Jedro

Prvostopenjski organ je višino strešne konstrukcije navedel kot "4,00" m, torej z navedbo dveh decimalnih mest, kar smiselno pomeni, da so bili kot najmanjše enote pri meritvi upoštevani centimetri, s tem pa je v konkretnem kontekstu opredeljen tudi pomen besede "približno".

Ne iz zapisnika o zaslišanju, ne iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen s stališčem toženke, da gre za novogradnjo, ali da bi to izjavil sam.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06122-1699/2015-7 z dne 21. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo pokritega gostinskega vrta na zemljišču parc. št. 783/4 k.o. ... (1. točka izreka) in ta objekt do 15. 12. 2015 na svoje stroške odstraniti (2. točka izreka), sicer bo prišlo izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Poleg tega je organ za navedeni objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka izreka), odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je gradbena inšpektorica na inšpekcijskem pregledu ugotovila, da je na zahodni strani objekta A., v pritličju postavljen gostinski vrt v tam navedenih tlorisnih dimenzijah, s strešno konstrukcijo na jeklenih stebrih v višini približno 4,00 m. Ob zaslišanju je bilo ugotovljeno, da tožnik za ta objekt ni pridobil gradbenega dovoljenja, gradnja pa je bila pričeta v juniju 2015. Zato gre za nelegalno gradnjo, za katero je treba v skladu s 152. členom ZGO-1 odrediti, da se gradnja ustavi, že zgrajeni objekt ali del objekta pa v določenem roku na stroške zavezanca odstrani.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da je prvostopenjski organ svojo odločitev ustrezno obrazložil z navedbo ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere se je oprl, navedel pa je tudi relevantne pravne norme. Ne gre za enostaven objekt, za katerega ne bi bilo treba pridobiti gradbenega dovoljena, saj med take objekte spadajo le grajeni gostinski vrtovi do višine vključno 3,5 m, izvedeni kot gradbeno inženirski objekti. Obravnavani objekt je pokrit s strešno konstrukcijo v višini približno 4,00 m, s tem pa presega višino, ki je predpisana za enostavne objekte. Dimenzije so bile ugotovljene ob inšpekcijskem ogledu, tožnikove navedbe, da so napačne, pa so pavšalne, saj jih tožnik ni oprl na nobene konkretne okoliščine. Za izvršljivost odločbe niso pomembne povsem natančne izmere objekta, saj gre le za enega od vidikov opredelitve objekta, katerih namen je določljivost predmeta, na katerega se nanaša izrečeni inšpekcijski ukrep. Navedb, da gre za obnovo že obstoječega enostavnega objekta in ne za gradnjo novega, drugostopenjski organ ni mogel upoštevati, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, tožnik pa ni z ničemer obrazložil, zakaj teh navedb ni mogel podati oziroma predložiti ustreznih dokazov že v teku upravnega postopka na prvi stopnji. V zvezi s tem drugostopenjski organ dodaja še, da nelegalna gradnja s potekom časa ne postane legalna, saj inšpekcijski ukrep ne zastara.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ne prvostopenjska, ne drugostopenjska odločba nista ustrezno obrazloženi. Predmetni objekt je gostinski vrt, ki je uvrščen med enostavne objekte, za katere po ZGO-1 ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, toženka pa ne navaja, na podlagi katere lastnosti obravnavanega objekta oziroma tožnikove kršitve gre v obravnavani zadevi za položaj, v katerem bi bilo treba tudi za tak objekt pridobiti gradbeno dovoljenje. Drugostopenjski organ sicer navaja, da je objekt pokrit s strešno konstrukcijo višine približno 4,00 m, s čimer presega višino določeno za enostavne objekte, vendar z uporabo vrednostne ocene "približno" priznava, da višina objekta ni bila natančno ugotovljena. Sklicevanje drugostopenjskega organa na to, da natančno izmere objekta niso pomembne, ker pomenijo le enega od vidikov opredelitve tega objekta, so materialnopravno zmotne, z njimi pa organ prihaja tudi sam s seboj v nasprotje, saj po eni strani trdi, da je bila izpodbijana odločba izdana zato, ker naj bi objekt presegel določeno višino, po drugi strani pa meni, da natančna višina objekta ni pomembna.

5. Zato ni jasno, na podlagi katere natančne in preverljive ugotovitve v zvezi z dejanskim stanjem je bila izpodbijana odločba sploh sprejeta, opredelitev višine kot odločilne okoliščine za "približno" pa je nedopustno. Ob taki opredelitvi je lahko obravnavani objekt višji ali nižji od dovoljene višine, saj glede na pomen besede "približno" ugotovitev, da naj bi bil visok približno 4 m, obsega tudi višino v okviru dovoljene višine, to je 3,5 m. Ugotovljeno dejansko stanje torej ne dovoljuje sklepanja, da objekt presega predpisano višino, ali pa je ugotovljeno tako nepopolno, da je treba tožbi ugoditi že zato. V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tožnik teh okoliščin sploh ni mogel navesti, saj iz te odločbe ni bilo mogoče razbrati, katera izmera objekta je taka, da bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Drugostopenjski organ se ni opredelil do pritožbenih ugovorov, da iz prvostopenjske odločbe ne izhaja, kako je prvostopenjski organ pridobil podatke o izmerah in s kakšnimi pripomočki jih je opravil. 6. Poleg tega izpodbijana odločba tožniku nalaga odstranitev celotnega gostinskega vrta, čeprav naj bi nezakonito gradnjo zaradi višine pomenila samo strešna konstrukcija. Tudi o tem izpodbijana odločba nima razlogov oziroma so njeni razlogi, kolikor je sporna samo višina, v nasprotju z njenim izrekom.

7. Tožnik se ne strinja niti z navedbo toženke, da so bile njegove pritožbene navedbe, da je šlo zgolj za obnovo obstoječega gradbenega objekta, nedovoljene pritožbene novote, saj je tožnik prava neuka oseba, ki je na zaslišanju dne 12. 8. 2015, s tem ko je navedel, da je z gradnjo pričel junija 2015, dejansko mislil obnovo obstoječega gostinskega vrta. Tožnik meni še, da mu drugostopenjski organ to očitno priznava, saj bi sicer navedbo argumentirano zavrnil. 8. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče uvodoma pripominja, da se sicer strinja s tožbenimi navedbami o pomanjkljivi obrazložitvi prvostopenjske odločbe glede vprašanja, zakaj obravnavani objekt sploh pomeni objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, vendar pa je to pomanjkljivost z obrazložitvijo svoje odločbe popravil drugostopenjski upravni organ, za kar ima pooblastilo v določbi tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po presoji sodišča niso utemeljene niti tožbene navedbe, da opredelitev višine strešne konstrukcije kot "približno" 4,00 m smiselno lahko zajema tudi višino do vključno 3,5 m, kar bi pomenilo, da obravnavani objekt izpolnjuje pogoje za gostinski vrt kot enostaven objekt. Prvostopenjski organ je namreč višino strešne konstrukcije navedel kot "4,00" m, torej z navedbo dveh decimalnih mest, kar smiselno pomeni, da so bili kot najmanjše enote pri meritvi upoštevani centimetri, s tem pa je v konkretnem kontekstu opredeljen tudi pomen besede "približno". V tem pogledu se sodišče strinja tudi s toženkino navedbo, da tožnik v oporo svojemu nestrinjanju z ugotovljeno višino strešne konstrukcije ne navaja nobene konkretne okoliščine, kot npr. drugačne, po njegovem mnenju pravilne višine konstrukcije. Takšno, konkretizirano nestrinjanje z izmerami objekta mu je prvostopenjski organ tudi dejansko omogočil z vročitvijo zapisnika o ogledu, ki vsebuje skico z izmerami, kar izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 12. 8. 2015. 12. Vendar pa iz navedenega zapisnika poleg tega izhaja le še tožnikova izjava, da je edini investitor predmetne gradnje, ki se je začela v juniju 2015, vzporedno z energetsko sanacijo hotela. To že na prvi pogled pomeni, da je navedba izpodbijane odločbe, ki jo povzema tudi drugostopenjska odločba, da je bila okoliščina, da za obravnavani objekt ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, ugotovljena ob zaslišanju tožnika, v nasprotju s podatki upravnega spisa. Ta ugotovitev tudi sicer nima opore v nobeni od listin upravnega spisa, kar pomeni najmanj to, da se tožnik ni mogel ustrezno opredeliti do okoliščine, ki je bila za odločitev v zadevi bistvena.

13. Prav s to okoliščino pa je po presoji sodišča povezana tudi nadaljnja okoliščina, ki jo tožnik izrecno uveljavlja v tožbi, namreč zatrjevani obstoj predhodnega objekta, ki naj bi ga tožnik zgolj obnovil. Ali je na istem mestu res že stal kakšen objekt, kakšen, ali je bilo zanj izdano upravno dovoljenje, posebej ali v sklopu zunanje ureditve večjega objekta, na katerega se naslanja, so vprašanja, ki utegnejo bistveno vplivati na odločitev v zadevi, vendar so ostala povsem nerazčiščena. Ob tem ni pravilno stališče toženke, da pomeni tožnikova navedba, da je zgolj obnovil že obstoječi objekt, tožbeno novoto. Ne iz prej omenjenega zapisnika o zaslišanju, ne iz spisne dokumentacije namreč ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen s stališčem toženke, da gre za novogradnjo, ali da bi to izjavil sam. Takšne vsebine namreč ni mogoče nedvoumno razbrati iz njegove izjave, kakršna izhaja iz navedenega zapisnika, da bi pred izdajo izpodbijane odločbe lahko dal še kakšno izjavo, pa iz spisne dokumentacije ne izhaja. Pri tem se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da izraz "gradnja" ne pomeni le novogradnje, in dodaja, da to ne velja le za pravne laike, temveč ima ta izraz širši pomen tudi po ZGO-1 (prim. npr. 7. točko prvega odstavka 2. člena tega zakona).

14. Tožbene navedbe v tej smeri so sicer povsem posplošene, vendar pomanjkljiva obrazložitev tako izpodbijane kot drugostopenjske odločbe bolj konkretiziranih ugovorov niti ne omogočata. Podobno velja tudi za tožnikovo zaslišanje, ki je sicer formalno pomenilo možnost, da se izjasni o vseh pravno pomembnih okoliščinah, vendar pa iz že večkrat omenjenega zapisnika (ali iz drugih listin v upravnem spisu) ne izhaja, da bi mu toženka tako izjasnitev omogočila tudi dejansko, bodisi z predočenjem svojih stališč in ugotovitev, bodisi s konkretnimi vprašanji o pomembnih okoliščinah.

15. Vse to pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar se po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP vedno šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

16. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je obravnavano odločbo izdal, v ponoven postopek. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).