Jedro

Tožniku je bila škoda povzročena s strani obeh toženk, ker je delal za obe. V razmerju do tožnika sta obe toženki delovali neodvisno, ker sta obe opravljali nevarno dejavnost. Deležev ni bilo mogoče določiti, zato obstaja solidarna odgovornost po 3. odstavku 206. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 1. in 3. točki potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da morata toženki tožniku solidarno plačati glavnico 6.501,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.654,65 EUR od 01. 01. 2002 do 27. 06. 2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28. 06. 2003 dalje pa zakonske zamudne obresti, in zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 560,84 EUR od 26. 04. 2001; 140,21 EUR od 26. 05. 2001; in 146,05 EUR od 31. 07. 2001, vse do plačila, v 15 dneh. Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je tudi, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožniku 1.354,15 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne od izdaje sodbe dalje do plačila. Pod točko 4. je odločilo, da mora tožnik povrniti toženima strankama odmerjene pravdne stroške in sicer prvi toženi stranki 2.678,07 EUR v 15 dneh, drugi toženi pa 3.005,23 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne od izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Zavrnilni del in odločitev o pravdnih stroških pod točko 4. niso predmet pritožbe, ker se tožnik ni pritožil. Tožbeni zahtevek se nanaša na škodo, ki je nastala tožniku 26. 02. 2001 na gradbišču zaporov v K. Zoper sodbo se pritožuje prva tožena stranka P. d.d. iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče druge stopnje bo potrebne pritožbene trditve navedlo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče druge stopnje v pretežni meri sprejema razloge izpodbijane sodbe. Odgovoriti je treba le na pritožbene trditve.

K točki II. pritožbe: Pritožba trdi, da ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da prva in druga tožena stranka nista delovali skupaj. Med seboj sta podpisali kooperacijsko pogodbo. Tam je opredeljena razmejitev med pravicami in obveznosti ene in druge stranke. Ker se je sodišče ukvarjalo s tem, na kakšen način je katera od toženih strank prispevala k nastanku škode, bi moralo ugotoviti delež vsake od strank pri povzročeni škodi, saj bi to bilo mogoče. Solidarna odškodninska odgovornost je podana samo takrat, kadar deleža ni mogoče ugotoviti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev o solidarni odgovornosti pravilna. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta bila obratovalca v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) tako prva kot druga tožena stranka. Obe sta opravljali nevarno dejavnost. Deleža pri povzročeni škodi ni bilo mogoče ugotoviti. Tožnik se je poškodoval pri delu, vsebina kooperacijske pogodbe med prvo in drugo toženo stranko zato po stališču sodišča druge stopnje ne more imeti takšnega pomena, kot ga pripisuje sodba, pa tudi pritožba. Škoda je tožniku nastala, ko je opravljal delo tako za drugo toženo stranko, katere delavec je bil, kot tudi, ko je kot tak opravljal delo za prvo toženo stranko. Sodišče prve stopnje sicer res kot pravno podlago jemlje le splošno določbo 1. odstavka 206. člena ZOR, ne ugotavlja pa, kateri od pogojev, ki jih določajo 2., 3. in 4. odstavek navedenega člena, je podan. Solidarna odgovornost po 1. odstavku 206. člena ZOR je namreč podana le, če obstaja eden od položajev, navedenih v citiranih treh odstavkih. Ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da gre za situacijo iz 3. odstavka, po katerem solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Za tako delovanje je šlo v obravnavanem primeru. Tožniku je bila škoda povzročena s strani obeh toženk, ker je delal za obe. V razmerju do tožnika sta obe toženki delovali neodvisno, ker sta obe opravljali nevarno dejavnost. Deležev ni bilo mogoče določiti, zato obstaja solidarna odgovornost po 3. odstavku 206. člena ZOR.

K točki III. in IV. pritožbe: Toženka navaja, da ne pristaja na izenačevanje njene vloge z vlogo druge tožene stranke. Ves čas je ugovarjala, da je njena objektivna odgovornost izključena. Druga tožena stranka je bila obratovalec nevarne stvari in se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo. Podlaga za to je kooperacijska pogodba. Interpretacija slednje v sodbi je napačna. Sodišče napačno interpretira kooperacijsko pogodbo, za katero so bistvene določila 10., 11. in 17. člena pogodbe, ki določajo, kaj vse mora storiti druga tožena stranka. Slednja je kršila vse obveznosti v zvezi z varstvom pri delu. Lastništvo naprav ni pomembno. Ni sprejemljivo, da sodišče ne verjame izpovedbama K. in L. o delitvi del in pristojnosti med prvo in drugo toženo stranko. Izvedba del je bila v celoti prepuščena prvi toženi stranki. Ni res, da je prva tožena stranka izdala nalog tožniku, kakšno delo naj opravi. Gre za operativna dela v domeni druge tožene stranke. V nadaljevanju nato napada dokazno oceno. Poudarja, da prva tožena stranka ni bila obratovalec in zato njene objektivne odgovornosti ni. Slednje se lahko nanaša le na drugo toženo stranko.

Vprašanje, kako je sodišče prve stopnje presojalo izpovedbe prič, je vprašanje dokazne ocene. To je sodišče prve stopnje opravilo v skladu z 8. členom ZPP. Po tej določbi odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Tudi sicer sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bila prva tožena stranka (oz. njeni delavci) tista, ki je odrejala, katero delo se bo določenega dne opravilo in tudi ne dvomi, da je podizvajalec na gradbišču v podrejenem položaju, tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot je že bilo rečeno, kooperantska pogodba ne more biti odločilnega pomena pri vprašanju, ali tudi prva tožena stranka odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala na gradbišču prve tožene stranke, ko je opravljal delo za slednjo, vendar kot delavec, zaposlen pri kooperantu prve tožene stranke. Kakor hitro je bilo ugotovljeno, da sta obratovala tako prva kot druga tožena stranka – in tu se sodišče druge stopnje v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo, kako je bilo organizirano delo med prvo in drugo toženo stranko - tožniku za škodo odgovarjata oba, kot je že bilo povedano.

Ko sodišče prve stopnje ugotavlja, katera pravila so bila kršena na strani prve in druge tožene stranke, to spada v sklop subjektivne odgovornosti po 1. odstavku 154. člena ZOR. V zvezi z objektivno odgovornostjo do tožnika kot oškodovanca pa to niti ni odločilno. Kot je že bilo poudarjeno, ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da sta bila obratovalca v smislu 173. člena ZOR tako prva kot druga tožena stranka. Na obsežne pritožbene trditve pod to točko v zvezi z vprašanji, ki jih v tej točki izpostavlja pritožba, zato ni treba odgovarjati.

K točki V. pritožbe: Pritožba pravi, da je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo tožnikov prispevek k škodi. Tožnik je delo izvajal na nedopusten način. Tožnik bi glede na izvedensko mnenje moral biti zavarovan z varnostnim pasom in lovilno vrvjo, pa ni bil. To bi preprečilo poškodbo, čeprav ni uporabljal odra. Poškodbo je pripisati nestrokovnemu in malomarnemu ravnanju tožnika kot oškodovanca.

Tudi ko gre za vprašanje tožnikovega prispevka k nesreči, se sodišče druge stopnje strinja z izpodbijano sodbo, da prispevek tožnika k škodi ni več kot 30 %. Razloge izpodbijane sodbe v zvezi s tem sodišče druge stopnje sprejema. To, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, kaže, da je tožnikov prispevek k škodi 30 %. Okoliščina, da tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom in lovilno vrvjo ni tako odločilnega pomena, da bi bilo treba višje opredeliti tožnikov prispevek k škodi.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu, točka 1 in 3, potrditi po 353. členu ZPP.