Jedro

Eden od načinov dokazovanja v upravnem postopku je tudi dokazovanje z izvedenci, kar pomeni, da je izvedensko mnenje le eden od dokazov v postopku, ki mu upravni organ ne sme zgolj slediti, kot je to v obravnavanem primeru pojasnil drugostopenjski organ, pač pa ga mora oceniti. Določbe ZUP jasno kažejo, da uradna oseba, ki vodi upravni postopek, izvedensko mnenje ocenjuje in ne le sprejema kar je v njem zapisano (196. člen ZUP). To pa pomeni, da mora mnenje oceniti glede na druge dokaze in tudi glede na pomisleke strank v postopku.

Predmet urejanja v komasacijskem postopku so le nepremičnine, ki so zajete v komasacijski sklad, kar pa pomeni, da se njihova razmejitev do nepremičnin, ki v ta sklad niso zajete, ne more spreminjati. Tožnici trdita in z izvedenskim mnenjem dokazujeta prav to, torej, da se je ob izvedbi komasacijskega postopka poseglo v njuni nepremičnini, ki nista bili zajeti v komasacijsko območje. Upravni organ, ki vodi postopek komasacije, mora zato te okoliščine raziskati, morebitne napake odpraviti, vse pa v odločbi pojasniti in argumentirati.

Dejstvo je, da sta bila akta nična že od njunega nastanka in bi zatorej morala tožena stranka, ki je o zadevi odločala po tem, ko je bila odločitev sodišča o ničnosti aktov že sprejeta, bodisi zahtevati od izvedenca, da mnenje ustrezno popravi tako, da teh aktov ne bo več upošteval bodisi jih sama izvzeti iz mnenja. Vsekakor pa se nanju ne bi smela opirati v svoji odločitvi (neposredno ali posredno preko v celoti sprejetega mnenja izvedenca). S tem, ko je tožena stranka upoštevala celotno mnenje in se celo smiselno oprla na način akta, je zmotno uporabila določbe ZUP o pravnih posledicah odprave ničnih aktov.

Tožnici zahtevata, da se jima zakupnina povrne in to utemeljujeta s tem, da sta bili v sklenitev zakupne pogodbe primorani zaradi izvedbe postopka komasacije. To pomeni, da je zakupnina, ki jo plačujeta tožnici, dejansko škoda, ki jima nastaja zato, ker zaradi komasacijskega postopka ne moreta uporabljati lastnih zemljišč. Po določbi 132. člena OZ se namreč kot škoda šteje tudi zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), nastalo škodo pa je dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči (131. člen OZ). Zahtevek tožnic je torej odškodninski zahtevek, uveljavljanje takega zahtevka pa postopek komasacije ne predvideva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ajdovščina št. 331-18/2013-36 z dne 25. 8. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 3313-78/2015-2 z dne 20. 10. 2015 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Pri Upravni enoti Ajdovščina (v nadaljevanju prvostopenjski organ) se vodi postopek razdelitve zemljišč na komasacijskem območju Log - Zemono, Dolenje - Ustje in Slap, ki je bil uveden v letih 1984 in 1985. Občina Ajdovščina, Komisija za izvedbo komasacijskega postopka, je dne 2. 2. 1989 izdala odločbi o novi razdelitvi komasacijskih zemljišč, ki so bila vložena v komasacijski sklad posameznega komasacijskega območja. V izkazu 847 je bilo odločeno tudi o zemljiščih, ki jih je v komasacijskih sklad vložil sedaj že pokojni udeleženec A.A. in so navedena v prvi tabeli 1. točke sedaj izpodbijane odločbe. Po pritožbi pok. A.A. je bila ta odločba z odločbo takratne Republiške geodetske uprave z dne 1. 2. 1991 odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ta je o zadevi ponovno odločil dne 16. 8. 1999, zoper odločitev pa je pok. A.A. znova vložil pritožbo, nato pa zaradi molka pritožbenega upravnega organa sprožil še upravni spor, o katerem je odločalo tukajšnje sodišče. To je s sklepom opr. št. U 2479/97-8 z dne 24. 9. 1999 tožbo pok. A.A. združilo s tožbo B.B., nato tožbama ugodilo ter Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) naložilo, da o njunih pritožbah odloči v roku 30 dni. Drugostopenjski organ je po dopolnitvi dokaznega postopa v zadevi odločil z odločbo z dne 25. 8. 2000, s katero je pritožbama A.A. in B.B. ugodil, prvostopenjsko odločbo odpravil ter v zadevi odločil sam. Zoper to odločitev je A.A. vložil tožbo, še preden je bilo o njej odločeno, pa je umrl. Po njegovi smrti sta dne 23. 2. 2001 v postopek vstopili tožeči stranki, kot njegovi dedinji, in sicer obe kot solastnici nepremičnin s parc. št. ... in ... k.o. ..., tožnica C.C. pa kot lastnica preostalih nepremičnin, ki so predmet razdelitve v komasacijskem postopku. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U 380/2000-8 z dne 9. 5. 2003 odločitev drugostopenjskega organa odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Novo odločitev je drugostopenjski organ sprejel dne 15. 5. 2007, vendar pa je bila tudi ta po tožbi tožnic s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. U 220/2007-16 z dne 19. 6. 2009 odpravljena in zadeva vrnjena drugostopenjskemu organu v novo odločanje. V ponovljenem postopku je drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo z dne 16. 8. 1999, ki je bila predmet obravnave, odpravil ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

2. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ odločil z izpodbijano odločbo z dne 25. 8. 2015, s katero je ugotovil parcele, ki jih je komasacijski udeleženec, sedaj že pokojni A.A., vložil v komasacijski sklad in parcele, ki jih tožnica C.C., kot njegova dedinja, prejme iz tega sklada. Prav tako je ugotovil razliko med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad in vrednostjo zemljišč, ki so bila iz tega sklada dodeljena ter odločil, da to razliko pridobi tožnica C.C. ter da je zavezanec za plačilo odmerjenega zneska razlike drugostopenjski organ (točka 1 in 3 izreka). V obrazložitvi odločbe je uvodoma povzel dosedanji potek postopka in vsebino posameznih odločitev, tako drugostopenjskega organa kot tudi sodb Upravnega sodišča, ter dosedanje navedbe tožnic (oziroma njunega pravnega prednika). Zahteve tožnic je strnil v tri sklope - v obravnavo zahtevka, da se vzpostavi prvotna katastrska meja med njunima parc. št. ... in ... k.o. ..., ki nista bili zajeti v komasacijsko območje ter parc. št. ... te k.o., ki je bila del tega območja, saj naj bi bila ta meja premaknjena v njuno škodo; nadalje v obravnavo zahtevka, da se ponovno opravi vrednotenje nepremičnin, ki so bile tožnici C.C. dodeljene iz komasacijskega sklada, in sicer tako, da se upošteva poplavnost, sušnost ter razlike glede sestave tal ter da se nato povrne razliko do vrednosti parcel, vloženih v komasacijski sklad, vključno z zamudnimi obrestmi; ter nenazadnje, da se tožnicama povrne zakupnina za nepremičnini, ki ju imata v najemu kot nadomestni zemljišči zaradi poteka postopka komasacije.

3. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku za izvedbo geodetskih del, to je zaradi določitve meje med nepremičninama tožnic s parc. št ... in ... k.o. ... in nepremičnino s parc. št. ... te k.o. ter ugotovitve ali je bila površina parcel tožnic, ki sicer nista bili del komasacijskega sklada, zaradi izvedbe komasacije zmanjšana, določil družbo D., d.o.o., Ljubljana. V imenu te družbe je izvedenec E.E. pripravil poročilo in izdelal elaborat. Ugotovil je, da se zaradi komasacije nepremičnini s parc. št. ... in ... k.o. ... nista zmanjšali, da pa rekonstrukcija meje po stanju pred komasacijo niti ni možna. Ocenil je tudi, da je meja med tema dvema parcelama in sosednjo parc. št. ... k.o. ..., last F.F., sporna in da bi zato lahko potek meje ugotavljalo le sodišče. Na ustni obravnavi sta tožnici tem ugotovitvam nasprotovali ter z mnenjem sodnega izvedenca geometra G.G. z dne 24. 2. 1999, ki sta ga angažirali sami, dokazovali, da je prišlo zaradi izvedbe komasacije do zmanjšanja površine njunih parcel. Prav tako sta, za razliko od izvedenca E.E., z mnenjem izvedenca G.G. dokazovali, da je mejo oboda komasacijskega območja mogoče zamejičiti. Mnenju E.E. sta nasprotovali tudi zato, ker sta bila sestavni del njegovega poročila odločba GURS Ajdovščina z dne 26. 8. 2013 in obvestilo istega organa z dne 2. 7. 2013, četudi je Upravno sodišče RS s sodbo in sklepom opr. št. III U 108/2014-10 z dne 27. 11. 2014 ugotovilo, da sta ta dva akta nična. Prvostopenjski organ je v svoji odločitvi v celoti sledil ugotovitvam geodeta E.E., torej ugotovil, da meje ni mogoče več postaviti na način, kot je bila pred izvedbo komasacije in da morebitnih napak v zamejičenju ni mogoče odpraviti v upravnem, pač pa le v sodnem postopku. Posebej je še izpostavil, da tudi oba, sicer nepravnomočna akta GURS Ajdovščina kažeta, da ni prišlo do oškodovanja tožnic.

4. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku imenoval tudi izvedenko kmetijske stroke M.M. z nalogo, da izdela poročila o terenskem ogledu za namen bonitiranja zemljišč, dodeljenih tožnici C.C. Izvedenka je v mnenju ocenila bonitete zemljišč ter izračunala njihovo tržno vrednost. Tožnici sta mnenju oporekali in zahtevali dopolnitev mnenja s tem, da izvedenka oceni tudi poplavnost, osenčenost in sušnost zemljišč. Izvedenka je, po prejetih pripombah tožnic, mnenje dopolnila z navedbo, da je te vplive upoštevala že v svojem prvotnem mnenju, na tej podlagi pa zemljišča uvrstila v posamezne bonitetne razrede. Temu mnenju je sledil prvostopenjski organ in na tej podlagi izračunal tržno vrednost zemljišč, določil razliko med vrednostjo vloženega in dodeljenega zemljišča ter odločil, da se razlika izplača tožnici C.C. kot odškodnina za razliko med vrednostjo zemljišč, ki so bila vložena v komasacijski sklad in vrednostjo zemljišč, ki jih je iz tega sklada pridobila.

5. Glede zahtevka tožnic, ki se nanaša na zakupnino, je prvostopenjski organ izdelal izračun, vendar pa ocenil, da gre za odškodninski zahtevek, ki ga morata tožnici uveljavljati v sodnem postopku.

6. Tožnici sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložili pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo z dne 20. 10. 2015 zavrnil in se v celoti pridružil argumentom prvostopenjskega organa. Menil je, da je bila tožnicama dana možnost, da se izjasnita o vseh dokazih. Na izvedenska mnenja izvedencev geodetske in kmetijske stroke sta podali pripombe, ki ju je prvostopenjski organ posredoval izvedencema, ta pa sta se do teh pripomb opredelila. Tožnici bi lahko predlagali postavitev drugih izvedencev, česar pa nista storili. Drugostopenjski organ se je posebej opredelil do navedb tožnic, da je prvostopenjski organ nepravilno postopal zato, ker jima je priznal razliko med vrednostjo vloženega in dodeljenega zemljišča brez obresti. Ocenil je, da je prvostopenjski organ postopal zakonito in skladno z določbo drugega odstavka 115. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Drugostopenjski organ se ne more opredeljevati do navedb tožnic, da sta s sprejeto odločitvijo postavljeni v neenakopravni položaj z drugimi udeleženci v komasacijskem postopku. Gre namreč za vprašanje ustavnosti uporabljenega zakona in ne zakonitosti odločitve, kar pa pomeni, da taka presoja ni upravna zadeva, za obravnavo katere bi bil pristojen upravni organ.

7. Tožnici se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in jo s tožbo izpodbijata iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma oporekata določitvi bonitete njunih parcel, na katerih temelji izračun odškodnine. V tožbi navajata, da sta že v postopku nasprotovali izvedenskemu mnenju izvedenke H.H., prav tako nasprotovali tudi dopolnitvi tega mnenja. Izvedenka namreč za parc. št. ..., ..., ... in del parc. št. ... k.o. ... ni upoštevala poplavnosti, ki povzroča škodo na nasadih, pa četudi so te parcele po prostorskem planu Občine Ajdovščina opredeljene kot poplavno območje. Izvedenka tudi ni pravilno ocenila stopnje zasenčenosti zemljišč, ki vpliva na zmanjšano letino, prav tako tudi ne sušnosti nepremičnine s parc. št. ... k.o. ... v zgornjem delu. Če bi te vplive upoštevala, tako kot to zatrjuje v dopolnitvi izvedenskega mnenja, bi to izrazila v določenem odstotku, česar pa ni storila.

8. Tožnici nadalje nasprotujeta odločitvi, da nista upravičeni do zamudnih obresti od odškodnine, ki jima pripada kot razlika med vrednostjo zemljišč, ki so bila vložena v komasacijski sklad in vrednostjo zemljišč, ki so bila iz tega sklada pridobljena. S tem ko se je tožena stranka oprla na določbo drugega odstavka 115. člena ZKZ, sta postavljeni v neenakopravni položaj glede na druge udeležence v postopku komasacije. Za dolgotrajnost postopka namreč nista odgovorni tožnici, pač pa upravni organi.

9. Tožnici tudi zatrjujeta, da tožena stranka ob ponovnem odločanju ni upoštevala napotil iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. III U 220/2007-16 z dne 19. 6. 2009. Tožena stranka namreč ni ugotovila časa trajanja zakupnega razmerja in niti ni odločila o nadomestilu zakupnine, kot je to zahtevalo sodišče. Tožnici sicer zahtevata, da sem jima zakupnina vrne, vključno z zamudnimi obrestmi. Prav tako tožena stranka ni upoštevala napotil sodišča glede nepremičnin s parc. št. ... in ... k.o. ... Prvostopenjski organ izvedencu E.E. ni jasno določil nalog, pač pa zahteval, naj izstavi ponudbo za rekonstrukcijo parcelne meje. Izvedenec ju je najprej povabil na mejno obravnavo, nato pa sta prejeli novo vabilo kot vabilo na ogled in izmero. Po podatkih pristojne upravne delavke prvostopenjskega organa, njune pripombe na izvedenčevo poročilo temu niso bile posredovane ter jih nato v tožbi ponovno povzemata. Posebej opozarjata, da se je izvedenec v grafičnem prikazu oprl na odločbo GURS Ajdovščina, četudi je bila s sodbo sodišča opr. št. U 108/2014-10 z dne 17. 11. 2014 ugotovljena za nično, ni pa preučil mapne kopije zemljišč pred in nato po komasaciji. Tožena stranka se ni opredelila do elaborata, ki ga je izdelal izvedenec G.G. in v katerem je ugotavljal razliko v površini njunih parcel pred in po komasaciji, pa četudi parceli nista bili del komasacijskega postopka in bi zato morala biti njuna površina nespremenjena.

10. Tožnici predlagata, da se izpodbijana odločitev odpravi ter da sodišče v postopku odloči o vseh njunih zahtevkih, torej: 1) da se postavijo mejniki med njunima parc. št. ... in ... k.o. ... ter parc. št. ... te k.o. na mesto, kot so bili pred komasacijo, nadalje, 2) da se na novo ovrednotijo parcele št. ..., ..., ... ter del parc. št. ... k.o. ... tako, da se upošteva poplavnost parcel, pri zgornjem delu parc. št. ... te k.o. pa sušnost parcele, nato pa na novo izračuna razlika med vrednostjo nepremičnin, ko so bile vložene v komasacijski sklad ter vrednostjo nepremičnin, ki so bile iz tega sklada dodeljene, 3) da se jima od te razlike obračunajo in plačajo zakonite zamudne obresti od 2. 2. 1989 dalje ter 4) da se jima plača zakupnina za parc. št. ... k.o. ... za čas od leta 1994 do vključno leta 2000 ter za parc. št. ... k.o. ... od 1. 1. 1994 do pravnomočnosti odločbe o komasaciji, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka naj jima tudi povrne stroške postopka.

11. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Med strankami ni sporno, katere nepremičnine je pravni prednik tožnic vložil v komasacijski sklad in tudi ne ocena vrednosti teh nepremičnin. Prav tako ni sporno, katere nepremičnine se iz komasacijskega sklada dodelijo tožnici C.C. Tudi po ponovno izvedenem postopku pa ostajajo sporna tri vprašanja, in sicer: vrednotenje nepremičnin, ki so bile tožnici C.C. dodeljene iz komasacijskega sklada ter določitev razlike med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad ter vrednostjo zemljišč, ki jih iz tega sklada pridobiva, nadalje, vzpostavitev meje med nepremičninama tožnic s parc. št. ... in ... k.o. ..., ki nista bili zajeti v komasacijsko območje ter parc. št. ... te k.o., ki je bila del tega območja ter povrnitev zakupnine za nadomestni zemljišči. 14. O vrednotenju nepremičnin, ki so bile tožnici C.C. dodeljene iz komasacijskega sklada ter o določitvi razlike med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad ter vrednostjo zemljišč, ki jih iz tega sklada pridobiva: Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka oceno o vrednosti zemljišč, ki so bila iz komasacijskega sklada dodeljena C.C., utemeljila izključno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke H.H. Prvostopenjski organ je njene ugotovitve povzel v odločbo in jim v celoti sledil, drugostopenjski organ pa navedel, da gre v primeru izvedenskega mnenja za strokovna vprašanja, za katera je potrebno strokovno znanje, s katerim upravni organ ne razpolaga, pač pa lahko le sledi mnenju izvedenca. Navedel je tudi, da bi lahko tožnici zahtevali postavitev drugega izvedenca. Glede na opisani utemeljitvi, sodišče ugotavlja, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ pri oceni izvedenkinega mnenja nista upoštevala določbe 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki od uradnih oseb, ki odločajo v upravni zadevi, zahteva, da dokaze presodijo vsakega posebej in nato vse dokaze skupaj ter na tej podlagi sprejmejo odločitev. Eden od načinov dokazovanja v upravnem postopku je tudi dokazovanje z izvedenci, kar pomeni, da je izvedensko mnenje le eden od dokazov v postopku, ki mu upravni organ ne sme zgolj slediti, kot je to v obravnavanem primeru pojasnil drugostopenjski organ, pač pa ga mora oceniti. Sklicevanje drugostopenjskega organa, da upravni organi ne razpolagajo z ustreznim znanjem za oceno izvedenskih mnenj, torej ni skladno s prej citirano določbo 10. člena ZUP, prav tako ne z določbami od 189. člena do 197. člena ZUP, ki urejajo dokazovanje z izvedenci. Po teh zakonskih določbah je namreč uradna oseba, ki vodi upravi postopek, tista, ki oceni ali je angažiranje izvedenca potrebno, prav tako oceni ali sta njegov izvid in mnenje popolna, zahteva odpravo morebitnih pomanjkljivosti in tudi postavi drugega izvedenca, če se pomanjkljivosti v mnenju ne dajo odpraviti. Zakonske določbe torej jasno kažejo, da uradna oseba, ki vodi upravni postopek, izvedensko mnenje ocenjuje in ne le sprejema kar je v njem zapisano (196. člen ZUP). To pa pomeni, da mora mnenje oceniti glede na druge dokaze in tudi glede na pomisleke strank v postopku. Sodišče ugotavlja, da se do pripomb, ki sta jih na izvedensko mnenje izvedenke podali tožnici, tožena stranka ni opredelila, prav tako izvedenskega mnenja ni ocenila v smislu 10. člena ZUP. Obrazložitev, zakaj tožena stranka sprejema izvedensko mnenje in mu v celoti sledi, je torej v izpodbijani odločbi nepopolna, saj ne izpolnjuje zahtev iz 214. člena ZUP (v odločbi ni razlogov, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov in ne razlogov, ki utemeljujejo sprejeto odločitev). To pa pomeni, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Sodišče ugotavlja, da je nepopolna tudi obrazložitev tožene stranke o odločitvi glede zahteve tožnic po izplačilu zamudnih obresti od obračunane razlike med vrednostjo nepremičnin, ki jih je njun pravni prednik vložil v komasacijski sklad in vrednostjo nepremičnin, ki jih je iz tega sklada pridobila tožnica C.C. Na njuno zahtevo in trditev, da sta s tem, ko se jima zamudne obresti ne priznavajo, postavljeni v neenakopraven položaj glede na druge udeležence v postopku, namreč drugostopenjski organ odgovarja le tako, da navaja, da gre za vprašanje, o katerem se ne more izjasniti, in sicer za vprašanje ustavnosti uporabljenega zakona. Sodišče s takim stališčem tožene stranke ne soglaša. Upravni organ, ki odloča v upravni zadevi, mora svojo odločitev (torej tudi odločitev, da o nečem ne bo odločal) opreti na zakon, podzakonske predpise, predpise samoupravnih lokalnih skupnosti ter splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil (6. člen ZUP). Pri odločanju je upravni organ samostojen, kar pomeni, da uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise (12. člen ZUP). Pri odločanju je uradna oseba vezana na zakonodajo, kot tudi na že sprejete odločitve. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pri odločanju o tem ali sta tožnici upravičeni do zamudnih obresti ali ne, sicer utemeljeno oprla na določbo 115. člena ZKZ, ki zahteva, da se postopki o komasacijah, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona (torej tudi obravnavani postopek), končajo po določbah predpisov, ki so veljali ob njihovi uvedbi, posebej pa določa, da se morebitne ugotovljene razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Tožena stranka je pri odločitvi o zahtevi tožnic po izplačilu zamudnih obresti prezrla, da je o tej zakonski določbi, oziroma o njeni skladnosti z Ustavo RS, že odločalo Ustavno sodišče RS (opr. št. U-I-26/97-8 z dne 13.7.2000). Pri tem je razveljavilo prej veljavno določbo 115. člena ZKZ le glede vpisov v zemljiško knjigo, ne pa tudi glede načina določitve razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč, saj je ocenilo, da je taka zakonska ureditev skladna z ustavo. To pa, po mnenju sodišča, pomeni, da je način izračuna razlike, kot ga je upoštevala tožena stranka, vsebinsko skladen z zakonom in prej navedeno odločitvijo Ustavnega sodišča RS. Kljub temu je odločitev ostala nepopolno obrazložena, zlasti zato, ker tožena stranka ni odgovorila na navedbe tožnic, kar je bistvena kršitev določb postopka. Ne glede na to, pa sodišče ob tem še opozarja, da bo morala tožena stranka, ko bo v ponovljenem postopku odločala o odškodnini, vendarle upoštevati, da mora biti ta določena s tem, da se valorizira z indeksom življenjskih potrebščin na dan izplačila, to pa zato, da se ohrani vrednostna raven odškodnine ob izplačilu (tako Upravno sodišče RS opr. št. I U 1281/2012 z dne 3. 4. 2013).

15. O vzpostavitvi meje med nepremičninama tožnic s parc. št. ... in ... k.o. ..., ki nista bili zajeti v komasacijsko območje ter parc. št. ... te k.o., ki je bila del tega območja: Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nepopolno obrazložila tudi svojo odločitev glede zahteve tožnic po vzpostavitvi meje med njunima nepremičninama s parc. št. ... in ... k.o. ..., ki nista bili zajeti v komasacijsko območje ter parc. št. ... te k.o., ki je bila del tega območja. Tožena stranka se je postavila na stališče, da meje ni mogoče določiti ter da morata tožnici to urejati v sodnem postopku, svojo odločitev pa oprla izključno na mnenje izvedenca E.E. Ob tem se ni opredelila niti do ugovorov tožnic na to mnenje niti do mnenja izvedenca G.G., ki sta ga upravnemu organu predložili tožnici in je od mnenja prvega izvedenca bistveno drugačno. Tožena stranka bi morala, enako kot je bilo pojasnjeno že glede izvedenskega mnenja izvedenke kmetijske stroke (sodišče se na te navedbe, da bi se izognilo ponavljanju, sklicuje), tudi glede izvedenca geodetske stroke oceniti ta dokaz in to ustrezno pojasniti v obrazložitvi. Zlasti pa bi morala tožena stranka pojasniti, zakaj sledi le izvedencu E.E. in ne izvedencu G.G., oziroma, zakaj slednjega dokaza ne sprejema. Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, sicer samostojno odloča ali bo dokaze, ki jih predlaga stranka, izvedla ali ne, vendar pa je dolžna, v kolikor predlaganega dokaza ne izvede, kar očitno velja prav za obravnavani primer glede izvedenca G.G., utemeljiti, zakaj tega ni storila. Obrazložitev tožene stranke je torej tudi v tem obsegu izpodbijane odločbe nepopolna in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Sodišče ob tem še dodaja, da se tožena stranka obveznosti določitve meje med nepremičninama tožnic, ki sta bili na meji komasacijskega območja in nepremičnino F.F., ki je v to območje zajeta, ne more izogniti. Predmet urejanja v komasacijskem postopku so namreč le nepremičnine, ki so zajete v komasacijski sklad, kar pa pomeni, da se njihova razmejitev do nepremičnin, ki v ta sklad niso zajete, ne more spreminjati. Tožnici trdita in z izvedenskim mnenjem izvedenca G.G. dokazujeta prav to, torej, da se je ob izvedbi komasacijskega postopka poseglo v njuni nepremičnini, ki nista bili zajeti v komasacijsko območje. Upravni organ, ki vodi postopek komasacije, torej upravna enota, mora zato te okoliščine raziskati, morebitne napake odpraviti, vse pa v odločbi pojasniti in argumentirati.

Sodišče še posebej izpostavlja, da sta sestavni del elaborata izvedenca E.E. tudi odločba iz obvestilo GURS Ajdovščina, to je akta, za katera je bilo s sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. III U 108/2014-10 z dne 27. 11. 2014 ugotovljeno, da sta nična. Na ta dva akta pa se ni opiral le izvedenec, pač pa je tudi prvostopenjski organ oprl svoje stališče, da prav ta dva akta izkazujeta, da je meja neurejena in, smiselno, sprejel zaključek, da mora zato o zadevi odločati redno sodišče. Ničnost je pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega ali materialnega prava. Taka kršitev ima za posledico, da je akt ničen že od njegovega nastanka. Ugotovitev ničnosti akta ima za posledico, da se odpravijo tudi vse pravne posledice, ki iz takega akta izhajajo (281. člen ZUP). To pomeni, da na tem aktu ne sme temeljiti nobena odločitev. Res je sicer, da v času, ko je izvedenec E.E. izdelal izvedensko mnenje, odločba in obvestilo GURS Ajdovščina še nista bila ugotovljena za nična, kar pa ne pomeni, da je zato tako mnenje dopustno brezpogojno sprejeti. Dejstvo je, da sta bila ta dva akta nična že od njunega nastanka in bi zatorej morala tožena stranka, ki je o zadevi odločala po tem, ko je bila odločitev sodišča o ničnosti aktov že sprejeta, bodisi zahtevati od izvedenca, da mnenje ustrezno popravi tako, da teh dveh aktov ne bo več upošteval bodisi jih sama izvzeti iz mnenja. Vsekakor pa se nanju ne bi smela opirati v svoji odločitvi (neposredno ali posredno preko v celoti sprejetega mnenja izvedenca). S tem, ko je tožena stranka upoštevala celotno mnenje in se celo smiselno oprla na nična akta, je zmotno uporabila določbe ZUP o pravnih posledicah odprave ničnih aktov.

16. O povrnitvi zakupnine za nadomestni zemljišči: Tožnici v tožbi zahtevata tudi zakupnino za zemljišči, ki sta ju imeli zaradi izvedbe komasacijskega območja v najemu kot nadomestni zemljišči. Sodišče, ki je v zadevi odločalo s sodbo opr. št. U 220/2007-16 z dne 19. 6. 2009, na katero se sklicujeta tožnici, ni presojalo ali sta do te zakupnine upravičeni ali ne, pač pa je ugotavljalo, da je bila obrazložitev o tem vprašanju nepopolna ter da mora v ponovljenem postopku upravni organ ugotoviti ali imata tožnici zemljišči še v zakupu, nato pa sprejeti odločitev o zakupnini. Sodišče torej ob prvem odločanju ni sprejelo odločitve ali sta tožnici do zakupnine upravičeni ali ne, kot je to mogoče povzeti iz njune tožbe, pač pa toženo stranko le usmerilo v nadaljnje preverjanje tega vprašanja. Sodišče meni, da je tožena stranka v ponovljenem postopku navodilom sodišča sledila, saj je ugotovila višino zakupnine, nato pa o njej sprejela vsebinsko odločitev s tem, da je presodila, da morata tožnici zahtevek za povrnitev zakupnine, ki je po svoji vsebini odškodninski zahtevek, uveljavljati v sodnem postopku.

Sodišče v tem delu s stališčem tožene stranke soglaša. Po določbi 587. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) z zakupno pogodbo zakupodajalec zakupniku izroči določeno stvar v rabo, ta pa mu za to plačuje dogovorjeno zakupnino. Tožnici zahtevata, da se jima ta zakupnina povrne in to utemeljujeta s tem, da sta bili v sklenitev zakupne pogodbe primorani zaradi izvedbe postopka komasacije. To pomeni, da je zakupnina, ki jo plačujeta tožnici, dejansko škoda, ki jima nastaja zato, ker zaradi komasacijskega postopka ne moreta uporabljati lastnih zemljišč. Po določbi 132. člena OZ se namreč kot škoda šteje tudi zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), nastalo škodo pa je dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči (131. člen OZ). Zahtevek tožnic je torej odškodninski zahtevek, uveljavljanje takega zahtevka pa postopek komasacije ne predvideva. Sodišče zato meni, da je stališče tožene stranke, da lahko tožnici odškodninski zahtevek zaradi povrnitve zakupnine uveljavljata v rednem sodnem postopku, torej pravdnem postopku, ki je namenjen uveljavljanju odškodninskih zahtevkov, pravilno.

17. Skladno z vsem doslej navedenim, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka s tem, ko svoje odločitve ni obrazložila v delu odločbe, ki se nanaša na vrednotenje nepremičnin, ki so bile tožnici C.C. dodeljene iz komasacijskega sklada ter določitev razlike med vrednostjo zemljišč, vloženih v komasacijski sklad ter vrednostjo zemljišč, ki jih iz tega sklada pridobiva, kot tudi v delu odločbe, ki se nanaša na vzpostavitev meje med nepremičninama tožnic s parc. št. ... in ... k.o. ..., ki nista bili zajeti v komasacijsko območje ter parc. št. ... te k.o., ki je bila del tega območja. Glede te meje je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je kot podlago pri sprejemu odločitve upoštevala dva nična akta GURS Ajdovščina. Iz teh razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 4. in 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju (ZUS-1) odpravilo in zadevo, po tretjem odstavku istega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ugotovljeno kršitev odpraviti.

K točki II izreka:

18. Ker je sodišče tožbi tožnic ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, sta tožnici, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-,1 upravičeni do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 15,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnic pa ni zastopal odvetnik. Sodna taksa bo tožnicama vrnjena po uradni dolžnosti.