Jedro

Na podlagi življenjskih izkušenj je možno, da posamezniku nastaja težko nadomestljiva škoda, če ne more v svoj dom do svojih osebnih predmetov, ali družbi, če ne more do svojih listin, žiga in če ji je onemogočeno opravljati dejavnost, ni pa to nujno ali samo po sebi razumljivo – tožniki bi morali povedati, zakaj je v njihovem primeru tako. Ob tem pa tožniki niso niti verjetno izkazali, ker sploh niso ničesar v tej smeri navedli, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženko mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo ureditvene začasne odredbe, ki bi bila v tem, da tožena stranka v roku 24 ur odstrani z nepremičnine parc. št. 1119/1, vl. št. 923 k. o. S. P., vse nameščene verige in ključavnice, opozorilne napise, naprave za tehnično varovanje in varnostnike ter druge osebe in stvari, sicer lahko na stroške tožene stranke to stori tožeča stranka.

2. Proti sodbi so tožniki vložili pritožbo, v kateri uveljavlja razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Priglašajo pritožbene stroške. Menijo, da je sodišče sklep izdalo preuranjeno, brez izvajanja dokazov in brez izjave nasprotne stranke. Posest in motilno dejanje je nedvomno dokazano, tožeča stranka pa potrebuje takojšnje varstvo svojih pravic na spornem stanovanjsko-poslovnem objektu. Tožeče stranke so z ravnanjem tožene izključene od dostopa do svojih osebnih in gospodinjskih stvari, dokumentov, oblek, skratka vsega, kar je potrebno za običajno vsakodnevno življenje. Tožeči družbi ne moreta do svojih žigov, poslovnih listin, računalniške opreme, ne moreta več opravljati proizvodnje plastičnih izdelkov. Gre za šolski primer samovoljnega ravnanja tožene stranke, proti kateremu sodišče mora nuditi varstvo, ker sicer tožeče stranke ne vedo, kaj naj naredijo. Če ne dobijo takojšnjega varstva, bo uveljavljanje njihovih pravic kasneje oteženo. Razlogi izpodbijanega sklepa so si tudi izključujoči, saj sodišče navede, da so tožeče stranke sicer verjetno izkazale svojo terjatev, da pa niso izkazale drugega, to je subjektivnega pogoja, namreč obstoja nevarnosti. Tožeča stranka meni, da ga je izkazala, saj ne more do stanovanja oziroma do svojih poslovnih prostorov.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Začasna odredba je sredstvo zavarovanja terjatve. Njen namen je zagotoviti upniku možnost bodoče izvršbe, da ne bi sodno varstvo, ki ga terja v pravdi, kasneje ostalo brez učinka. Kadar je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku, je takšen namen očitno presežen, saj ne gre več za zavarovanje terjatve, pač pa za vnaprejšnjo odločitev o zahtevku. Zaradi varstva toženčevih pravic v postopku je takšna začasna odredba dopustna le izjemoma, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Poleg tega pogoja mora upnik verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženca mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ob tem je treba poudariti tudi, da je že na splošno treba vse izjeme razlagati restriktivno.

6. Ni res, da so si razlogi izpodbijanega sklepa nasprotujoči, saj navedba ugotovitve, da je eden od dveh kumulativno zahtevanih pogojev podan, drugi pa ne, ni protislovna.

7. Ne drži niti, da je odločitev prvega sodišča „preuranjena“, češ da bi moralo izvajati dokaze in upoštevati izjavo nasprotne stranke. Dokaze se izvaja in presoja le, če navedena dejstva zadoščajo za sklep o utemeljenosti predloga za sodno varstvo, kot je to pravilno pojasnilo že prvo sodišče, postopek z izdajo začasne odredbe pa v tej fazi ni kontradiktoren, na kar bi se sicer lahko sklicevala kvečjemu nasprotna stranka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožniki v obravnavanem primeru navedenih zahtevanih pogojev za izdajo začasne regulacijske odredbe niso verjetno izkazali, saj jih sploh niso konkretno niti zatrjevali. Gola trditev, da sporno ravnanje tožene stranke povzroča „veliko premoženjsko in nenadomestljivo škodo“ tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča. Premoženjska škoda sama po sebi ni težko nadomestljiva, kot je to ustrezno in natančno pojasnilo že prvo sodišče. Seveda je na podlagi življenjskih izkušenj možno, da posamezniku nastaja težko nadomestljiva škoda, če ne more v svoj dom do svojih osebnih predmetov, ali družbi, če ne more do svojih listin, žiga in če ji je onemogočeno opravljati dejavnost, ni pa to nujno ali samo po sebi razumljivo – tožniki bi morali povedati, zakaj je v njihovem primeru tako. Ob tem pa tožniki niso niti verjetno izkazali, ker sploh niso ničesar v tej smeri navedli, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženko mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če bi se v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

9. Tožniki s ponavljanjem opisovanja, kaj naj bi v navedeni nepremičnini imeli in do česar ne morejo, po navedenem drugačne odločitve o predlagani začasni odredbi ne morejo doseči. Ker niso verjetno izkazali, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, kar je po 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; UL RS 51/98 do 28/09) pogoj za izdajo začasne odredbe, ob dodatno neizkazanih (in nezatrjevanih) pogojih, navedenih zgoraj v 5. tč., ki jih terja ustavosodna razlaga, v so odveč vse tiste pritožbene trditve, teh pa je večina, ki poudarjajo izkazano verjetnost terjatve in „nujnost takojšnjega varstva“.

10. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicujejo tožniki, niso podani. Tudi procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbo je bilo zato treba kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; UL RS 26/99 in kasnejše spremembe) v zvezi s 15. čl. ZIZ potrditi sklep sodišča prve stopnje.