Jedro

Drugi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek, in na katerega se v prid svojemu stališču sklicuje pritožba, je uvrščen v „DRUGI DEL DAVČNI POSTOPEK“ ZDavP-2 in ureja obveznost kritja stroškov, nastalih v davčnem postopku ugotavljanja in odmere davčne obveznosti. Medtem ko davčno izvršbo ZDavP-2 ureja v „TRETJI DEL DAVČNA IZVRŠBA“, kjer je v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 določeno, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe.

Upnik je že v SIN z dne 5. 11. 2020 pojasnil način in podlago za obračunavanje obresti, iz rubrike datum izvršljivosti pri posameznem v SIN z dne 5. 11. 2020 navedenem izvršilnem naslovu pa je razvidno tudi od katerega datuma dalje te tečejo. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedeno omogoča preizkus obračunanih zamudnih obresti, saj je za vsak obračun evidentirana tako glavnica, kot začetek teka zamudnih obresti, v zvezi s podano zakonsko podlago pa tudi višina obrestne mere pripadajočih zamudnih obresti. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da procesnih obresti upnik ni niti zahteval, niti te v izvršilnem naslovu niso obračunane. Ker je v ugovoru dolžnik uveljavljal le, da je obračun obresti pretiran, je v zvezi z gornjo ugotovitvijo vsebine SIN z dne 5. 11. 2020 glede obračuna zamudnih obresti zaključek sodišča prve stopnje, da je bil v tem delu ugovor dolžnika pavšalen in nekonkretiziran in da zato zahtevi po obrazloženosti ni zadostil, pravilen. Do takega ugovora se sodišče prve stopnje še konkretneje ni bilo dolžno opredeliti.

Za primernost seznama izvršilnih naslovov za izvršbo zadošča, da so za vsako vrsto davka posebej zamudne obresti le navedene in upniku njihovega izračuna ni treba posebej prilagati.

Dejanja zavarovanja, tudi vknjižba v zemljiško knjigo, se opravijo pred pravnomočnostjo sklepa (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Zato upnik kljub razveljavitvi klavzule pravnomočnosti sklepa o zavarovanju Z 440/2019 z dne 23. 9. 2019, ker ta sklep (še) ni bil razveljavljen, razpolaga z zastavno pravico na podlagi sklepa o zavarovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika z dne 11. 1. 2022 zavrnilo in sklenilo, da mora v roku 8 dni upniku povrniti njegove stroške odgovora na ugovor v znesku 244,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Sklep s pravočasno pritožbo po začasnem zastopniku izpodbija dolžnik. Meni, da je obrazložitev sodišča v 8. in 9. točki obrazložitve v odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. V točki 8 je obrazloženo, da naj bi bila v zadevi Z 440/2019 za zavarovanje ustanovljena zastavna pravica in ne predhodna odredba, nadalje pa je v točki 9 obrazloženo, da je zato izključna uporaba 263. in 264. člena ZIZ o veljavnosti predhodne odredbe. Ker se 263. člen ZIZ navezuje na sklep o predhodni odredbi in na prenehanje predhodne odredbe, to pomeni, da je bila v zadevi Z 440/2019 izdana predhodna odredba in ne zavarovanje. To pa pomeni, da bi moralo biti zavarovanje s predhodno odredbo upravičeno v roku, kar pa ni bilo. Dalje navaja, da upnik zahteva plačilo stroškov in ne davkov. Pritrjuje, da so skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZDavP-2 tudi stroški postopka pobiranja davkov ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmerijo oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, opozarja pa na določbo drugega odstavka 79. člena ZDavP-2, po kateri stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek. Upnik zato pod zap. št. 7 seznama izvršilnih naslovov neutemeljeno zahteva tudi stroške za pot pooblaščene uradne osebe, ki bremenijo upnika. Posledično Seznam izvršilnih naslovov z dne 5. 11. 2020 ni izvršilni naslov. Nasprotuje tudi razlogom sodišča, da naj bi bila trditev dolžnika v ugovoru, da so obresti pretirane, bistveno preveč splošna in da naj bi moral dolžnik obračunu obrazloženo ugovarjati. Meni, da bi glede na določbo 212. člena ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, upnik izračun zakonskih zamudnih obresti izkazati z izračunom in ne zgolj pavšalno navesti višino zakonskih zamudnih obresti. Ker je višino obresti upnik pavšalno navajal, je tudi dolžnik njihovo višino pavšalno prerekal. Posledično uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka. Dodaja še, da bo o vsem tem vedel izpovedati dolžnik.

3. Upnik na pritožbo dolžnika ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Na podlagi 17. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. V skladu s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Tako Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 9. točki drugega odstavka 145. člena določa, da je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.

7. Materialnopravno pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ustrezen izvršilni naslov predstavlja tudi predloženi seznam izvršilnih naslovov upnika DT 4935-000/2020-1 z dne 5. 11. 2020, na podlagi katerega je upnik zahteval izvršbo (v nadaljevanju SIN z dne 5. 11. 2020). Iz SIN z dne 5. 11. 2020 izhaja izvršilni naslov za vsako posamezno terjatev, datum izvršljivosti, znesek vsake posamezne terjatve in obračun obresti, na koncu seznama izvršilnih naslovov pa je naveden skupni znesek vseh zajetih glavnic, zamudnih obresti in stroškov prejšnjih davčnih izvršb. 8. Zavajajoče so trditve dolžnika, da upnik zahteva plačilo stroškov in ne davkov. V pretežni meri SIN z dne 5. 11. 2020 zajema obračune davkov1 ( zaporednimi št. od 8 do 141), le pod zaporednimi št. od 1 do 7 so v njem zajeti tudi stroški davčnih izvršb, ki jih upnik terja na podlagi v teh točkah navedenih izvršilnih naslovov (posameznih sklepov o davčni izvršbi). Skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZDavP-2 tudi stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri davčni organ, štejejo za davek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Neutemeljeno pritožba nasprotuje uvrstitvi stroškov za pot pooblaščene uradne osebe, za katere ima upnik izvršilni naslov (sklep o davčni izvršbi št. 4934-0000/2015-1 z dne 26. 8. 2015) na SIN z dne 5. 11. 2020 (za dolžnika sporna tč. 7). Drugi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek, in na katerega se v prid svojemu stališču sklicuje pritožba, je uvrščen v „DRUGI DEL DAVČNI POSTOPEK“ ZDavP-2 in ureja obveznost kritja stroškov, nastalih v davčnem postopku ugotavljanja in odmere davčne obveznosti. Medtem ko davčno izvršbo ZDavP-2 ureja v „TRETJI DEL DAVČNA IZVRŠBA“, kjer je v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 določeno, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Stroški davčne izvršbe, katerih povrnitev zahteva upnik, to so za dolžnika sporni stroški za pot pooblaščene uradne osebe v postopku davčne izvršbe, so v konkretnem primeru dolžniku v plačilo naloženi z izvršljivim sklepom davčnega organa, ki glede na določbo 4. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 predstavlja samostojni izvršilni naslov in je kot tak lahko vsebovan tudi v SIN z dne 5. 11. 2020 (9. točka drugega odstavka istega člena).2

9. Tudi očitana kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer ima dolžnik verjetno v mislih 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, če bi materialnopravno napačno presodilo, da je bil ugovor dolžnika glede obresti, ki jih zahteva upnik, neobrazložen in se posledično do njega ne bi opredelilo, ni podana. Upnik je namreč že v SIN z dne 5. 11. 2020 pojasnil način in podlago za obračunavanje obresti, iz rubrike datum izvršljivosti pri posameznem v SIN z dne 5. 11. 2020 navedenem izvršilnem naslovu pa je razvidno tudi od katerega datuma dalje te tečejo. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedeno omogoča preizkus obračunanih zamudnih obresti, saj je za vsak obračun evidentirana tako glavnica, kot začetek teka zamudnih obresti, v zvezi s podano zakonsko podlago pa tudi višina obrestne mere pripadajočih zamudnih obresti. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da procesnih obresti upnik ni niti zahteval, niti te v izvršilnem naslovu niso obračunane. Ker je v ugovoru dolžnik uveljavljal le, da je obračun obresti pretiran, je v zvezi z gornjo ugotovitvijo vsebine SIN z dne 5. 11. 2020 glede obračuna zamudnih obresti zaključek sodišča prve stopnje, da je bil v tem delu ugovor dolžnika pavšalen in nekonkretiziran in da zato zahtevi po obrazloženosti ni zadostil, pravilen. Do takega ugovora se sodišče prve stopnje še konkretneje ni bilo dolžno opredeliti.

10. Višje sodišče pa še dodaja, da za primernost seznama izvršilnih naslovov za izvršbo (21. člen ZIZ) zadošča, da so za vsako vrsto davka posebej zamudne obresti le navedene in upniku njihovega izračuna ni treba posebej prilagati.3

11. Neutemeljeno pritožba izpodbijanemu sklepu očita tudi nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih, ki naj bi bilo podano v točkah 8. in 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa. V točki 8. je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre v zadevi Z 440/2019 za postopek zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini (243. člen ZIZ), kjer se pridobi zastavna pravica z vknjižbo v zemljiški knjigi, pri kateri je treba zaznamovati izvršljivost terjatve, za katero je dovoljena zastavna pravica (prvi in drugi odstavek 244. člena ZIZ). Ker se na podlagi 239. člena ZIZ določbe Zakona o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, se dejanja zavarovanja, tudi vknjižba v zemljiško knjigo, opravijo pred pravnomočnostjo sklepa (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Zato je pojasnilo, da upnik kljub razveljavitvi klavzule pravnomočnosti sklepa o zavarovanju Z 440/2019 z dne 23. 9. 2019, ker ta sklep (še) ni bil razveljavljen, razpolaga z zastavno pravico na podlagi sklepa o zavarovanju. To pa vpliva tudi na zastaranje davčnih obveznosti, kar je obrazložilo sodišče v točki 20 izpodbijanega sklepa. Nadalje je v točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče sklenilo: „Ne drži torej, da je bila v zadevi Z 440/2019 izdana predhodna odredba, pač pa je šlo, kot sodišče pojasnjuje že zgoraj (torej v točki 8. obrazložitve), za zavarovanje z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini. Zato je izključna uporaba 263. in 264. člena ZIZ o veljavnosti predhodne odredbe“. Ob tako povzetih razlogih, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točki 8. in 9. obrazložitve, je povsem jasno, da se je sodišču prve stopnje pri navedbi, da je posledično _izključna_ uporaba 263. in 264. člena ZIZ (ki govorita o predhodni odredbi), pripetila le očitna pisna pomota, pri kateri je prišlo do izpada črke _e_ v besedi _izključna_, ki bi pravilno morala biti zapisana _izključena_.

12. Vse trditve pritožnika, ki se nanašajo na potrebo po pravočasni upravičenosti predhodne odredbe po povedanem za predmetni postopek niso pravno pomembne in se višje sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. V zvezi s predlaganim zaslišanjem dolžnika pa višje sodišče pojasnjuje, da je dokazni predlog za zaslišanje osebe, katere bivališče ni znano, nepopoln, če ni hkrati navedeno, kje je to osebo mogoče najti, saj sicer dokaz ni izvedljiv).4 Sicer pa gre pri presoji vseh pritožbenih navedb le za pravilno uporabo materialnega prava v zvezi z presojo ali upnik izvršilni naslov za izterjavo potnih stroškov pri opravi davčne izvršbe ima, ali je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jo dolžnik uveljavlja v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot tudi glede (ne)obrazloženosti ugovora dolžnika glede izterjave zamudnih obresti. Materialno pravo pozna sodišče samo in posebne izpovedi dolžnika s tem v zvezi ne potrebuje niti ta na vsebino materialnega prava ne more vplivati. Tudi iz tega vidika gre zato za neprimeren in nepotreben dokaz.

14. S pritožbo uveljavljene kršitve glede odločitve o ugovoru dolžnika tako niso podane, višje sodišče pa pri obravnavi pritožbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Posledično pa je neutemeljena pritožba tudi glede odločitve o ugovornih stroških. To je sodišče oprlo na določbe petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ, po katerih mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, upnik pa dolžniku le tiste, ki mu jih je povzročil neutemeljeno, ter prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker dolžnik z ugovorom ni uspel, mu je sodišče na njihovi podlagi utemeljeno naložilo v povračilo potrebne stroške upnika z odgovorom na ugovor dolžnika. Te je odmerilo in upniku priznalo glede na priglašeni stroškovnik ob uporabi Odvetniške tarife (drugi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Po povedanem pritožba dolžnika ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom (2. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2). 2 Tako tudi VSL sklep I Ip 3823/2014 z dne 13. 11. 2014. 3 Tako tudi VSL sklep II Ip 1252/2018 z dne 30. 5. 2018. 4 Tako tudi VSL sklep II Ip 2114/2017 z dne 23. 8. 2017.