Jedro

Če vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le pravnomočen sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za odmero stroškov, ne izpodbija pa pravnomočne sodbe, s katero je bilo povsem enako odločeno o stroških postopka, zahteva ne more biti utemeljena.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 12.10.2006 zavrnilo predlog zagovornika obsojenega S.M. za odmero stroškov zastopanja in njihovo plačilo iz proračuna. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik je zoper ta pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega le za tri kazniva dejanja, kar je manj kot 50 % od očitanih dejanj. V delu, kjer je bil zoper obsojenca kazenski postopek "ustavljen" in je bila obramba v tem delu uspešna, zato mu mora sodišče po določbah ZKP, Ustave, ob upoštevanju načela pravičnosti, priznati stroške, nastale z obrambo za ta dejanja, jih odmeriti in izplačati iz proračuna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep v celoti "odpravi" ali spremeni tako, da obsojencu prizna, odmeri ter odredi izplačilo priglašenih stroškov iz proračuna, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in predlaga naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Obsojeni S.M. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, kolikor se nanaša na navedeni pravnomočni sklep o stroških kazenskega postopka, nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 93. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je treba v vsaki sodbi in vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so. Sodišče prve stopnje je to storilo, saj je v sodbi z dne 15.5.2006, s katero je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, odločilo, da je obsojenec po 1. odstavku 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v znesku 698.977 SIT in plačati na 100.000 SIT odmerjeno povprečnino, rok v katerem je to storiti ter da je dolžan poravnati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.7.2006 deloma ugodilo pritožbama obsojenega S.M. in njegovega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje "v krivdnem izreku" spremenilo tako, da je izpustilo dejanje opisano pod točko 3, v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče o stroških odločilo tako po temelju kot po višini. Glede na sprejeto odločitev je zato sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom utemeljeno zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika, da se obsojencu priznajo, odmerijo in iz proračuna izplačajo tisti stroški, ki so nastali v zvezi s tistimi dejanji, za katera je bil zoper obsojenca vložen obtožni akt, pa zanje ni bil obsojen. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi sodišče na podlagi 3. v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem obsegu bremenijo proračun. Vložnik, ki v zahtevi izrecno navaja, da izpodbija pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za odmero stroškov, sprejema odločitev o stroških v pravnomočni sodbi, pa je v tem obsegu z izrednim pravnim sredstvom niti ne izpodbija. Glede na to, da je odločitev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu povsem v skladu z odločitvijo o stroških postopka v pravnomočni sodbi, ki pa je vložnik ne izpodbija, je treba ugotoviti, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Cilj, ki ga zahteva zasleduje, bi lahko dosegla le v primeru, če bi bila v postopku z izrednim pravnim sredstvom ali v zvezi z njim odločba o stroških postopka spremenjena na način, ki ga v zahtevi zasleduje vložnik (konsekutivno odločanje). Ne glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o stroških vložena v okviru trimesečnega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo, pa ni mogoče šteti, da vložnik s tem, ko določno izpodbija (samo) sklep, hkrati izpodbija tudi zakonitost pravnomočne sodbe v tem obsegu.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.M., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.