Jedro

Na podlagi 168. člena OZ sodišča odločajo o višini odškodnine po cenah na dan sodne odločbe, saj se na ta način zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Ker se valorizira denarna obveznost tožene stranke, je potrebno valorizirati tudi delno plačilo, saj se le tako medsebojne pravice in obveznosti izenačijo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 1.851,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2011 do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 584,42 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 5,71 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom opr. št. III P 1125/2012 z dne 18. 3. 2014 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2011 dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v višini 600,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje s prisojenim zneskom v višini 3.950,07 EUR preseglo tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja. Meni, da je tudi višina dosojene odškodnine previsoko prisojena. Sodišče prve stopnje je pri dosojenju višine nepremoženjske škode v celoti upoštevalo mnenje medicinskega izvedenca I. Š., dr. medicine, ni pa dovolj kritično povzelo navajanj tožnika na naroku ter je v nezadostni meri upoštevalo že izoblikovano sodno prakso za podobne poškodbe, kot jih je utrpel tožnik. Tožena stranka se strinja, da je potrebno vsak primer obravnavati individualno, vendar pa je po njeni oceni sodišče nepravilno uporabilo določila 179. in 182. člena OZ in prisodilo odškodnino, ki presega sodno prakso glede višine odškodnin za podobne poškodbe, njihovo težo ter potek in čas zdravljenja. Tožena stranka nikakor ne želi bagatelizirati poškodbe in nevšečnosti, ki jih je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel, vendar meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ter nevšečnosti napačno uporabilo materialno pravo, saj je premalo upoštevalo, da je bilo tožnikovo zdravljenje kratkotrajno in je potekalo konzervativno, brez zapletov ter posebnosti. Po mnenju tožene stranke je izplačane zneske nesporne odškodnine potrebno valorizirati, ne glede na tek zamudnih obresti, in ugotoviti njeno realno vrednost v času sojenja, saj je odškodnina odmerjena po v času sojenja veljavnih vrednostnih merilih in jih šele nato odšteti od zneska v postopku ugotovljene pravične denarne odškodnine.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri pisanju izreka sodbe je v 1. točki prišlo do očitne pisne napake (ko je sodišče prve stopnje zapisalo znesek 3.950,07 EUR namesto zneska 1.900,00 EUR), kar pa je sodišče prve stopnje že samo odpravilo s popravnim sklepom z dne 18. 3. 2014. 5. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 179. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod, izraža pa tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa ustrezno različno.

6. Zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ocenilo, da pripada tožniku odškodnina v višini 3.000,00 EUR. Pri odločanju o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je upoštevalo, da je tožnik utrpel udarnino trebušne stene, udarnino obeh kolen in goleni, udarnino in odrgnino v predelu levega stopala in leve petnice ter odrgnine petega prsta leve roke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik močne bolečine dva dni, predvsem v predelu poškodovane trebušne stene, zaradi česar je dobival močna sredstva za blaženje bolečin v infuziji in intravenozno. Zmerne bolečine, ki zahtevajo uporabo lažjih sredstev za blaženje bolečin, je imel oškodovanec stalno štiri dni in občasno vsaj še šest dni. Lahke bolečine, ki ne zahtevajo uporabe sredstev za blaženje bolečin, oškodovance pa motijo pri mentalnih in fizičnih aktivnosti ter pri spanju, je tožnik imel v stalni obliki sedem dni, občasne lahke bolečine pa še štirinajst dni. Glede nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik en dan ležal v bolnišnici, dobival je infuzijo tekočin v žile in močna sredstva za blaženje bolečin, globoke odrgnine na stopalu in levi roki so mu previjali v bolnišnici in splošni ambulanti, razgibavati je moral poškodovano stopalo, kar je bilo neprijetno in boleče. Kakšnih šest tednov je hodil z berglami in razbremenjeval poškodovano levo stopalo in predvsem bolečo petnico. Naredili so mu dvanajst rentgenskih posnetkov poškodovanih delov telesa, s čimer je dobil sicer majhno dozo ionizirajočega sevanja, ki pa je zdravju škodljiva. Poškodovano in zateklo stopalo so mu hladili s hladnimi obkladki in ledom. Moral je jemati analgetike, ki povzročajo neprijetne bolečine v želodcu. Hodil je na preglede k travmatologu (enkrat) in k splošnemu zdravniku (štirikrat), kar je povezano s čakanjem in z nevšečnostmi kliničnega pregleda. Tožnik je bil na bolniškem dopustu 51 dni.

7. Prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR upošteva individualne značilnosti konkretnega primera, tožnik je imel namreč več poškodb, in razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pritožba konkretno ne navede primerov iz sodne prakse, ki bi potrjevali njene navedbe, da je bila tožniku priznana višja odškodnina, kot jih priznava sodna praksa v podobnih primerih. Pritožbeno sodišče po pregledu sodne prakse ugotavlja, da se v podobnih primerih priznava odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini dveh do treh in pol povprečnih plač in v tem okviru je prvo sodišče tožniku tudi priznalo odškodnino.

8. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje nesporno delno plačilo v višini 1.100,00 EUR valorizirati. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno od priznanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR odštelo nominalni znesek že plačane odškodnine v višini 1.100,00 EUR. Na podlagi 2. odstavka 168. člena OZ sodišča odločajo o višini odškodnine po cenah na dan sodne odločbe, saj se na ta način zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Ker se valorizira denarna obveznost tožene stranke, je potrebno valorizirati tudi delno plačilo, saj se le tako medsebojne pravice in obveznosti izenačijo. Iz listine v spisu (priloga B1) izhaja, da je tožena stranka obveznost v višini 1.100,00 EUR poravnala dne 30. 9. 2011. Z upoštevanjem valorizacije (pritožbeno sodišče je preračun opravilo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije) je tožena stranka delno poravnala svojo obveznost v znesku 1.148,40 EUR, zato je dolžna plačati le še razliko med odškodnino, ki jo je določilo sodišče prve stopnje in že poravnanim valoriziranim zneskom 1.148,40 EUR, kar predstavlja znesek 1.851,60 EUR.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino znižalo na znesek 1.851,60 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Glede na spremembo sodbe na pritožbeni stopnji znaša uspeh tožnika 46,88 %, tožena stranka pa je uspela s 53,12%. Upoštevajoč uspeh in odmerjene potrebne pravdne stroške tožnika v znesku 1.291,97 EUR, je tožnik upravičen do povrnitve zneska 605,67 EUR, tožena stranka pa glede na priznane potrebne pravdne stroške v višini 40,00 EUR ter uspeh do zneska 21,25 EUR. Po medsebojnem delnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 584,42 EUR pravdnih stroškov.

11. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je v skladu s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 225,00 EUR. Glede na pritožbeni uspeh 2,54 % je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 5, 71 EUR pritožbenih stroškov.