Jedro

V postopku denacionalizacije je za presojo, kdo je denacionalizacijski upravičenec, pomemben dejanski prehod zasebne lastnine v družbeno lastnino in ne samo, na podlagi katerega predpisa je bila kasneje izdana odločba, ki je bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Celju, št. U 2749/97-11 z dne 18.1.2000 se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 7.10.1977, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Ž. z dne 23.5.1997 o zavrženju njegove zahteve za denacionalizacijo. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da so predmet denacionalizacijskega zahtevka parc. št. 704/2, travnik v izmeri 1076 m2 k.o. P., ki je bila prenesena v družbeno last z odločbo Komiteja za družbeno planiranje in družbeni ekonomski razvoj - Skupščine občine Ž. z dne 26.8.1983, parc. št. 702/5, travnik v izmeri 3873 m2 in parc. št. 702/6, travnik v izmeri 4417 m2, obe k.o. P., ki sta prešli v družbeno lastnino na podlagi odločbe Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine Ž. z dne 3.3.1980, parc. št. 138/1, njiva 3892 m2, parc. št. 138/2, njiva 640 m2 in parc. št. 206, sadovnjak 4936 m2, vse k.o. Sp.G., ki so postale družbena lastnina na podlagi odločbe Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine Ž. z dne 15.8.1977. Citirane odločbe Skupščine občine Ž. so bile izdane na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih. Na tej podlagi sodišče zaključuje, da sporno premoženje ni bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen in je pravilen zaključek tožene stranke, da v določbah ZDen ni podlage za vrnitev tega premoženja v upravnem postopku. Ker je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo.

Tožnik v pritožbi ponavlja pritožbene navedbe, ki jih je navajal že v upravnem postopku in v tožbi. Navedene odločbe se res sklicujejo na 73. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, vendar pa je iz vsebine odločb razvidno, da si je H. Ž. navedene parcele na silo in nezakonito prilastil 10 in več let prej, kot pa je Skupščina občine Ž. izdala arondacijske odločbe, s pretvezo, da je bil med strankami dosežen dogovor o pripojitvi in odškodnini. Dogovor naj bi v postopku arondacije nadomestil zaslišanje strank in ustno obravnavo, arondacijske odločbe pa prikrile nezakonito prilastitev kmetijskih zemljišč. Izkazano je, da so arondacijske odločbe služile za zemljiškoknjižni vpis. Da ni šlo za sporazumen dogovor o arondaciji - pripojitvi in odškodnini, izhaja iz cene za m2 podržavljenega zemljišča, ki je znašala 6,50 din/m2 leta 1964 in 4 din/m2 leta 1979. Zemljišče leži v kompleksu in ga H. Ž. koristi že od leta 1964, medtem ko je bila odločba izdana 15.8.1977. Predlaga odpravo izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Že v upravnem postopku je bilo sporno, na kakšni podlagi so predmetne nepremičnine prešle iz zasebne v družbeno lastnino. Glede tega pa prvostopno sodišče, po presoji pritožbenega sodišča, v ugotovljenem dejanskem stanju ni imelo podlage za svojo odločitev. Ni namreč pomembna samo ugotovitev, na podlagi katerega predpisa je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo, če upravičenec zatrjuje, da je dejansko izgubil zemljišče že več let prej. V postopku denacionalizacije je pomemben dejanski prehod zemljišča v družbeno lastnino, zato bi moralo biti že v upravnem postopku ugotovljeno, kdaj je bil ta prehod dejansko izvršen. Iz obrazložitve ene od navedenih upravnih odločb, ki se nahaja med upravnimi spisi v tej zadevi, in sicer iz odločbe z dne 15.8.1977, izhaja, da zemljišča (parc. št. 137/1 pravilno 138/1, 138/2 in 206) ležijo v kompleksu družbene lastnine, ki ga H. Ž. koristi že od leta 1964, o čemer je bil dosežen sporazum glede pripojitve in odškodnine. To pa bi lahko pomenilo, da je bil dejanski prehod izveden že leta 1964, kot to trdi tožnik. Zato poznejše odločbe, izdane na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73, 1/79, 11/81 - ZKZ) niso mogle biti edina podlaga za presojo, da prejšnji lastnik ni denacionalizacijski upravičenec, sploh pa ne za zavrženje njegove zahteve. Če pa je bil dejanski prehod opravljen na podlagi pravnega posla, bi moral upravni organ odstopiti tako zahtevo v pristojno reševanje sodišču, ker po 1. odstavku 56. člena ZDen odloča sodišče o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen.

Glede na to prvostopno sodišče ni imelo podlage za zavrnitev tožbe po 1. odstavku 59. člena ZDen. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.