Jedro

Sodišče pri izbiri vzgojnega ukrepa mladoletniku ni vezano na prognozo centra za socialno delo, zato jo prosto presoja kot vse druge dokaze.

Navedba zavoda, v katerem se bo izvajal vzgojni ukrep, ni obvezna sestavina sklepa o vzgojnem ukrepu oddaje v vzgojni zavod.

Izrek

Zahteva zagovornika starejšega mladoletnika T.T. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 12.9.2006 starejšemu mladoletniku T.T. po 4. točki 1. odstavka 74. člena in 79. člena KZ izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Ugotovilo je, da je starejši mladoletnik storil kaznivo dejanje ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ v sostorilstvu s starejšim mladoletnikom S.S. in mlajšim mladoletnikom A.A. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 8.11.2006 med ostalim zavrnilo pritožbo zagovornika starejšega mladoletnika T.T. kot neutemeljeno.

Zagovornik starejšega mladoletnika T.T. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve ZKP in 22. člena Ustave ter zaradi nepravilne uporabe vzgojnega ukrepa. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se izreče ukrep nadzora CSD.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da niso podane kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona, sodišče pa je tudi izreklo starejšemu mladoletniku ustrezen vzgojni ukrep.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve graja presojo mnenja izvedenca psihiatrične stroke ter poudarja, da pri podaji tega mnenja upoštevana okoliščina, da se je starejši mladoletnik spominjal dogodka, ni relevantna pri presoji njegove prištevnosti. Popolnoma je zanemarjena količina popitega alkohola in dejstvo, da se je celotni inkriminirani dogodek velikokrat ponovil v sodni dvorani. Ne soglaša z obrazložitvijo, s katero je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe glede pomanjkljivosti oziroma neustreznosti izvedenskega mnenja in vidi v tem "razlog kršitve ZKP" in kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Neobrazložene so tudi navedbe, da izvedenec ni izračunal "promila alkohola v krvi" in da ni bil imenovan drug izvedenec ter da takšna količina alkohola povzroči nastanek pogojev za bistveno zmanjšano prištevnost ali neprištevnost. Gre za kršitev ZKP, ker bi sodišče moralo v postopku imenovati še enega izvedenca, da izračuna količino alkohola v krvi in poda mnenje ob bistveni zmanjšani prištevnosti. Kršitev ZKP je podana tudi, ker sodišče ni imenovalo izvedenca medicinske stroke.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi zahteva tudi v tem, ker vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ni "specifično določen" v smislu, v katerem zavodu se bo ukrep izvajal. Sama izbira vzgojnega ukrepa ni ustrezna, ker nasprotuje stališču in prognozi centra za socialno delo. Starejši mladoletnik redno izpolnjuje pogoje po doslej izrečenem ukrepu. Neprimerna je oddaja v zavod, ker jo starejši mladoletnik absolutno odklanja in ker bo zanj imela slabe posledice. Ukrep tudi ni primeren zaradi izvajanja šole v I. Prekinitev šolanja sredi leta ni v njegovo korist, poleg tega bo polnoleten že čez pol leta.

Senat za mladoletnike sodišča prve stopnje je zavrnil dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca, ki naj bi izračunal količino alkohola v krvi starejšega mladoletnika T.T. glede na zaužito količino alkoholne pijače (piva). Utemeljilo je, da je bilo z izvedencem nevropsihiatrične stroke, ki je ugotavljal mladoletnikovo prištevnost, to vprašanje v zadostni meri pojasnjeno. Zavzelo je tudi stališče do zagovornikove trditve, da je starejši mladoletnik T.T. zaradi večkratne prisotnosti pri zaslišanju prič imel možnost nekajkrat analizirati dogodek in da je zaradi tega pridobil znanje - vedenje o dogodku, ki ga je opisal v zagovoru, da pa se zaradi opitosti in trave, ni mogel zavedati dejanja. Sodišče druge stopnje je enak pritožbeni ugovor presodilo in v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče do odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe. V takem položaju je sodišče v bistvu presodilo, da je glede na vsebino izvida in mnenja izvedenca nevropsihiatrične stroke in vse ostale ugotovljene okoliščine, starejši mladoletnik T.T. ob storitvi kaznivega dejanja bil sposoben predvideti posledice svojega dejanja, da pa je bila zmanjšana, vendar ne bistveno, njegova sposobnost obvladovanja. Sodišče je potemtakem sklepalo, da je sicer odločilno dejstvo, ki zadeva mladoletnikovo prištevnost v času storitve kaznivega dejanja, ugotovljeno zanesljivo in da izvedba predlaganega dokaza na drugačno ugotovitev ne bi mogla bistveno vplivati.

V obrazložitvi zahteve njen vložnik v bistvu trdi, da vprašanje mladoletnikove prištevnosti na podlagi izvida in mnenja izvedenca nevropsihiatrične stroke ni bilo dovolj razjasnjeno. Slednje sicer v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP pomeni utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar z večkratnim sklicevanjem na kršitve ZKP, čeprav jih konkretno ne opredeli, nakazuje na kršitev pravice obrambe, ki naj bi jo sodišče storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca medicinske stroke.

Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga sme zavrniti, če ugotovi, da ima v že izvedenih dokazih dovolj podlage za odločitev. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni in obramba mora obstoj ter pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vložnik zahteve je izkazal obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza, glede na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, pa tega dokaza ni utemeljil z zadostno stopnjo verjetnosti. Izvedenec nevropsihiatrične stroke je namreč upošteval vsa za podajo mnenja relevantna dejstva. Iz njegovega mnenja sledi, da je pri ugotavljanju duševnega stanja starejšega mladoletnika, izhajal iz dejstva, da se je kritičnih dogodkov v celoti spomnil, da je tri do štiri ure pred dogodkom in skoraj do samega dogodka popil 6 pločevink piva (3 litre piva) in da je tudi kadil "travo", pred tem pa je doma jedel in se tudi prespal. Prav tako je upošteval mladoletnikov zagovor na glavni obravnavi dne 30.8.2006. S ponovitvijo dejstev in okoliščin, ki sta jih presodili že nižji sodišči, in z nasprotovanjem presoji izvedenskega mnenja, zahteva ni izkazala, da bi lahko neizvedeni dokaz ustvaril dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče, to je ustavitev postopka zoper starejšega mladoletnika. Zato sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga ni kršilo mladoletnikove pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa (2. odstavek 371. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je starejšemu mladoletniku izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod po 79. členu KZ. Pri izbiri tega ukrepa je ob upoštevanju vseh zbranih dokazov in podatkov, tudi poročila Centra za socialno delo P., presodilo, da je potrebna mladoletnikova odstranitev iz domačega okolja in namestitev v vzgojno institucijo. Sodišče je upoštevalo predvsem okoliščine, da je starejšemu mladoletniku že bil izrečen milejši vzgojni ukrep, ki je dosegel le minimalne pozitivne rezultate, ki ne odtehtajo številnih novih kaznivih dejanj, predvsem pa ne teže obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je soglašalo s prvostopenjsko izbiro vzgojnega ukrepa ter ocenilo poročilo Centra za socialno delo in v pritožbi uveljavljane okoliščine, povezane z mladoletnikovim šolanjem. Po navedenem je sodišče pri izbiri vzgojnega ukrepa upoštevalo okoliščine, ki so predpisane v 75. členu KZ ter jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno vrednotilo. Glede na navedbe zahteve je treba poudariti, da sodišče pri izbiri ukrepa ni vezano na prognozo Centra za socialno delo in da ga v zvezi z izrekom vzgojnega ukrepa prosto presoja kot vse druge dokaze, s katerimi se ugotavljajo okoliščine, pomembne za izbiro tega ukrepa. Predvsem ob ugotovitvah, ki zadevajo težo in naravo storjenega kaznivega dejanja ter že izrečen vzgojni ukrep, ni mogoče dati prevladujoče teže v zahtevi navedenim okoliščinam, da je izrečeni vzgojni ukrep neprimeren, ker ga starejši mladoletnik odklanja in da tudi ni primeren z vidika izvajanja šolanja v I. ter zaradi dejstva, ker bo že čez pol leta polnoleten. Utemeljen tudi ni očitek zahteve, da je s pravnomočnim sklepom storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker v njem ni navedeno, v katerem zavodu se bo izvajal vzgojni ukrep, saj navedba konkretnega zavoda ni obvezna sestavina izpodbijanega sklepa.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika starejšega mladoletnika T.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom je odpadel, ker je starejšemu mladoletniku izrečen vzgojni ukrep (1. odstavek 484. člena ZKP), za naložitev stroškov postopka pa tudi niso izpolnjeni ostali pogoji (2. odstavek 484. člena ZKP).