Jedro

Ker na podlagi določb sodne poravnave ni moč sklepati, da je tožnica v pravdi uspela, na tožena na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 ni moč prevaliti plačila sodne takse, plačila katere je bila tožnica oproščena. Iz sodne poravnave ne izhaja, da bi stranki izrazili voljo z namenom, da bo strošek sodne takse, ki bi ga bila sicer dolžna kriti tožnica, kril toženec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je tožnica vložila tožbo, ob vložitvi katere je bila dolžna plačati sodno takso po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 3.555,00 EUR. V nadaljevanju postopka je bila tožnica oproščena plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji. Pred sodiščem prve stopnje se je zadeva zaključila s sodno poravnavo.

2. Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče tožencu naložilo, da v roku 15 dni plača sodno takso v višini 1.777,50 EUR na transakcijski račun sodišča ter predloži dokazilo o plačilu, sicer bo sodišče ta znesek prisilno izterjalo. Utemeljilo je, da je bila tožnica tekom postopka oproščena plačila sodne takse ter da je zato upoštevaje enakovreden uspeh pravdnih strank v pravdi toženec dolžan povrniti polovico sodne takse, ki bi jo bila dolžna ob vložitvi tožbe plačati tožnica.

3. Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno je sporno, ali mora stranka v primeru, ko se je postopek zaključil s sodno poravnavo, plačati sodno takso, plačila katere je bila nasprotna stranka oproščena.

6. Sodna taksa spada med pravdne stroške, saj predstavlja strošek, ki nastane zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). ZPP določa pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Prvi odstavek 159. člena ZPP tako določa, da v primeru sklenitve sodne poravnave vsaka stranka krije svoje stroške, če v poravnavi ni drugače dogovorjeno. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pa določa, da se stranki, ki sklene sodno poravnavo, vrne del plačane takse (prvi odstavek 36. člena, 37. člen ZST)1. 7. Sprva velja pojasniti, da se stranke pri sodni poravnavi ne omejijo nujno le na glavno stvar, pač pa lahko medsebojno uredijo še druga sporna vprašanja, vanjo se lahko vključijo celo druge osebe. Gre torej za akt dispozicije strank2, za rezultat medsebojnega popuščanja, za zasledovanje in realizacijo interesov obeh pravdnih strank.

8. V predmetni zadevi je na podlagi 159. člena ZPP primarni vir za presojo vsebine razmerja med strankama sodna poravnava. Določila le-te se lahko uporabljajo zgolj tako, kot se glasijo, pri njihovi razlagi pa je potrebno upoštevati pravila, določena v 82. do 84. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. Sodna poravnava vsebuje določbo, da vsaka stranka krije svoje stroške3. Glede na to, da mora po 152. členu ZPP vsaka stranka predhodno sama kriti stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji, je torej povsem jasno, da sta se stranki dogovorili, da bosta sami krili vsaka svoje stroške, ki so jima v zvezi s tem postopkom že nastali, torej, ki sta jih že krili (prvi odstavek 82. člena OZ).

10. Sodno takso mora predhodno plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, in sicer takrat, ko nastane taksna obveznost (5. člen ZST-1). V predmetni zadevi bi morala torej sodno takso za tožbo plačati tožnica, vendar je ni plačala, ker je bila plačila le-te oproščena.

11. Tretji odstavek 168. člena ZPP in drugi odstavek 15. člena ZST-1 določata, da sodne takse, katere bi morala plačati stranka, ki je bila oproščena plačila sodne takse, v primeru uspeha te stranke, plača nasprotna stranka. Načelo končnega uspeha v pravdi je namreč v ZPP kot temeljno merilo za povrnitev stroškov uzakonjeno iz razloga, da stroški postopka bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, pa jo je izgubil zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke4. 12. Toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da v predmetni zadevi plačila sodne takse nanj ni moč prevaliti, ker o uspehu strank zaradi sklenitve sodne poravnave ni moč govoriti. Sklenitev sodne poravnave sama po sebi namreč ne daje prav nobene podlage za vrednotenje pravdnega uspeha5. Ob dogovoru, da vsaka nosi svoje stroške postopka, torej ob povsem jasno in nedvomno izraženi pogodbeni volji, ni prav nobene potrebe po razlagi tega dogovora na podlagi drugega odstavka 82. člena OZ. Sklepanje prvostopnega sodišča, da sta stranki druga drugi priznali enakovreden uspeh v pravdi, pomeni zato ugotavljanje vsebine pogodbe s sklepanjem na obstoj drugih dejstev, torej ugotavljanje dejanskega stanja, ne pa uporabe določb poravnave, torej uporabe materialnega prava6. 13. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da sta se stranki v okviru sodne poravnave dogovorili, da druga drugi priznavata enakovreden uspeh v pravdi, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ali povedano še drugače, ker iz predmetne sodne poravnave ne izhaja, da bi stranki izrazili voljo z namenom, da bi za toženca povzročili nastop pravne posledice, zaradi katere bi bil dolžan plačati še strošek postopka, katerega mu predhodno ni bilo potrebno kriti, torej z namenom, da bo strošek sodne takse, ki bi ga bila sicer dolžna kriti tožnica, kril toženec, je sodišče prve stopnje v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

14. Na zmotnost izpodbijane odločitve le še dodatno kaže dejstvo, da z izpodbijanim sklepom določen znesek presega znesek, do katerega je po ZST-1 upravičen proračun. Po izpodbijanem sklepu bi namreč moral toženec, upoštevaje uspeh v pravdi, v proračun vplačati sodno takso v višini 1.777,50 EUR (polovico od količnika 3,0). V kolikor tožnica ne bi bila oproščena, pa bi morala po vrnitvi dela plačane sodne takse zaradi sklenitve sodne poravnave v proračun vplačati zgolj znesek 1.185,00 EUR (količnik 1,0).

15. Glede na to, da na podlagi določb sodne poravnave torej ni moč sklepati, da je tožnica v pravdi uspela, na toženca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 ni moč prevaliti plačila sodne takse, plačila katere je bila tožnica oproščena7. Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljaviti (3. točka 365. člena, 366. člen in 355. člen ZPP).

1 Vrnitev dela plačane sodne takse - primeroma se tako sodna taksa za postopek na splošno po Tarifni številki 1111 iz količnika 3,0 v primeru končanja postopka s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe po Tarifni številki 1112 zniža na količnik 1,0. 2 Več N. Betetto v L. Ude et. al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2004, str. 48 in nasl. 3 Ta določba poravnave je jasna in se mora zato uporabljati tako, kot se glasi (82. člen OZ). 4 Več N. Betetto v L. Ude et. al.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2004, str. 29. 5 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3341/2012 z dne 5. 12. 2012. 6 V razlogih sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2274/2017 z dne 22. 11. 2017, na katere se je v obrazložitvi izpodbijane odločitve sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, je zavzeto stališče, da sta stranki s tem, ko sta se dogovorili, da vsaka nosi svoje stroške, posredno druga drugi priznali enakovreden uspeh v pravdi. 7 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 506/2018 z dne 25. 9. 2018.