Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju v skladu z navodili pritožbenega sodišča natančno preverilo obtoženčev zagovor in na podlagi ocenjenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bilo vozilo ob najemu zaupano obtožencu, česar tudi sam ne zanika, in da si je obtoženec to vozilo tudi protipravno prilastil.

Izrek

Pritožba zagovornika obt. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. drugega odst. 95. čl. ZKP.

Obrazložitev

Obt. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve po 4. odst. 169. čl. KZ RS, za katero mu je bila na podlagi navedene zakonske določbe določena kazen 1 leto in 6 mesecev. Po 1. odst. 49. KZ SFRJ je bila obtožencu izrečena enotna enotna kazen 7 let in 6 mesecev zapora, upoštevaje naslednje kazni: 6 mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odst. 186. čl. KZ RS ter 1 leto in 2 meseca zapora za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odst. 171. čl. KZ RS, obe po pravnomočni sodbi Temeljnega sodišča v x, enote v x, z dne 8.9.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v x, dne 12.1.1993 ter kazen 5 let zapora po sodbi Temeljnega sodišča v x, enote v x, z dne 22.12.1992. Obtožencu je bil v enotno kazen všteti pripor in doslej prestane kazni. Na podlagi 4. odst. 98. čl. ZKP je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. drugega odst. 95. čl. ZKP.

Obtožencu je bil naložen v plačilo tudi znesek 220.000,00 SIT, kar ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi.

Proti navedeni sodbi se je pritožila zagovornica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazni in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe. Predlagala je tudi, da sodišče druge stopnje o svoji seji obvesti obtoženca in zagovornico.

Zagovornica je bila o seji pritožbenega senata pravilno obveščena, vendar se seje ni udeležila, medtem ko za navzočnost obtoženca, ki je v priporu, od 21.10.1993 dalje pa na begu, ni bilo poskrbljeno. Zato je bila seja sodišča druge stopnje opravljena na podlagi določbe 370. čl. ZKP.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju v skladu z navodili pritožbenega sodišča natančneje preverilo obtoženčev zagovor, v katerem navaja, da naj bi vozilo znamke Yugo v poslovalnici Rent-a-car, Turistična agencija Beograd poslovalnica Avtotehna Avis Ljubljana najel za nekega M.C., kateremu ga je tudi takoj izročil in pričakoval, da ga bo tudi vrnil, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da takšen obtoženčev zagovor na podlagi zbranih dokazov ni bil potrjen, ampak celo izpodbit, da je bilo osebno vozilo ob najemu zaupano obtožencu (tega tudi sam ne zanika) in da si ga je obtoženec tudi protipravno prilastil. Zbrani dokazi izpodbijajo pritožbene navedbe zagovornice, da obtoženec po izročitvi vozila ni bil v stiku z nikomer od agencije in da mu usoda vozila od takrat dalje tudi ni bila znana.

Obtoženec je v preiskavi (list št. 44) celo sam priznal, to pa je v preiskavi potrdil tudi predstavnik oškodovanca M.K. (list št. 88), da je obtoženca na njegovem domu oziroma na naslovu, ki je zabeležen v pogodbi o najemu vozila, obiskal predstavnik oškodovanca iz Banja Luke. Celo obtoženec sam zanika možnost (list št. 291), da bi predstavnik agencije takrat kontaktiral z M.C., kar je na glavni obravnavi zgolj kot možnost omenjal M.K. V omenjenem razgovoru je obtoženec predstavniku povedal, da je vozilo izročil M.C., da ga vrne v x (tako priča M.K. v preiskavi), da je predstavniku oškodovanca pokazal najemno pogodbo in mu tudi posredoval osebne podatke o M. C., katere naj bi imel zapisane, vendar pa jih je kasneje izgubil (obtoženčev zagovor, list. št. 44). Ne glede na to, ali je obtoženec bil tudi v telefonskem stiku z M.K. ali ne (ta je v preiskavi to potrdil, dve leti kasneje na glavni obravnavi pa se tega ni več zanesljivo spominjal) ostaja dejstvo, da si je M.K. ob teh stikih na posebnem listku zabeležil dve telefonski številki (domačo in službeno) odvetnika. Ti številki pa je lahko posredoval kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba le obtoženec. Odvetnik naj bi po obtoženčevih informacijah (tako M.K. v preiskavi in na glavni obravnavi) vložil tožbo zoper M.C. oziroma naj bi bil o vsem seznanjen. Priča B.L. pa je na glavni obravnavi to odločno zanikal in povedal, da z obtožencem v zvezi z najemom vozila ni imel nobenih stikov, da pa se je obtoženec pri njem res zglasil, vendar kasneje (dne 19.1.1990) v neki drugi zadevi, takrat pa mu je tudi dal svojo vizitko z obema telefonskima številkama, nikoli pa ni bil v stiku z M.C., katerega tudi ne pozna.

Iz navedenega torej izhaja, da je obtoženec vendarle bil v stikih z oškodovancem, da pa je takrat prikrival resnico in očitno posredoval lažne podatke o tožbi zoper M.C. ter vlogi odvetnika B.L., kar pa si je mogoče razlagati le na ta način, da je obtoženec skušal oškodovanca usmeriti v iskanje osebe, glede katere pa ni posredoval nobenih zanesljivih podatkov, ki bi omogočali njeno izsleditev, pa tudi kasneje sam ni ničesar storil v tej smeri, da poišče to osebo, čeprav je nedvomno imel za to tehtne razloge. Ob tem tudi ni moč spregledati protislovij v obtoženčevih navedbah v zvezi z izročitvijo vozila: v kontaktu s predstavnikom oškodovanca je namreč obtoženec trdil, da je osebni avtomobil izročil M.C., da ga pelje v x, medtem ko je v zagovoru navajal, da mu ga je izročil že neposredno po najemu v x. Tudi priča J.S. ni potrdil obtoženčevih navedb, češ da "naj bi tudi on dobro vedel, zakaj je šlo". Če pa se ob tem upošteva še obtoženčeva kriminalna preteklost in njegove obsodbe za enakovrstna kazniva dejanja, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev izpodbijane sodbe, da si je obtoženec vozilo protipravno prilastil. Na to oceno ne vpliva morebitna kasnejša izročitev vozila kakšni drugi osebi. Zaradi navedenega pritožbi zagovornice, ki uveljavlja zmotno in nepopolno ugoditev dejanskega stanja in ki v obtoženčevem ravnanju vidi zgolj nekaznivo civilno-pravno razmerje, ni bilo mogoče ugoditi.

Na podlagi določbe 379. čl. ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. S tem v zvezi je ugotovilo, da je bila obtožencu glede na ugotovljene okoliščine za kaznivo dejanje zatajitve določena primerna zaporna kazen, kot ustrezno pa je ocenilo tudi izrečeno enotno kazen. Obtoženec je z izvršitvijo kaznivega dejanja zatajil predmet (osebni avto) znatne vrednosti, ki oškodovancu še do danes ni bil vrnjen. Tudi podatki o obtoženčevem prejšnjem življenju so zanj obremenilni: obtoženec je namreč povratnik, ki že nekaj let izvršuje različna kazniva dejanja, med katerimi prevladujejo goljufije, kjer je prav tako kot v obravnavanem primeru, obstajal obtoženčev namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Zato kljub precejšnji časovni odmaknjenosti storjenega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče izrečeno kazensko sankcijo ocenjuje kot primerno.

Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odst. 376. čl. ZKP, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obtoženec na podlagi 4. odst. 98. čl. ZKP v zvezi s 101. čl. ZKP oproščen tudi plačila stroškov pritožbenega postopka v spredaj navedenem obsegu.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP, KZ SFRJ) je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).