D. d. o. o. pri notarju in bila zadolžena za predložitev overjene izvršnice. Sodišče druge stopnje je presodilo, da ni relevantno, če takrat več ni bila formalno zaposlena v družbi, saj iz njenega zagovora izhaja védenje o predaji poslovne dokumentacije I., pritrdilo pa je tudi natančni obrazložitvi sodišča prve stopnje glede obsojenkine vloge kot sostorilke še v delu, ko je bila zadolžena za pripravo plana poplačil in je o tem ves čas neposredno komunicirala z E. E., s katero je teklo tudi pogajanje za podpis izvršnice. Zato ni podvomilo, da sta z obsojencem delovala usklajeno tudi v zvezi s predlogom za polovični odpis dolga in obsojenkinim dogovorom pri notarju za prenos poslovnega deleža. Kar se tiče očitkov, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, pa ti niso utemeljeni, saj je dolžno presoditi in obrazložiti le tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva in ni nujno, da se izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb ali ponavlja argumente sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Prav tako ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so nerelevatne ali očitno neutemeljene.

13. Obsojenčev zagovornik v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev pravice do obrambe in navaja, da ni dokazov, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje, saj je dokazni postopek pokazal, da je njegovo podjetje dalj časa zamujalo s plačili. Zatrjuje, da iz listine »zgodovina izterjave«, ki se nahaja na listovni št. 317 sodnega spisa, izhaja, da so vsi v družbi C. d. o. o., ki so se ukvarjali z družbo D. d. o. o., vedeli za njeno zamujanje s plačili, pa so dolga leta to tolerirali, saj so imeli od tega koristi. V navedeno listino so v družbi C. d. o. o. vpisovali vso komunikacijo med družbama, zato je v njej natančno zabeleženo, kako sta družbi sodelovali. Obramba se je o tem želela pogovoriti z E. E., pa sodišče zaradi domnevnega čustvenega napada, dokaza z njenim zaslišanjem ni izvedlo do konca, zato ni bilo mogoče preveriti določenih okoliščin v zvezi s to listino kot ne glede njenega sodelovanja z obsojenko, največ pa bi vedela povedati tudi o tem kdaj in koliko je bilo oškodovanki znanega o premoženjskem stanju družbe D. d. o. o. ter o dejanskih okoliščinah domnevne preslepitve. Z njenim zaslišanjem bi se bi dalo dokazati tudi, da je dolg nastal že v letih 2008 in 2009, ko je družba D. d. o. o. ostala brez plačil s strani svojih dolžnikov ter navedbe sodišča druge stopnje, da je E. E. obsojenca pozivala k plačilu. Sicer pa je zaslišana povedala, da so pri C. d. o. o. spremljali finančno stanje D. d. o. o. in se zavedali rizičnosti dolga, vendar so vseeno dovolili izvedbo posla, če je bilo pred tem plačanega vsaj nekaj. Tudi zaposleni v C. d. o. o. so zaslišani povedali, da družba D. d. o. o. ni bila redni plačnik, do plačil pa je prišlo takrat, ko so potrebovali dodatni posel. Menijo, da je v posledici izpostavljenih dokazov nesporno, da družba C. d. o. o. ni bila ogoljufana, niti zavedena v smislu opisa iz obtožnice. Trdijo, da je zatrjevana procesna kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

14. Iz vsebine spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje listino na listovni št. 317 spisa od družbe C. d. o. o. prejelo dne 16. 12. 2017, pričo E. E. pa je v prvem sojenju zaslišalo v preiskavi dne 1. 7. 2014 ter nato še na glavni obravnavi 14. 11. 2016 in 7. 9. 2018. Zaslišana v preiskavi in na glavni obravnavi 14. 11. 2016 je izpovedovala brez prekinitve, tudi na vprašanja zagovornikov in obsojencev, zaslišana na glavni obravnavi 7. 9. 2018 pa je povedala, da se obravnavanih dogodkov načeloma spominja, ne pa vseh podrobnostih o katerih je pričala. Sodišče je zato prebralo zapisnika o njenih predhodnih zaslišanjih dne 1. 7. 2014 ter dne 14. 11. 2016, nakar se je priča pričela tresti in jokati in je bilo njeno zaslišanje prekinjeno. Po prekinitvi se njeno zaslišanje ni nadaljevalo. Naslednjič je bila zaslišana na glavni obravnavi v novem sojenju dne 9. 12. 2019, ko je odgovarjala tudi na vprašanja zagovornika obsojenega A. A., vendar je po odgovoru na več zagovornikovih vprašanj, ponovno pričela jokati, glavna obravnava je bila prekinjena. Po prekinitvi glavne obravnave je na vprašanje obsojenčevega zagovornika povedala, da kar je izjavila je izjavila, da ima zdravstvene težave, zato je sodišče prebralo še izpovedbe z njenih prejšnjih zaslišanj. Priča ni bila več sposobna izpovedovati in je razpravno dvorano zapustila.

15. Glede na navedeno je zaslišana priča na vprašanja odgovarjala trikrat, vsakič tudi na vprašanja obsojenčevega zagovornika oziroma zagovornice. Pri tem iz zapisnika o njenem četrtem zaslišanju na naroku glavne obravnave dne 9. 12. 2019 izhaja, da ji je obsojenčev zagovornik predočil le listine iz prilog spisa A177, A178, A182 in A183, tako kot je to ugotovilo že sodišče druge stopnje (točka 17 obrazložitve sodbe), po koncu njenega zaslišanja pa sta pripombe podala obsojenca. Zagovornik izpostavljenega dokumenta priči ni predočil, niti navedb iz zahteve ni problematiziral vse do vložitve pritožbe zoper sodbo. Glede na vse navedeno se po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik v tem delu zahteve zavzema le za oceno dokazov, ki je drugačna od ocene sodišča prve stopnje ter s ponujanjem lastnega videnja relevantnih dejstev ponovno uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Obsojenčev zagovornik kršitev kazenskega postopka utemeljuje z navedbami, da je sodna izvedenka finančne stroke nedopustno ugotavljala del poslovanja družbe D. d. o. o., ki se nanaša na poslovanje A. A. s. p., česar sodišče ne bi smelo dovoliti in ne upoštevati, saj je šlo za nezakonito širitev preiskave na delovanje drugega poslovnega subjekta, sodišče pa se je ukvarjalo z vprašanjema zlorabe položaja oziroma oškodovanja upnikov, kar ni bilo predmet obtožbe. Sodišče druge stopnje se glede spornosti izvedenskega mnenja ni opredelilo, prav tako tudi ne do dejstva, da družba ni bila insolventna. Izpostavlja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da družba D. d. o. o. ni bila insolventna, sa je kljub izgubi imela precej nerazporejenega dobička in bi bila družba C. d. o. o. v izvršilnem postopku lahko uspešna. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 23. 6. 2017 pa je sodna izvedenka ugotovila medsebojno prepletenost med družbo D. d. o. o. in podjetjem A. A. s. p., ki se kaže v medsebojnem poslovanju, saj je obsojenec kot samostojni podjetnik družbi izstavljal račune za opravljene storitve, hkrati pa je plačeval račune izstavljene družbi. Posloval je kot podporna služba družbi, prihodke pa je prejemal samo preko s. p. in gre za nakazila kot drugim dobaviteljem. Sodišče pa nezakonito izpostavlja, da je s. p. v določenem obdobju prejel preko 110.000,00 EUR nakazil, kar je predstavljalo obsojenčevo plačo. 17. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku na glavni obravnavi odločilna dejstva ugotavljalo tudi s pomočjo sodne izvedenke, pri ugotavljanju, ali je kakšno dejstvo podano ali ne, pa ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno (prvi odstavek 18. člena ZKP). Že sodišče druge stopnje je pri zavrnitvi enakih očitkov ustrezno navedlo, da sodišče prve stopnje ni prezrlo povezanosti družbe D. d. o. o. s podjetjem D. s. p. Sodna izvedenka je ugotovila, da je po obsegu največ nakazil s strani zavezane družbe bilo izvršenih na TRR A. A. s. p., ki je samostojni poslovni subjekt, in na njegov osebni TRR, prihodki družbe D. d. o. o. pa so se povečevali, zato pri njej ni bilo razlogov za katerega izmed insolvenčnih postopkov. Hkrati pa so se povečevali prihodki A. A. s. p. iz istovrstne gospodarske dejavnosti. Čeprav je v tem obdobju naraščal tudi njegov dolg do D. d. o. o., ki je narastel na več kot 60.000,00 EUR, pa ga obsojenca nista navedla v seznamu gospodarskih subjektov, ki naj bi prišli v poštev za asignacijo in kompenzacijo, ta okoliščina pa je bila po presoji sodišča druge stopnje odločilna pri utemeljevanju preslepitvenega namena. Trditve zagovornika se zato izkažejo za neutemeljene, saj z njimi ponovno ponuja lastno oceno dokazov, ki se razlikuje od ocene sodišča prve stopnje in se je sodišče druge stopnje z njo strinjalo.

18. Zagovornik kršitve določb kazenskega postopka utemeljuje še z navedbami, da sodišči nista opisali vzročne zveze, ki je bistvena za dokazovanje kazenske odgovornosti, opisana pa nista tudi objektivni in subjektivni pogoj kaznivosti, ki bi ju sodišči morali natančno razdelati in na tej podlagi narediti zaključek. Meni, da odločilna dejstva niso obrazložena, vsebina sodbe in razlogi za obsodbo so v nasprotju z izvedenimi dokazi, zato je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik v tem delu z zahtevo zatrjevanih kršitev ni konkretiziral na način, da bi jih bilo mogoče obravnavati, saj kršitev, na katere se zahteva le na splošno sklicuje, brez navedbe okoliščin oziroma ravnanj, ki jo tvorijo, ni dolžno in pooblaščeno preizkušati. Sicer pa je sodišče prve stopnje v točki 39 obrazložitve sodbe presodilo, da sta se obsojenca zagotovo zavedala protipravnosti svojega ravnanja in sta ga tudi hotela storiti, ter je med preslepitvenim ravnanjem in nastalo škodo kot objektivnim pogojem kaznivosti podana vzročna zveza.

19. Zagovornika v zahtevah zatrjujeta nezakonitost odločitve sodišč prve in druge stopnje o premoženjskopravnem zahtevku. Obsojenkina zagovornica v zahtevi izpostavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje v protipravno pridobljeno korist zajeli tudi davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), za katerega oškodovana družba ni bila oškodovana, saj si ga je poračunala. Iz krivdoreka izhaja, da je oškodovana družba izdala račune v seštevku 61.687,74 EUR, ki so bili delno plačani v višini 22.027,08 EUR, v razliki 39.660,66 EUR pa je ugodilo priglašenemu premoženjskopravnemu zahtevku. V izreku so navedeni bruto zneski računov, ker si je družba DDV poračunala, pa je treba upoštevati sistem odbitka vstopnega DDV, ki predstavlja obveznost do države. Oškodovana družba po njegovem odbitku v tem delu ni mogla biti oškodovana, saj škoda predstavlja zmanjšanje premoženja. Od zneska 39.660,66 EUR je zato treba odšteti 22 % DDV, ki znaša 7.151,92 EUR, ter za tak znesek zmanjšati glavnico in pripadajoče zakonske zamudne obresti. Sklicuje se na sodno prakso višjega sodišča in navaja, da je stališče sodišča druge stopnje, da je glede na čas storitve obsojencema očitanega kaznivega dejanja, relevanten izključno čas izdaje in zapadlosti računov, ne glede na kasnejše poračune DDV pri oškodovani družbi, popolnoma diametralno mnenju izvedenca v zadevi, na katerega se sodišče sklicuje in zato ni zakonito. Obsojenčev zagovornik, ki zatrjevane kršitve ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pa navaja, da odločitev o premoženjskopravnem zahtevku ne ustreza dejanskemu stanju, saj je direktor oškodovane družbe priznal, da si je družba poračunala DDV in zato v tem delu ni oškodovana. Sodišče višine glavnice ni ugotovilo pravilno, saj je oškodovanki priznalo tudi vhodni DDV, ki ga je na podlagi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra odbila. Glavnica 39.660,66 EUR zato znaša le 32.508,73 EUR, od tega zneska pa tečejo zamudne obresti in vsi stroški, vezani na glavnico.

20. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) postopek, katerega smisel je v tem, da se upoštevajoč interese oškodovanca in ekonomičnost postopka, oškodovancu pod določenimi pogoji v kazenskem postopku omogoča obravnava in odločanje tudi o njegovem premoženjskopravnem zahtevku, ki je nastal s kaznivim dejanjem in o katerem bi bilo sicer treba odločiti v pravdnem postopku. Kazensko sodišče v pridruženem postopku odloča po pravilih civilnega materialnega prava ter lahko, kadar izreče obsodilno sodbo, premoženjskopravnemu zahtevku ugodi in ga prisodi oškodovancu v celoti, lahko ga prisodi deloma in oškodovanca s presežkom napoti na pravdo ali oškodovanca napoti na pravdo s celotnim zahtevkom, če podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo.2

21. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve sodbe navedlo, da je oškodovana družba od 1. 1. 2008 do konca poslovanja v januarju 2013 družbi D. d. o. o. izdala račune v skupnem znesku 556.453,31 EUR, zaslišana priča F. F., računovodkinja oškodovane družbe, pa je pojasnila, da ta znesek predstavlja končni znesek iz konto kartice v višini 516.774,65 EUR, ki mu je prištet saldo dolga v višini 39.660,66 EUR, saj konto kartica zneske neplačanih računov skozi posamezne dneve odšteva, oškodovana družba pa je bila po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) upravičena do storno računov oziroma do povračila DDV, ko je po odsvojitvi poslovnega deleža družba H. d. o. o. šla v izbris. Iz povzete pričine izpovedbe nadalje izhaja, da so s tem preprečili, da oškodovana družba ni bila na škodi tudi za DDV. V točki 43 obrazložitve sodbe je sodišče pojasnilo, da je oškodovani družbi na podlagi drugega in prvega odstavka 105. člena ZKP prisodilo premoženjskopravni zahtevek v celotni priglašeni višini 39.660,66 EUR, ki predstavlja višino škode, ki jo je utrpela oškodovana družba s kaznivim dejanjem, ter zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sklepa o izvršbi. Sodišče druge stopnje je v točki 29 obrazložitve sicer navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila oškodovana družba po ZDDV-1 upravičena do storno računov oziroma do povračila DDV, ki si ga je nato poračunala, ter presodilo, da je glede na čas storitve očitanega kaznivega dejanja relevanten izključno čas izdaje in zapadlosti računa, ne glede na kasnejše poračune DDV pri oškodovani družbi, saj mora na podlagi 1. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 vsak davčni zavezanec plačati DDV, ne glede na realizacijo plačila računa z zavedenim DDV. Za presojo obravnavanja pa je odločilen čas, ko bi morala biti obveznost iz poslovnega odnosa izpolnjena.

22. Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Iz obrazložitve sodišč prve in druge stopnje očitno izhaja, da oškodovanki škoda ni nastala v priglašeni višini 39.660,66 EUR, temveč v višini tega zneska zmanjšanega za znesek obračunanega DDV, ki ga je oškodovanka dobila povrnjenega oziroma je bila upravičena do zmanjšanja njegove višine.3 Do tega zneska DDV zato oškodovanka ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je oškodovanka obogatena za tisti del neplačanih računov, ki ji ne pripada.

C.

23. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevama za varstvo zakonitosti deloma ugodilo ter izpodbijano pravnomočno sodbo glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče bo moralo v novem sojenju upoštevati, da je bila oškodovanka upravičena do zmanjšanja zneska obračunanega DDV, hkrati pa spoštovati temeljno načelo kazenskega prava, da s kaznivim dejanjem nihče ne sme biti obogaten. V preostalem je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo.

24. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2019, strani 817 do 822. 2 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61836/2011 z dne 22. 5. 2014. 3 Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec tudi popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc.