Jedro

Uveljavitev ZPDZC ne predstavlja okoliščine, ki bi zahtevala odmik od načelnega pravnega mnenja, po katerem se tudi izguba zaslužka od dela na črno šteje za pravno priznano škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od dneva vložitve tožbe 14.4.2010 do 30.7.2022 do vsakega 10. v mesecu (razen za mesece julij in avgust) posameznega leta plačevati rento v višini 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska dalje do plačila, pri čemer je dolžna do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo in odločilo, da je vsaka stranka dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pritožnica se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik delo fizioterapevta v P. prenehal opravljati zaradi prometne nesreče z dne 4.11.2007, poleg tega pa je po tej nesreči enako delo opravljal za S. Sodišče prav tako ni ugotavljalo, kako utemeljeno je pričakovanje, da bi tožnik delo maserja in fizioterapevta za P. opravljal do leta 2022. V zvezi s tem izpostavlja izpoved priče I. Č., ki je izpovedal, da misli, da tožnika po nesreči leta 2007 niso imeli več namena angažirati. Prav tako se ne strinja z ugotovljeno višino tožnikovega dohodka iz te dejavnosti, dvom vzbuja dejstvo, da naj bi tožniku pred uvedbo EUR plačevali 300 DEM, nato pa 300 EUR mesečno, torej skoraj podvojeno vrednost. Neživljenjska pa je tudi situacija, da se tožnik ni spomnil imena izplačevalca dohodka, pri čemer izplačevanje dohodka ni bilo bančno evidentirano. Pritožnica nasprotuje stališču sodišča, da se dohodek iz neregistrirane dejavnosti šteje za pravno priznano obliko premoženjske škode. Delo na črno je namreč zakonsko prepovedano, dohodek iz take dejavnosti pa pomeni kršitev davčne zakonodaje. Poleg tega bi moralo sodišče od višine izgubljenega dobička odšteti davščine, kot določa Zakon o dohodnini.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, skrbna, prepričljiva ter življenjska in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbeni očitki, ki grajajo ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem tožnikove nezmožnosti za opravljanje maserskih in fizioterapevtskih storitev, ki jih je do nezgode nudil P., nezmožnostjo nadaljnjega nudenja teh storitev, višino izgubljenega dobička ter obstojem okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo o utemeljenosti pričakovanja izgubljenega dobička do leta 2022, niso upravičeni. Izpovedbo priče I. Č., predsednika P., o tem, ali bi bil tožnik po nezgodi še angažiran za opravljanje fizioterapevtskih storitev, pritožba povzema nekorektno. Iz njegove izpovedbe namreč izrecno izhaja (list. št. 86), da bi bil tožnik, če ne bi utrpel nezgode, pri košarkaškem klubu P. še vedno angažiran za fizioterapevta, saj je bila to v njegovem primeru utečena praksa in ni bilo nobenega razloga, da z njim ne bi sodelovali. Zato pritožbeno zatrjevanje, da izpovedba priče I. Č. izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik tudi po letu 2007 (ko je bil poškodovan v prometni nezgodi) opravljal storitve fizioterapije za P., ni utemeljeno.

6. Ker uveljavitev Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno ne predstavlja okoliščine, ki bi zahtevala odmik od načelnega pravnega mnenja, po katerem se tudi izguba zaslužka od dela na črno šteje za pravno priznano škodo (1), je drugačno zavzemanje pritožbe neutemeljeno (132. člen OZ, 168. člen OZ).

7. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje od ugotovljene višine izgubljenega dobička odšteti davščine (plačilo dohodnine), so neutemeljene, saj je obveznost plačila davščin stvar razmerja med tožnikom in državo in ne zadeva toženke. Zato se s sklicevanjem na upoštevanje davščin, do katerih je upravičena država, ki je tudi pooblaščena za njihovo izterjavo, svoje obveznosti plačila rente v dosojenem znesku ne more razbremeniti. Sicer pa toženka ugovora compensatio lucri cum damni v zvezi z višino izgubljenega zaslužka tožnika v postopku ni postavila (2).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložil tožnik, pa ni v ničemer pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, zato ne predstavlja potrebnega izdatka (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

(1) Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 611/2005. (2) Izgubljeni zaslužek predstavlja premoženjsko škodo med prejemki, ki bi jih tožnik prejemal, če škodnega dogodka ne bi bi bilo in prejemki, ki jih dejansko prejema (ker zaradi škodnega dogodka ne more opravljati del, ki jih je bil sposoben prej).