Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 980.000,00 SIT, v preostalem delu do zneska 1,650.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino zvišalo na 1,180.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Tožena stranka proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen v presežku nad 200.000,00 SIT. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki ni bilo omogočeno, da bi vpogledala vse zdravniške izvide. Zvišanje odškodnine na drugi stopnji je tudi zato neargumentirano in se ga ne da preizkusiti.

Izvedeni dokazi in razlogi izpodbijane sodbe so si v nasprotju.

Okvara ulnarnega živca na desni roki je lahko posledica okvare vratne hrbtenice. Izvedenec tudi ugotavlja, da je "obdelanost" obeh tožnikovih rok simetrično izražena. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva tudi zato, ker ni odločila o pritožbi proti izreku o stroških. Sicer pa je dosojena odškodnina previsoka. Tožnik je bil le 16 dni nesposoben za svoje delo. Odškodnina za prestane bolečine v znesku 300.000,00 SIT je zato pretirana. To velja tudi za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik namreč še vedno dela na istem delovnem mestu. Če ima zdravstvene težave, so te drugotnega izvora.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je podan v dveh smereh. Tako revizija tudi sodišču druge stopnje očita (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), da ni omogočilo toženi stranki vpogleda v zdravniške izvide. O tem pa ima sodišče druge stopnje potrebne razloge (prvi odstavek 375. člena ZPP), ko ugotavlja, da po določbi drugega odstavka 220. člena ZPP sodišče odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Drugi očitek revizije je podan v smeri bistvene kršitve postopka po določbi 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP na drugi in prvi stopnji zaradi nasprotij med izvedenimi dokazi in sodbenimi razlogi. Vendar pa to ne drži. Dilemo obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in poškodbo ularnega živca na tožnikovi desni roki sta nižji sodišči zaznali, jo z zaslišanjem izvedenca (ta je imel na razpolago vso medicinsko dokumentacijo) obravnavali in možnost povezave poškodbe tega živca z zdravstvenimi težavami drugotnega izvora zavrnili s potrebno obrazložitvijo, ki je v izpodbijani sodbi obširna in jo je mogoče na podlagi podatkov spisa preizkusiti. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka torej ni. Vsebina teh trditev kaže predvsem na nezadovoljstvo tožene stranke z dejanskimi ugotovitvami. To pa po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more biti revizijski razlog.

Odločitev o pravdnih stroških ne more biti predmet revizije. Gre za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP, zaradi česar je treba dovoljenost revizije presojati po določbi 400. člena ZPP. Ker je stroškovna odločitev akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, je tudi ni mogoče šteti za sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal. Revizije zato v delu izpodbijanja stroškovne odločitve ni mogoče obravnavati.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo (200. in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih). Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 300.000,00 SIT ni previsoka. Glede na težo in trajanje teh bolečin, ki bodo občasno trajne, predstavlja znesek 300.000,00 SIT realno satisfakcijo, primerljivo z odškodninami v podobnih primerih. Res je, da je tožnik zaradi poškodbe bil v staležu bolnih relativno kratek čas, vendar pa izvedenčev opis bolečin po njihovi stopnji in časovnem trajanju - v spremljavi z nevšečnostmi - ne dopušča v reviziji predstavljene bagatelizacije. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je posebej prišla do izraza okoliščina, da je tožnik zaradi poškodbe desnega ulnarnega živca prizadet vsak dan pri svojem poklicnem delu orodjarja. Svoje delo sicer še vedno opravlja (z izjemo dvigovanja težjih bremen), vendar so v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki jih izpodbijana sodba sprejema, navedene - iz izvedenčevih ugotovitev in tožnikove izpovedi povzete - težave, ki so tako izrazite, da zaradi njih tožnik duševno trpi. Manjša groba moč tožnikove desnice z zmanjšanim občutkom za ročni prijem ima za posledico trajno delno delovno manjvrednost. Upoštevaje dodatne težave v zasebnem življenju (nesposobnost za strelski šport, s katerim se je poprej ukvarjal) in relativno tožnikovo mladost, zato odškodnina iz tega naslova v znesku 800.000,00 SIT ni pretirana. S trditvijo, da so opisane težave drugotnega zdravstvenega izvora, pa revizija - kot je že povedano - posega v dejanske ugotovitve in dokazno oceno o tem, da ni mogoče povezovati poškodbe desnega ulnarnega živca z drugimi tožnikovimi zdravstvenimi težavami. Odškodnina za strah v dosojenem znesku 80.000,00 SIT je po temelju in višini primerno obrazložena, revizijsko pa niti ni izpodbijana.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijo bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).