Jedro

Določbi 175.a in 173. člena SZ-1 sta določali pogoje, pod katerimi so bili prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju upravičeni do zagotovitve določenih sredstev. Nista pa določali obveznih sestavin vloge v smislu dokazil, ki se štejejo za del popolne vloge. Čeprav je tožena stranka zaradi lažje obravnave in v pomoč upravičencem do sredstev iz 175.a člena SZ-1 pripravila obrazec in navedla, katere priloge je potrebno predložiti k vlogi, to v primeru opustitve takega ravnanja ne pomeni, da bi bilo potrebno tako vlogo zavreči kot nepopolno na podlagi 67. člena ZUP. S takšno vlogo bi bilo treba ravnati tako, kot to določa drugi odstavek 140. člena ZUP. Po tej določbi mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35203-22/2012-01031334-jv z dne 11. 2. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku hišniškega stanovanja, vloženi dne 17. 5. 2012. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo odločbe o nepovratnih in kreditnih sredstvih v skladu s 175.a členom Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki določa, da prejšnji imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju lahko koristi enake pravice kot najemnik denacionaliziranega stanovanja, kot to opredeljuje 173. člen SZ-1 v primeru, če gre za nakup stanovanja v katerem prebiva, če se lastnik s tem strinja, bodisi v nakup drugega stanovanja ali gradnjo hiše. Tožeča stranka k vlogi ni predložila vseh potrebnih dokumentov, zato jo je upravni organ z obrazcem in pojasnili ter navodilom za izpolnitev obrazca pozval, da v 30. dneh dopolni vlogo z vsemi manjkajočimi dokumenti, ter jo opozoril, da bo v primeru, če vloge v odrejenem roku ne bo dopolnila, vloga zavržena v skladu s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi izkazane povratnice je dne 31. 7. 2012 iztekel rok, do katerega bi morala tožeča stranka vlogo dopolniti, vendar je kljub pozivu ni dopolnila, zato je tožena stranka s sklepom vlogo zavrgla.

Tožeča stranka vlaga tožbo po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka bi namreč morala svojo odločitev argumentirati tako, da bi navedla dejansko stanje in dejstva, na katere je oprla svojo odločitev ter pravno podlago, ki jo je uporabila ter obrazložila na podlagi pravno relevantnih dejstev uporabljeno pravno podlago. Tega tožena stranka ni napravila, zato tožeča stranka ne ve katere okoliščine za odobritev zahtevka niso izpolnjene. Ker ni seznanjena z razlogi, ki so vodili naslovni organ pri odločitvi o zavrženju zahtevka, tudi ne more tehtno in utemeljeno izpodbijati odločitve tožene stranke. S tem pa ji je bila kršena pravica do pravnega varstva oz. do vložitve ustreznega pravnega sredstva.

Navaja, da je njena zahteva za izdajo odločbe o upravičenosti do nepovratnih in kreditnih sredstvih najemniku hišniškega stanovanja, ki jo je vložila dne 17. 5. 2012, utemeljena. Pravna podlaga je 175.a člen SZ-1 v povezavi s petim odstavkom 173. člena SZ. Tožeča stranka je imetnik pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju, zaradi česar lahko koristi enake pravice kot najemnik denacionaliziranega stanovanja po 173. členu SZ-1 v primeru, če gre za nakup stanovanja, v katerem prebiva, bodisi nakup drugega stanovanja ali gradnjo hiše. Sklepa, da je edini razlog za zavrženje vloge okoliščina, da ni predložila najemne pogodbe, ki pa ni bila nikoli sklenjena in to kljub temu, da je imel A. d.o.o., kot upravnik stavbe pooblastilo, da v imenu lastnikov stanovanj v stanovanjski hiši in s tem v imenu solastnikov hišniškega stanovanja sklene s tožečo stranko najemno pogodbo. Zato ta napaka ne sme biti v škodo šibkejše stranke, ki je nevedna in prava nevešča. Tožnik je pridobil izjavo od upravnika družbe A. d.o.o., ki ga je zaprosil, da potrdi obstoj najemnega razmerja ter pojasni okoliščine zakaj pisne najemne pogodbe ni. Pojasnili so mu, da so vpogledali v arhivsko dokumentacijo ter ugotovili, da je bila dne 28. 6. 1991 sklenjena pogodba o zaposlitvi ter dne 10. 2. 1992 podana izjava za hišniško stanovanje ter da z najemno pogodbo ne razpolagajo, kljub temu, da se je najemnina za hišniško stanovanje na naslovu ..., ki jo zaseda tožnik, pobirala vse do 1. 10. 2004, kasneje se tožnika s posebnim dogovorom ni več bremenilo. Upravnik stavbe je še podal posebno izjavo, da zato, ker pisna najemna pogodba za hišniško stanovanje s tožnikom ni bila sklenjena, potrjuje obstoj najemnega razmerja vse od dneva začasne uporabe predmetnega stanovanja. Tožeča stranka je predmetno hišniško stanovanje začasno prevzela na podlagi sklepa skupnosti stanovalcev na naslovu ... in pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 6. 1991. Kot hišnik se je sprva zaposlila za določen čas 6 mesecev do 8. 1. 1992. Dne 28. 6. 1991 je bila tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 9. 1. 1992 dalje. V tej pogodbi je v 5. členu posebej določeno, da se tožeči stranki dodeli hišniško stanovanje, ki je vezano na delo na naslovu ... Tožeči stranki je bila tako začasna pravica uporabe hišniškega stanovanja dana že od 28. 6. 1991 dalje. S tem, ko tožen stranka njegove vloge ni upoštevala oz. ni razumljivo pozvala, da se izjasni glede okoliščin najemne pogodbe, je kršila načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Tožeči stranki pred izdajo odločbe tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, kot to zahteva 9. člen ZUP. V kolikor bi tožena stranka tožniku takšno možnost dala, bi lahko pojasnila vse okoliščine in dostavil ustrezna dokazila oz. jih naknadno pridobil. Tožena stranka pa je od tožnika zahtevala listine, ki jih tožnik nima, kljub temu, da je o obstoju najemnega razmerja obstajal dogovor in se je najemno razmerje v praksi tudi izvajalo. Predlaga, da sodišče v skladu s 65. členom ZUS samo meritorno odloči o zadevi oz. podredno, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek Ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Zahteva tudi, da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V nadaljevanju pojasnjuje materialno pravno podlago glede urejanja statusa in pravic hišnikov. Pojasnjuje, da je za izpolnjevanje zakonskih pogojev bilo potrebno predložiti določene uradne dokumente, zato je tožena stranka pripravila obrazec z naštetimi dokumenti in dodatnimi pojasnili k obrazcu. Tožeča stranka je s temi navodili razpolagala, vendar je kljub vsemu posredovala nepopolno vlogo, zato je tožena stranka tožečo stranko z dopisom št. 35203-22/2012-jv z dne 12. 7. 2012 pozvala na dopolnitev vloge, v kateri ji je bilo pojasnjeno, da že iz posredovane izjave za hišniško stanovanje št. 7719 z dne 16. 1. 1992 izhaja, da ji je bilo dodeljeno predmetno stanovanje s sklepom skupnosti stanovalcev in da je bila izdana tudi pogodba o delu ter jo pozvala, da poleg ostalih manjkajočih dokumentov posreduje tudi ta dva dokumenta. Tožeča stranka je na posredovani poziv posredovala ponovno izjavo za hišniško stanovanje št. 7719 z dne 16. 1. 1992, potrdilo o državljanstvu, potrdilo o iz gospodinjske skupnosti, predložila je tudi pogodbo o zaposlitvi z datumom 28. 6. 1991 za obdobje od 9. 1. 1992 dalje. Hkrati je predložila tudi pogodbo o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas 6 mesecev in sicer od 9. 7. 1991 do 8. 1. 1992, ki je bila sklenjena en mesec kasneje od pogodbe za nedoločen čas in nosi datum 10. 7. 1991. K navedeni pogodbi je priložila tudi potrdilo družbe A. d.o.o., iz katerega izhaja, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju za določen čas pri skupnosti stanovalcev na naslovu ... od 9. 7. 1991 do 8. 1. 1992 in da je v tem času prebivala na naslovu .... Predložila je tudi potrdilo o zaposlitvi z dne 18. 7. 2012, ki ga je izdala družba B., iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka pri njih redno zaposlena za nedoločen čas od 1. 7. 1992 dalje. Predložila je tudi odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča št. 420-2556/98 z dne 17. 4. 1998, kar pa ni dokument o pridobitvi začasne stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju. Upoštevaje vse navedeno tožena stranka meni, da način sklepanja pogodb o zaposlitvi kaže na izigravanje zakona in očitno pridobitev določenih pravic povezanih z opravljanjem hišniških del. Tožeča stranka je v času od 11. 11. 1986 pa do 10. 2. 1992 imela stalno prebivališče na drugem naslovu, ..., torej tudi v času sklenitve pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, ki nosi datum 10. 7. 1991. Navedeno pomeni, da na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ) to je na dan 18. 10. 1991 ni prebivala v hišniškem stanovanju, imela pa je sklenjeni 2 različni pogodbi o delu za določen in nedoločen čas. Tožeča stranka ni predložila najemne pogodbe za najem stanovanja, ki bi jo morala imeti sklenjeno v skladu z določbami SZ. Pojasnilo, da je izvedela, da ni bila izdana in podpisana najemna pogodba za hišniško stanovanje v stanovanjski stavbi na naslovu ... iz nepojasnjenih vzrokov, pa je nesprejemljivo, saj pogodba ne more biti izdana in podpisana brez njegovega sodelovanja pri prevzemu stanovanja. Iz potrdila o stalnem prebivališču, ki ga je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti pa izhaja, da tožeča stranka na dan uveljavitve SZ ni prebivala v hišniškem stanovanju, kar je eden od osnovnih pogojev za pridobitev začasne stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, kot jo je poznala stanovanjska zakonodaja do 18. 10. 1991, ko je bil sprejet SZ. Tožeča stranka ni prebivala v hišniškem stanovanju niti v trenutku, ko je sklenila pogodbo o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas 6 mesecev, kar je razvidno iz pogodbe same. Tožena stranka pojasnjuje tudi, da so določbe SZ iz leta 1991 ukinile institut hišnika in uredile status hišniških stanovanj. V skladu s petim odstavkom 8. člena SZ je hišniško stanovanje v solastnini solastnikov ene ali večstanovanjskih hiš. Določba 157. člena istega zakona je določala, da se uporabniki hišniških stanovanj, ki ob uveljavitvi tega zakona niso opravljali hišniških funkcij, bili dolžni v enem letu po uveljavitvi zakona izprazniti hišniško stanovanje, ne da bi jim pripadali kakršni koli prostori, če se z lastniki hiše niso dogovorili drugače. Drugi odstavek 157. člena SZ iz leta 1991 je določal, da je občina dolžna priskrbeti hišniku drugo stanovanje v najem v primeru, če se mora izseliti iz hišniškega stanovanja zaradi upokojitve, oz. iz razlogov, ki so nastali po njegovi krivdi. Tudi v skladu s 5. členom Stanovanjskega zakona iz leta 2003 (SZ-1) sodijo hišniška stanovanja med skupne prostore v večstanovanjskih stavbah in so v solastnini etažnih lastnikov. Tožeča stranka bi morala izkazati, da je na dan uveljavitve SZ, to je 18. 10. 1991, izpolnjevala pogoje za uveljavitev citiranih ugodnosti. Ker na ta dan ni prebivala v hišniškem stanovanju, tudi ni mogla skleniti najemne pogodbe za predmetno stanovanje, zato tudi ni mogla predložiti najemne pogodbe. Tožeča stranka prav tako ni predložila sklepa skupnosti stanovalcev na naslovu ..., ki je naveden v predloženi izjavi za hišniško stanovanje z dne 16. 1. 1992, čeprav jo je tožena stranka v pozivu na dopolnitev vloge pozvala, da predloži prav ta dokument, kot tudi najemno pogodbo. Ker tožeča stranka ni predložila vseh potrebnih dokumentov v predpisanih rokih, se tožena stranka ni spuščala v vsebino posredovanih dokumentov, temveč je zahtevo tožeče stranke zavrgla. Po vsem sodeč tožeča stranka še danes nima omenjene najemne pogodbe za predmetno stanovanje.

K I. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporno, ali je tožena stranka zakonito, kot nepopolno, zavrgla vlogo tožeče stranke za izdajo odločbe o tožnikovi upravičenosti do sredstev po 175.a členu SZ-1. 175.a člen SZ-1 je določal, da so prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju (prejšnji imetniki), ki so na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (SZ) prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, imeli v primeru, če so se odločili, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način določen v 173. členu SZ-1. Z zakonom za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), ki je začel veljati 1.6.2012, je bil 175.a člen SZ-1 sicer črtan, vendar se v skladu z 210. členom tega zakona postopki, začeti na podlagi 175.a člena SZ-1, končajo v skladu z dosedanjimi predpisi. V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila vlogo na podlagi 175.a člena SZ-1 dne 17.5.2012, torej pred uveljavitvijo ZUJF, zato je bil postopek zaključen ob upoštevanju določb (razveljavljenega) 175.a člena SZ-1. Določbi 175.a in 173. člena SZ-1 sta določali pogoje pod katerimi so bili prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju upravičeni do zagotovitve določenih sredstev. Nista pa določali obveznih sestavin vloge v smislu dokazil, ki se štejejo za del popolne vloge. Čeprav je tožena stranka zaradi lažje obravnave in v pomoč upravičencem do sredstev iz 175.a člena SZ-1 pripravila obrazec in navedla, katere priloge je potrebno predložiti k vlogi, to v primeru opustitve takega ravnanja ne pomeni, da bi bilo potrebno tako vlogo zavreči (brez vsebinske obravnave) kot nepopolno na podlagi 67. člena ZUP. S takšno vlogo bi bilo treba ravnati tako, kot to določa drugi odstavek 140. člena ZUP. Po tej določbi mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. V primeru, ko stranka, kljub zahtevi, v roku dokazov ne predloži, organ zaradi tega ne sme zavreči vloge po drugem odstavku 67. člena ZUP, pač pa mora postopek nadaljevati.

Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa je tožeča stranka k vlogi, kot tudi pozneje na poziv za dopolnitev vloge, ki ji je bil vročen dne 17. 7. 2012, kot dokazilo, da je na dan uveljavitve SZ prebivala v hišniškem stanovanju ter opravljala hišniška dela povezana s stavbo, predložila izjavo (v skladu s 47. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih) za hišniško stanovanje št. 7719 z dne 16. 1. 1992, pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 6. 1991, iz katere v točki 6 pogodbe izhaja, da se tožeči stranki dodeli hišniško stanovanje, ki je vezano na delo na naslovu ... Prav tako je predložila točkovanje stanovanja z dne 11. 5. 1994 in izračun revalorizirane vrednosti za prodajo z dne 11. 5. 1994. Priložila je tudi odločbo Davčne uprave RS z dne 17. 4. 1998 o odmeri nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za navedeno stanovanje, v dopolnitvi vloge z dne 25. 7. 2012 pa je tudi navedla, da je najemnik hišniškega stanovanja in da je to razvidno iz vseh uradnih evidenc upravitelja A. d.o.o. Maribor. Navedla je tudi, da najemne pogodbe ne more priložiti, ker taka pogodba sploh ni bila sklenjena.

Upoštevaje prej navedeno stališče glede uporabe 67. člena ZUP, bi zato morala tožena stranka v obravnavani zadevi vlogo tožeče stranke obravnavati po vsebini in glede na predložena dokazila odločiti o njeni (ne)utemeljenosti. Ker je tožena stranka sporno vlogo tožeče stranke kot nepopolno zavrgla, je kršila citirane določbe ZUP, kar je vplivalo na zakonitost odločitve (kršitev pravil postopka).

Glede na vse navedeno je zato sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki, ob upoštevanju tretjega in četrtega odstavka istega člena, v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku o vlogi tožeče stranke odločiti po vsebini, glede na določbe 175.a. in 173. člena ZS-1. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da odloči v sporu polne jurisdikcije, glede na to, da po določbi 65. člena ZUS-1 lahko to naredi samo v primeru, če narava stvari to dopušča in če podatki postopka dajejo za takšno odločanje zanesljivo podlago. Ker navedene okoliščine za obravnavo v tem primeru niso bile izpolnjene, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 64. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo je, upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1, tožeči strani prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR, glede na to, da je o zadevi odločilo na seji in da je tožečo stranko v tem sporu zastopala odvetnica.