Jedro

Do nesreče ni prišlo zato, ker bi tožena stranka opustila vzdrževanje in bi zaradi opustitve (in ne zaradi izrednih dogodkov) na cestišču zastajala voda v taki količini, da bi onemogočala varno vožnjo. Ker tožnik ni dokazal, da je prišlo do situacije, ki bi zahtevala opozarjanje s prometnimi znaki, tudi ni mogoče toženi stranki očitati opustitve dolžnosti opozarjanja na nevarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v S. je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v prometni nezgodi 3.11.1998. Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal, da je tožena stranka ravnala protipravno (ni opustila dolžnega nadzora avtoceste), zato tudi ni vzročne zveze.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče nekritično verjelo ugotovitvam izvedenca D. in napačno tolmačilo izjave prič Š. in G.. Mnenje izvedenca ni objektivno, saj povzema izjave delovodje in vodje vzdrževanja ter na njune izjave opre svoje mnenje, kar pa ni naloga izvedenca. Sodišče ni upoštevalo, da je policist G. izpovedal, da je prišel na kraj nesreče že nekaj časa po nezgodi, ko je najmočnejše deževje že prenehalo in da je kljub temu na cestišču še vedno bila voda in to kalna. Povedano vodi k sklepu, da je voda na cestišču zastajala in ni odtekala. Priča je tudi izpovedal, da na spornem odseku pogosto prihaja do tovrstnih nesreč. Očitno je bil razlog nepravilno vzdrževanje tožene stranke. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da je pregledniška služba na dan nesreče trikrat opravila fizični pregled odseka in s tem izpolnila vse s predpisi določene obveznosti. Tukaj ima sodba pomanjkljivosti, ki se jih ne da preizkusiti, saj so razlogi sodbe nejasni. Sodišče sploh ne navaja pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih je prišlo do svojega zaključka. Delavci tožene stranke res niso na spornem odseku ugotovili nobenih posebnosti, vendar je bilo to zato, ker službe na spornem odseku ni bilo. V nadaljevanju pritožbe pritožnik analizira zapise v dežurni knjigi in na njihovi podlagi pride do zaključka, da delavci tožene stranke fizičnega pregleda niso mogli opraviti. Sodišče se do teh dejstev ni opredelilo in s tem kršilo pravdni postopek po drugem odstavku 14. točke Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V posledici vseh kršitev je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju so namreč podane kršitve Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Po določbah tega pravilnika se vzdrževanje izvaja v skladu z izvedbenim programom vzdrževanja. Tožena stranka vsebine tega programa ni zatrjevala, zato to lahko pomeni edino, da ga nima in da je že s tem podana njena huda malomarnost. Po omenjenem pravilniku je treba pogostnost pregledovanja prilagoditi razmeram. 3.11.1998 je močno deževalo že v popoldanskem času. V vzdrževanje spadajo vsa dela, ki so potrebna za omogočanje varnega prometa in ohranjanje stanja cest, tudi čiščenje bankin in naprav za odvodnjavanje. Sodišče o vprašanjih, ki se nanašajo na opravljanje pregledniške službe tako ali tako nima nobenih razlogov in je potrebno sodbo že zato razveljaviti. Ne glede na to pa ni dvoma, da toženka dolžnosti, ki jih določa pravilnik, sploh ni izvajala. Glede na pravila dokaznega bremena tudi ni dokazala, da za nesrečo ni odgovorna.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje, ki res vsebuje izjave delovodje in vodje vzdrževanja pri toženi stranki, vendar tega dela mnenja sodišče pri odločitvi ni uporabilo. Iz mnenja je povzelo naslednje dejanske ugotovitve: da ima cesta na spornem delu konstantni naklon, da je projektirana in izvedena meteorna kanalizacija dimenzionirana na naliv intenzitete 300 l/sek/ha, da gre pri večji intenziteti padavin za izredni dogodek ter da je odvodnjavanje na tem delu normalno. Izvedenec pri ogledu ni opazil nobenih posledic prelivanja ali slabega odvodnjavanja, požiralniki in odprti kanal pa so bili čisti. Gre samo za objektivne ugotovitve, ki nimajo neposredne zveze z izpovedmi prič. Nekatere od teh ugotovitev so za stranki nesporne (glede konstrukcije), pripomba tožeče stranke, da je izvedenec ugotavljal stanje ob suhem vremenu, pa na ostale ugotovitve (da so bili kanali in požiralniki čisti in da je odvodnjavanje na tem delu normalno) ne vplivajo, saj je izvedenec ugotovil tudi, da ni nobenih posledic prelivanja in slabega odvodnjavanja, ki bi jih bilo prav gotovo videti, če bi na cestišču res zastajala voda. Pritožba ne precizira, v katerem delu naj bi prvostopno sodišče napačno tolmačilo izpoved priče Š.. Priča G. pa je izpovedal, da je voda na cestišču stala in da ni opazil, da bi voda zastajala in da bi se njen nivo dvigoval. Ker je tudi tožnik izpovedal, da je voda na cestišču tekla in ni sporno, da je cestišče nagnjeno, ni mogoče izpeljati drugačnega sklepa, to je da bi voda na cestišču stala (ali zastajala), zgolj zaradi kalnosti vode. Situacija, ki jo v pritožbi zatrjuje tožnik, da naj bi voda zastajala, ne pa stala, ravno tako ne pojasnjuje kalnosti. Prvostopno sodišče je zato pravilno ugotovilo dejansko stanje in nato naprej pravilno sklepalo, da do nesreče ni prišlo zato, ker bi tožena stranka opustila vzdrževanje in bi zaradi opustitve (in ne zaradi izrednih dogodkov) na cestišču zastajala voda v taki količini, da bi onemogočala varno vožnjo. Dokazno breme za škodno ravnanje (v tem primeru opustitev) in vzročno zvezo med to opustitvijo in nastalo škodo je na tožniku. Noben od izvedenih dokazov ne kaže, da je do prekomerne količine vode na cestišču prišlo zato, ker je tožena stranka opustila vzdrževanje in ni čistila požiralnikov in odprtih kanalov. Prav tako pa tožeča stranka tudi ni dokazala, da je tožena stranka opustila dolžnost opozarjanja na nevarnost. Prvostopno sodišče je pravilno povzelo listine, iz katerih je razvidno, da je tožena stranka preglede izvajala. Analiza vpisov v knjigo, ki jo je naredil tožnik, ničesar ne dokazuje, saj se pregled izvaja tako, da se pregledniki peljejo po cesti in ne zaustavljajo, če ni nobene situacije, ki bi zahtevala poseg. Zato pregled ne zahteva posebnega časa. Delavci tožene stranke so vsi izpovedali, da takih situacij ni bilo, pregledi so bili zabeleženi npr. ob 20.10 in 21.30 uri, do nezgode pa je prišlo ob 22. uri. Omenjena pregleda sta se izvedla v zelo kratkem času pred nezgodo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi se pregledi morali izvajati pogosteje. Kakšno je bilo stanje popoldne, za odškodninsko odgovornost za dogodek, ki se je pripetil ob 22. uri, ni pomembno. Ker tožnik ni dokazal, da je prišlo do situacije, ki bi zahtevala opozarjanje s prometnimi znaki, tudi ni mogoče toženi stranki očitati opustitve dolžnosti opozarjanja na nevarnost. Kar se tiče naslednje opustitve, na katero opozarja tožnik, to je opustitve izdelave programa vzdrževanja, pa gre za pritožbeno novoto, ki je po določbi 337. člena Zakona o pravdnem postopku nedopustna (že na prvi pogled pa ni vzročne zveze med opustitvijo izdelave programa in konkretnim dogodkom). Tožnik tako ni dokazal obstoja dveh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnosti in vzročne zveze), zato se sodišču ni bilo treba ukvarjati z obstojem krivdne odgovornosti tožene stranke. Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ni zaznalo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.