Jedro

Ker je za izdajo začasne odredbe pravno pomembna škoda, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku, se pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe v obravnavanem primeru, ne more upoštevati navedb o škodi, ki naj bi nastala tretji oseb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval zadržanje izvršitve odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota z dne 10. 5. 2010, do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu. S 1. točko izreka navedene prvostopenjske upravne odločbe, ki jo tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, je gradbeni inšpektor tožniku kot zavezancu odredil, da mora v roku 6 mesecev po vročitvi odločbe odstraniti tam navedeni montažni platneni šotor, zgrajen brez gradbenega dovoljenja, ter zemljišče parc. št. 123/4 k. o. A. vzpostaviti v prvotno stanje. Tožena stranka je z odločbo z dne 7. 1. 2011 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo v tem delu zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Zato je njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sklicuje se na določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 3. Zoper sklep sodišča prve stopnje tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in se ne da preizkusiti. Ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik investitor spornega objekta. Lastnik parcele, na kateri stoji zadevni objekt, je družba B., d. o. o., ki objekt uporablja v okviru svoje dejavnost kot skladišče. V primeru, da bi se kasneje ugotovilo, da tožnik ni dejansko povezan z objektom, bi lahko z izvršitvijo izpodbijane odločbe zanj nastale težko popravljive posledice, saj mu odločba nalaga poseg v premoženje tretje osebe. Škodo, ki bi v tem primeru nastala tožniku, je zaradi specifičnih okoliščin težko izkazati. Če bi izvršil izpodbijano odločbo, bi težko popravljiva škoda nastala družbi B., d. o. o., slednja pa bi od njega zahtevala odškodnino. Škoda bi bila v takšnem primeru zagotovo visoka, saj gre za objekt, ki je ključnega pomena za poslovanje te družbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter da tožniku prizna priglašene pritožbene stroške.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožnik težko popravljive škode ni izkazal na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, oziroma ni uspel dokazati, da se mu bo z izvršitvijo izpodbijane upravne odločbe prizadela težko popravljiva škoda. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona možno izvršitev določenega upravnega akta. Trditveno in dokazno breme o nastanku težko popravljive škode je na strani tožnika. Tožnik mora natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe zatrjevano težko popravljivo škodo verjetno izkazati. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe zahteva restriktiven pristop.

7. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, tožnik zatrjuje težko popravljivo škodo z navajanjem, da se mu z izpodbijano upravno odločbo nalaga poseg v premoženje tretje osebe (družbe B., d. o. o.), kateri bo z izvršitvijo te odločbe nastala velika škoda, zaradi takega posega bi bil kazensko odgovoren, zadevna družba pa bi lahko od njega zahtevala odškodnino. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da s takšnim pavšalnim navajanjem tožnik ni izkazal, da bi odstranitev spornega objekta povzročila njemu težko popravljivo škodo. Ker je za izdajo začasne odredbe pravno pomembna škoda, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku, se tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe v obravnavanem primeru, ne more upoštevati navedb o škodi, ki naj bi nastala tretji oseb.

8. Tožnikov ugovor, da v tej zadevi ni izkazana njegova pasivna legitimacija kot inšpekcijskega zavezanca, ker zemljišče, na katerem stoji objekt, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, ni v njegovi lasti, na drugačno odločitev ne more vplivati. Tožnik z navedenim ugovorom napada zakonitost s tožbo izpodbijane upravne odločbe. Presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta pa sodišče opravi šele pri odločanju o tožbi, ne more pa o tem sprejeti pravnega zaključka v postopku presoje zahteve za izdajo začasne odredbe, v katerem presoja le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za njeno izdajo (32. člen ZUS-1). Ker je začasna odredba vezana na vloženo tožbo, pa je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje za potrebe odločanja o začasni odredbi ugotovilo, da je iz podatkov, navedenih v izpodbijani odločbi in predloženih upravnih spisih, razvidno, da je bil tožnik investitor sporne gradnje (po Zakonu o graditvi objektov – ZGO-1 se inšpekcijski ukrep izreče investitorju ali lastniku nedovoljene gradnje). Glede tega vprašanja, v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe zadošča že verjetnost, ta pa je v tem primeru izkazana v prvostopenjski in drugostopenjski upravni odločbi. Končna odločitev sodišča o tem je namreč prepuščena odločitvi o glavni stvari, torej o tožbi.

9. Uveljavljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ni utemeljen. Izpodbijanemu sklepu po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati pomanjkljivosti, kot jih navaja pritožba. Sklep se da preizkusiti, je ustrezno obrazložen in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.