Jedro

Toženka je imela pravno podlago za izvedbo nakazila denarja po zavarovalnih policah na račun tožnikove žene. Ker je tako toženka pravilno izpolnila svojo obveznost, je ta prenehala.

Profesionalna skrbnost toženki ni nalagala izpeljave dodatnih poizvedb ali opravil, med njimi osebnega preverjanja identitete zavarovalca. Okoliščine konkretnega primera niso nakazovale na to, da zaključnega sporazuma in pooblastila ni oziroma ne bo podpisal tožnik, temveč (brez njegovega pooblastila) nekdo drug.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 9.069,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki povrniti 119,90 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja nekaj, česar tožnik ni izpovedal oziroma navedel. Tožnikovo navedbo, da bo pozvan k podpisu ustreznih listin, potrebnih za prekinitev zavarovanja po sklenjenih rentnih zavarovalnih policah in posledično za izplačilo zavarovalnine, iztrga iz konteksta celotnih navedb. Prezre tožnikovo izpoved, da je A. A. pooblastil samo za poizvedbe v zvezi z odkupom. Nikoli ni bila pooblaščena za podpis zaključnega sporazuma, prav tako ni bila pooblaščena za podpis pooblastila, ki ga je predložila toženki ob dogovarjanju in sklenitvi zaključnega sporazuma. Podpise je ponaredila. Sicer pa v obravnavani zadevi niso bistvene navedbe in izpoved tožnika, navedbe toženke in izpoved A. A. Bistveno je, da pogodba o rentnem zavarovanju ustvarja razmerje med točno določenima strankama, to je tožnikom in toženko. Dolžnik je dolžan izpolniti obveznost izključno upniku. V konkretni zadevi je bila zato toženka kot dolžnica zavezana izpolniti obveznost izključno tožniku kot upniku. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s temeljnimi postulati civilnega prava oziroma temeljnimi načeli izpolnitve pogodbe. Ni dokazano, da je tožnik določil A. A., da prejme izpolnitev. Tožnik tudi ni odobril izvedene izpolnitve, izplačan denar ni bil porabljen za njegove koristi. Sklenitev zaključnega sporazuma in izplačilo denarja se mu je prikrivalo, dokler ni sam opravil poizvedb pri toženki. A. A. navaja, da je imela pooblastilo, da je bila tožnikova žena in da sta denar skupaj porabila, ker se boji regresnih zahtevkov in ovadb. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta tožnik in A. A. bila v času izplačila zavarovalnine v razveznem postopku. Toženka je zavarovalnica, za katero velja skrbnost dobrega strokovnjaka. V konkretni zadevi bi morala biti bolj skrbna. Že z laičnim preverjanjem bi lahko zaznala, da gre za popolnoma različne podpise. Poleg tega bi morala izvesti vse, da bi zagotovila pristnost podpisov zaključnega sporazuma in pooblastila. Tako bi morala zahtevati overitev podpisa ali pa osebni podpis pred svojim delavcem. Namesto tega se je zadovoljila s predloženimi listinami, ne da bi preverila pristnost podpisov in ne da bi videla tožnika.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik (ustno) pooblastil tedanjo ženo A. A., oziroma se dogovoril, da poskrbi za izvedbo celotnega postopka odkupa zavarovanja z nakazilom na njen račun. Dokazna ocena sodišča prve stopnje prepriča, ker je logična in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo drugačnim tožnikovim navedbam (da je A. A. pooblastil oziroma se z njo dogovoril le za poizvedbe glede postopka odkupa zavarovanja, ne pa tudi za njegovo izvedbo z nakazilom na njen račun), ki jih je dokazoval s svojo izpovedjo. Pri tem sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnikove navedbe oziroma njegovo izpoved napačno povzelo, zato izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja. Prav tako mu ni mogoče očitati, da ni upoštevalo tožnikovih navedb in izpovedi kot celote, in da je prezrlo tisti del njegovih navedb in izpovedi, iz katerih izhaja, da A. A., ni pooblastil za podpis zaključnega sporazuma in pooblastila (in je bila tako pooblaščena le za poizvedbe v zvezi s postopkom odkupa zavarovanja). Sodišče prve stopnje se je z njimi seznanilo, vendar jim ni sledilo. Tožnikova izpoved, na katero se sklicuje pritožba, ni prepričljiva glede na ugotovljeno ravnanje tožnika v naslednjih letih. Kljub temu, da je potreboval denar (kar je potrdil v svoji izpovedi), in je bil s strani tedanje žene že v letu 2011 seznanjen s tem, da je toženki posredovala originalne zavarovalne police, se več let ni obrnil na toženko, da bi se pozanimal o stanju zadeve. Edini razumni razlog za večletno pasivnost tožnika, ki si ga je mogoče zamisliti, je obstoj dogovora med tožnikom in tedanjo ženo, da slednja poskrbi za izvedbo celotnega postopka odkupa zavarovanja z nakazilom na njen račun. V tem kontekstu je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta v času, ko je bilo nakazilo opravljeno na njen račun (28. 9. 2011), dejansko sobivala v zakonski skupnosti in se je tedanja žena odselila iz skupnega naslova šele v decembru 2012. Navedbe, da je v času nakazila že tekel postopek za razvezo zakonske zveze, so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Dolžnik mora svojo obveznost izpolniti upniku, vendar je v primerih iz prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ) dopustna tudi izpolnitev tretji osebi (namesto upniku). Prvi odstavek 280. člena OZ namreč določa, da mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Slednje je bilo glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, podano tudi v obravnavanem primeru. Toženka je izvedla nakazilo v skupni višini 9.069,28 EUR na račun tožnikove žene A. A. na podlagi pisnega pooblastila, naj se nakazilo izvede na njen račun, na katerem je bil kot pooblastitelj podpisan tožnik. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi listinskih dokazov (B 9). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pooblastila ni lastnoročno podpisal tožnik, vendar se pritožbeno sodišče strinja s presojo, da je podpis na pooblastilu primerljiv s tožnikovim podpisom na zavarovalni pogodbi in tudi s tožnikovim pooblastilom na obvestilu o naslovu bivališča. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je toženka imela pravno podlago za izvedbo nakazila denarja po zavarovalnih policah na račun tožnikove žene A. A. Ker je tako toženka pravilno izpolnila svojo obveznost, je ta prenehala.

7. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odškodninski temelj tožbenega zahtevka. V ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera, ki so v bistvenem naštete v nadaljevanju, podrobneje pa izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, profesionalna skrbnost toženki ni nalagala izpeljave dodatnih poizvedb ali opravil, med njimi osebnega preverjanja identitete zavarovalca. Okoliščine konkretnega primera niso nakazovale na to, da zaključnega sporazuma in pooblastila, ki ju pritožba posebej izpostavlja, ni oziroma ne bo podpisal tožnik, temveč (brez njegovega pooblastila) nekdo drug. Postopek odkupa zavarovanja je potekal pisno, kar je bilo v skladu z dogovorom pravdnih strank. O njegovem poteku in zahtevani dokumentaciji je toženka pisno obveščala tožnika na naslov, ki ga je sporočil 14. 7. 2004. Toženka je prejela vse zahtevane dokumente, med njimi tudi originale zavarovalnih polic in fotokopijo tožnikovega osebnega dokumenta. Podpisi tožnika na dokumentih (med njimi tudi na zaključnem sporazumu in pooblastilu) so primerljivi s podpisom tožnika na zavarovalni pogodbi in s podpisom tožnika na obvestilu o naslovu bivališča. V zvezi s tem tožnik v pritožbi prvič navaja, da toženka sploh ni opravila primerjave podpisov, in tega ne opraviči, zato teh navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Končno v pooblastilu ni bilo določeno, da se nakazilo opravi na račun katerekoli tretje osebe, temveč je šlo za določitev nakazila na račun tožnikove žene. Iz razlogov, navedenih v 5. točki obrazložitve, pa tudi izhaja, da tožniku z ravnanjem toženke ni nastala škoda.

8. Po povedanem in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.