12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 165/2001 z dne 22. 11. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnice (tedaj tožnice) za plačilo obresti od kupnine, ki jo je pritožnica plačala tožencu za nakup poslovnega prostora. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na stališče, da je tožničin zahtevek utemeljen na podlagi 26. člena tedaj veljavnega Zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in nasl. - v nadaljevanju ZBP), saj toženec pritožnici ni nudil možnosti izbire pri nakupu, temveč je nakup poslovnega prostora pogojeval z vnaprejšnjim plačilom kupnine. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper sodbo Višjega sodišča je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek in ji naložilo plačilo stroškov postopka. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je toženec nudil kupcem (in torej tudi pritožnici) dva načina prodaje, in sicer prodajo s popustom z zajamčeno ceno ob vnaprejšnjem plačilu kupnine ali pa nakup s plačilom kupnine ob prevzemu lokala z možnostjo spremenjene cene v času izročitve lokala oziroma na obroke. Zato po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o vsiljevanju prodajnih pogojev oziroma o pogojevanju prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine v smislu 26. člena ZBP.

Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija odločitev Vrhovnega sodišča. Vrhovnemu sodišču očita, da je v izpodbijani sodbi odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in tako pritožnici odreklo pravno varstvo, ki ga je sicer nudilo drugim kupcem, ki so pod enakimi pogoji kupili poslovne prostore od tožene stranke. Ustavni pritožbi je priložila več sodb, ki naj bi se nanašale na enako dejansko in pravno podlago (nakup nepremičnine, pogojevan z vnaprejšnjim plačilom kupnine). Gre za zadeve, v katerih je bila tožena stranka ista kot v pritožničinem primeru (npr. sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 116/97 z dne 30. 9. 1998, sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 407/94 z dne 14. 12. 1995, sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 175/96 z dne 9. 6. 2000 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 527/2002 z dne 3. 4. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II P 722/2001 z dne 23. 11. 2001). Pritožnica zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

B.

Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Med drugim to pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Kršitev omenjene ustavne pravice je podana le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da obstaja ustaljena sodna praksa in da izpodbijana odločitev od te prakse brez razumne obrazložitve odstopa.

Očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse pritožnica utemeljuje s predložitvijo prvostopenjskih sodb (z izjemo ene sodbe Višjega sodišča), ki naj bi se nanašale na enako dejansko in pravno podlago, kot je podana v njenem primeru. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je očitek o odstopu od sodne prakse mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč iste stopnje. Pritožnica bi zato morala izkazati, da je Vrhovno sodišče v zadevah s podobno oziroma enako dejansko in pravno podlago odločalo drugače. Takšne trditve pa njena ustavna pritožba ne vsebuje. Pri tem velja opozoriti tudi na določbe 109. in 110. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS), na podlagi katerih je Vrhovno sodišče tisto, ki skrbi za enotno sodno prakso in na občni seji sprejema načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zakonov. Namen pravnih mnenj (in načelnih pravnih mnenj) je poenotenje sodne prakse. Odločitev, ki je v skladu s pravnim mnenjem, zato pomeni zagotovilo, da je Vrhovno sodišče odločilo enako kot v drugih primerih, ki so po dejanskih in pravnih okoliščinah podobni. V zvezi z uporabo in razlago določbe 26. člena ZBP je občna seja Vrhovnega sodišča dne 22. 6. 1995 sprejela načelno pravno mnenje (objavljeno v zbirki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: Načelna pravna mnenja in pravna mnenja št. I/95, str. 11 do 13). V tem mnenju je bilo zapisano, da mora prodajalec, ki postavi kupcu molče ali izrecno kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen znesek kupnine, priznati kupcu od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Zagotovljena nespremenjena cena na to prodajalčevo obveznost ne vpliva. Na podlagi tega načelnega pravnega mnenja se je oblikovala povsem enotna sodna praksa. Vendar pa je Vrhovno sodišče v več sodnih odločbah (npr. sodba št. II Ips 266/99 z dne 5. 1. 2000, sodba II Ips 332/96 z dne 18. 12. 1997, sodba II Ips 97/96 z dne 18. 9. 1997 itd.) poudarilo, da tožnik kot kupec ni upravičen do plačila obresti po 26. členu ZBP v primeru, če mu je tožena stranka kot prodajalec ponudila še druge možnosti nakupa (npr. s plačilom ob prevzetju blaga), saj v tem primeru ni bil podan element pogojevanja vnaprejšnjega plačila za sklenitev pogodbe. Prav takšen je tudi pritožničin primer. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je za obravnavan primer odločilna ugotovitev, da je tožena stranka kot prodajalec nudila kupcem (torej tudi pritožnici) dva načina prodaje oziroma nakupa in sicer prodajo s popustom z zajamčeno ceno ob vnaprejšnjem plačilu kupnine ali pa nakup s plačilom kupnine ob prevzemu lokala z možnostjo spremenjene cene v času izročitve lokala. Upoštevajoč to okoliščino je Vrhovno sodišče ocenilo, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba 26. člena ZBP in torej ni podlage za ugoditev pritožničinemu tožbenemu zahtevku. Odločitev Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne pomeni odstopa od enotne sodne prakse, ki se je oblikovala pred tem sodiščem. Kot že rečeno, je Vrhovno sodišče že v več predhodnih sodnih odločbah zavzelo stališče, da ni možna uporaba 26. člena ZBP, če je imel kupec možnost izbire. Očitek pritožnice o odstopu od enotne sodne prakse je torej neutemeljen.

Ker torej očitno ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v postopku, kot ju zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger