Jedro

Za spore med delodajalcem in zavodom za zaposlovanje oziroma MDDSZEM iz naslova priznanja pravic do povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavcev na začasno čakanje na delo po določbah ZIUZEOP je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Izrek

Za odločanje v tem sporu je pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tožbi, ki jo je dne 26. 8. 2020 vložila pri Delovnem sodišču v Mariboru, zahtevala odpravo dokončne odločbe tožene stranke, št. ... z dne 10. 8. 2020 in sklepa Zavoda RS za zaposlovanje, št. ... z dne 23. 4. 2020 ter vrnitev zadeve toženi stranki v nov upravni postopek, pri čemer naj bi tožena stranka tožeči stranki izdala novo odločbo v 30 dneh od prejema pravnomočne sodbe ter ji povrnila nastale pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z navedenima odločbo in sklepom je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plač delavcev tožeče stranke, ki jo je podala dne 17. 4. 2020 na podlagi prvega odstavka 29. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 49/2020; ZIUZEOP).

2. Delovno sodišče v Mariboru se je s sklepom Pd 69/2020 z dne 9. 9. 2020 izreklo za stvarno in krajevno nepristojno ter odločilo, da po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

3. Po prejemu zadeve je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani odstopilo zadevo v reševanje Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču s predlogom, da na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) izda sklep o stvarni pristojnosti za rešitev te zadeve. Iz obrazložitve predloga Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani izhaja, da se ne strinja s tem, da je stvarno pristojno za reševanje predmetne zadeve in da meni, da je za njeno reševanje pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

4. Višje delovno in socialno sodišče se je s sklepom R 17/2020 z dne 27. 10. 2020 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o predlogu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za določitev stvarno pristojnega sodišča in zadevo na podlagi prvega odstavka 24. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZPP odstopilo v reševanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije.

5. Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

6. Na podlagi drugega odstavka 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Iz tožbenih navedb izhaja, da gre v obravnavani zadevi za spor med tožečo stranko, ki je z vlogo z dne 17. 4. 2020 kot delodajalec na podlagi prvega odstavka 29. člena ZIUZEOP od tožene stranke uveljavljala pravico do povračila nadomestila plače, izplačane njenim delavcem, ki jih je napotila na začasno čakanje na delo. O vlogi tožeče stranke je na podlagi sedmega odstavka 29. člena ZIUZEOP odločal Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje v upravnem postopku in to vlogo s sklepom zavrnil. Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je z odločbo njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V pravnem pouku je med drugim navedlo, da je ta odločba v upravnem postopku dokončna in da je zoper njo dopustna tožba, ki se jo v 30 dneh vloži na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

7. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je stvarno pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih, ki so opredeljeni v 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.; ZDSS-1), v kolektivnih delovnih sporih, ki so opredeljeni v 6. členu ZDSS-1 in v socialnih sporih, ki jih opredeljuje 7. člen ZDSS-1. Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča (1. člen ZDSS-1), v njihovi stvarni pristojnosti pa je reševanje le tistih sporov, za katere tako določa ZDSS-1 (2. člen ZDSS-1).

8. Spor med tožečo in toženo stranko se ne uvršča med individualne delovne spore, saj ne gre za nobenega od sporov, ki jih opredeljujejo točke od a) do g) prvega odstavka ter drugi odstavek 5. člena ZDSS-1, niti zakon ne določa, da je za odločanje v predmetnem sporu pristojno delovno sodišče, kar opredeljuje točka h prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Ta spor tudi ni kolektivni delovni spor, kot ga opredeljuje 6. člen ZDSS-1 v točkah od a) do f), prav tako pa zakon ne določa, da se tovrstni spor šteje za kolektivni delovni spor (po točki g) 6. člena ZDSS-1. Tega spora ni mogoče uvrstiti niti med socialne spore iz prvega in drugega odstavka 7. člena ZDSS-1, prav tako pa pristojnosti socialnega sodišča za odločanje v tem sporu ne določa zakon (tretji odstavek 7. člena ZDSS-1).

9. Ker se obstoj pravice do povračila izplačanih nadomestil plače po ZIUZEOP presoja v upravnem postopku, tudi ne gre za spor (bodisi civilni, bodisi gospodarski), za reševanje katerega bi bilo pristojno sodišče splošne pristojnosti.

10. Predmetni spor je spor med delodajalcem (tožečo stranko) in oblastvenim organom, ki s sklepom po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 88/99 in nadalj.; ZUP) odloča o pravici do povračila izplačanih nadomestil plače, ki jo opredeljuje ZIUZEOP. Odločanje o pritožbi zoper ta sklep je na podlagi 232. člena ZUP v pristojnosti resornega ministrstva.

11. V predmetni zadevi tožeča stranka kot pravna oseba zahteva presojo zakonitosti posamičnega oblastvenega akta, ki ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje in katerega pravilnost ter zakonitost je potrdilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Glede na 1. člen Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06 in nadalj.; ZUS-1) se v upravnem sporu zagotavlja tudi sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih oseb proti odločitvam nosilcev javnih pooblastil, če ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker zakon drugega sodnega varstva zoper sporni odločbi ne zagotavlja, je predmetni spor upravni spor, za katerega je pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije, ki bo glede na sedež tožnika odločalo na zunanjem oddelku v Mariboru (9. in 11. člen ZUS-1).

12. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.