Jedro

Pri neupravičeni pridobitvi je aktivno legitimiran le tisti, v katerega škodo je bil nekdo neupravičeno okoriščen, ali tisti na katerega izrecno je bila takšna terjatev prenešena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1. odstavek 1. točke izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženki M.K. stroške postopka v znesku 176.894,60 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2003 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženki M.K. v plačilo tožeči stranki glavnico v znesku 1.028.933,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2000 dalje do plačila, ter stroške postopka v znesku 316.339,56 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila (1. odstavek), medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zoper toženo M.K. zavrnilo (2. odstavek). V 2. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper B.G. in v 3. točki izreka naložilo tožeči stranki v plačilo tožencu B.G. stroške postopka v višini 176.894,60 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper ugoditveni del sodbe zoper M.K. (1. odstavek 1. točke izreka) se je v roku pritožila druga toženka M.K. iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti stroškovno zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da bi obravnavani kupljeni avto predstavljal skupno premoženje pritožnice in njenega moža V.K. Avto namreč ni bil nabavljen s sredstvi, premoženjem, ki bi bilo pridobljeno s skupnim delom v času trajanja zakonske zveze, ker je bil avto nabavljen v celoti s kreditom. Iz razlogov sodbe ni jasno, na kakšni podlagi temelji odločitev sodišča, da je bil avto skupno premoženje. Ker je vozilo kupoval V.K., in to v celoti na kredit, le-to lahko pripada izključno njegovemu premoženju, ne pa tudi premoženju pritožnice. Dejstvo je, da pritžnica ni podpisala kreditne pogodbe in ni bila na noben način obogatena z neko neupravičeno vrednostjo vozila. Drugotoženka podrejeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da trije obroki niso bili plačani. Da so bili plačani, to izhaja iz kartice z dne 11.11.1993, s čimer je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, posledično zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodbe so v veliki meri nejasni in ni mogoče slediti miselni poti sodišča prve stopnje. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe druge toženke. Potrjuje odločitev sodišča in predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano sodbo so bila ugotovljena naslednja pravna relevantna dejstva, o katerih so podani dovolj obširni in prepričljivi razlogi in katerim ne oporeka niti pritožba: - leta 1993 je mož toženke V.K. od podjetja X. & X. d.o.o. kupil osebni avto, v celoti na kredit, in sicer mu je bilo vozilo izročeno na podlagi kreditnih pogodb, v katerih vseh kot kreditodajalec nastopa prej navedeni prodajalec, kot kreditojemalci pa V.K., druga toženka M.K. in prvi toženec B.G., vsak po svoji posebni pogodbi, - že leta 1993 je prodajalec X & X d.o.o. odstopil terjatve po kreditnih pogodbah do v prejšnji alineji navedenih kreditojemalcev tožeči stranki, - tožeča stranka je s tožbo sprva zahtevala od druge toženke vračilo kredita po kreditni pogodbi, v kateri ona nastopa kot kreditojemalka in katero terjatev ji je odstopil navedeni prodajalec avtomobila, - ko je bilo ugotovljeno, da druga toženka kreditne pogodbe, katere terjatev je bila odstopljena tožeči stranki, ni podpisala (torej je ni sklenila), je tožeča stranka prvotno materialnopravno podlago tožbenega zahtevka (vračilo kredita po kreditni pogodbi) spremenila na obogatitveni zahtevek, in sicer, da druga toženka tožeči stranki povrne korist, ki jo je skupaj z možem imela z nakupom vozila, za katerega pa zaradi neveljavnosti kreditne pogodbe ni bila plačana celotna kupnina.

Zgoraj našteta dejstva zadostujejo in so edina pravno relevantna za pravilno materialnopravno odločitev o tožbenem zahtevku, in sicer da za ugoditev mu ni materialnopravne podlage. Prodajalec avtomobila V.K. je bilo podjetje X & X d.o.o. in če kupnina za avto ni bila plačana, je lahko zaradi neplačila kupnine oškodovan samo prodajalec, kateri je za to aktivno legitimiran za zahtevek po povračilu koristi v smislu 210. člena v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmrjih (ZOR). Druga oseba bi pridobila aktivno legitimacijo do terjatve za plačilo koristi le, če bi bila ta terjatev nanjo prenešena. Prodajalec avtomobila je na tožečo stranko prenesel le terjatev nasproti drugi toženi stranki iz kreditne pogodbe, ne pa tudi, kar izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe ter iz drugih podatkov v spisu, česar tožeča stranka niti ne zatrjuje, terjatve iz naslova neupravičene pridobitve, na kateri temelji obravnavani tožbeni zahtevek zoper drugotoženko. Zato tožeča stranka na obstoječi terjatvi zoper drugotoženko v tej pravdi nima aktivne legitimacije.

Ker pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava skladno 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopk (ZPP) po uradni dolžnosti, je moralo pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je v izpodbijanem - ugoditvenem delu zoper drugotoženko tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP) že iz zgoraj navedenega razloga. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi ugotovilo in podalo vse za pravilno odločitev pravno relevantne razloge in pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbenemu sodišču se ni potrebno opredeljevati niti o v pritožbi zatrjevanih izpodbojnih razlogih, ker le-ti na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP in je o njih potrebno odločiti v posledici spremembe odločbe prvega sodišča. Celotne stroške obeh tožencev je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje (glej zadnji odstavek obrazložitve izpodbijane sodbe), ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov prvemu tožencu, zoper katerega tožeča stranka v pravdi ni uspela. Ker je on upravičen do povračila 1/2 vseh potrebnih stroškov toženih strank, je do druge polovice, torej v enakem znesku upravičena do povračila druga toženka, zoper katero tožeča stranka po spremenjeni sodbi v pravdi tudi ni uspela. Druga toženka je sicer uspela še s pritožbo, vendar povračila pritožbenih stroškov ni zahtevala, oziroma jih ni specificirala. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela in ji zato ne gredo stroški povezani z odgovorom na pritožbo.